September 2003: Zdaj gre zares! Sestopimo na severno stran po ali ob grebenu do najnižje točke med vrhovoma ...
PLANINARJENJE
Široka peč
Zakorakali smo v jesen, po mojem najlepši čas za hribolazenje. Ponavadi se v tem času odpravimo na lahkotnejše ture, saj je intenzivno obdobje vzponov na najzahtevnejše cilje že za nami. Pa tokrat za spremembo ne bo tako! Za zaključek kopne sezone se bomo namreč vzpeli na enega najzahtevnejših vrhov Julijskih Alp!
Široka peč
Naša pot bo vodila na Široko peč, goro v osrčju Martuljkove skupine. Njena podoba iz Gozd Martuljka je nezgrešljiva – čeprav ne najbolj vidna in v senci višjih vrhov – kipi v nebo vrsta njenih nasršenih stolpov. Ko zažarijo v večernem soncu, je podoba idealne lepote gore dovršena. Pa raje pustimo to razpravo, saj bo namreč vzpon vse kaj drugega kot idila, ker je Široka peč sinonim tudi za izredno zahtevnost in krušljivost! Gora je dostopna izključno alpinistom oziroma tistim z alpinističnimi sposobnostmi, žal lažjega dostopa ni. To nam pove že čas prvega pristopa na goro: to je bilo namreč leta 1928 (člani znamenite zlate naveze: Joža Čop, Miha Potočnik in Stanko Tominšek).
Na grebenu Široke peči. Foto: V. H.
Kako na vrh? Imamo dve možnosti, vzpon s severa ali z juga. Slednji je lažji: Izhodišče je dolina Vrata. Od Poldovega rovta se vzpnemo po neoznačeni stezici, ki nas privede v dolinico Rdečega potoka, iz nje pa stopimo na prostrana melišča levo od Šplevte (mimo Bivaka II). Na severni strani Šplevte se po prehodih v skrotju (sledimo možicem) vzpnemo na glavni greben, po njem pa čez škrbino na vrh Dovškega križa (do sem 4-5 ur, možnost spanja na bivaku). Pod nami je idilična visokogorska krnica popularno imenovana Amfiteater ali po starem Krnica za Široko pečjo. Zdaj gre zares! Sestopimo na severno stran po ali ob grebenu do najnižje točke med vrhovoma (mestoma plezanje I, II v sestopu, izpostavljeno). Do Široke peči nas čaka nekaj strmih stolpov. Prvega, širokega, obhodimo po prehodih pod vrhom po levi (krušljivo, I-II) do ostre škrbine, drugega prav tako levo po izpostavljenih poličkah (II, zadnji del gladka plošča, III+). Na naslednji stolp se vzpnemo po lahkih ploščah in stopimo na izpostavljen greben, po katerem plezamo (I), dokler se ne obrne levo in se izostri. Ni druge kot slediti ostremu razu (III) do klina za kratek spust po vrvi (navzgor ta del plezanje II-III). Smo v škrbini, do kamor običajno priplezajo na greben iz Amfiteatra. Do vrha nas čaka samo še en stolp! Prečimo desno do malega stolpiča in levo po ozki polički do naslednje škrbine (II, 2 klina). Še kratko skrotje ter vzpon po grušču in stali bomo ob malem križu sredi najbolj odmaknjene martuljške divjine! Da ni veliko obiskovalcev, bomo videli, če bomo prelistali vpisno knjigo. Največ je alpinistov, ki se vračajo s plezanja v severni steni, precej pa je tudi vodniških navez. Sestopimo po isti smeri (v eno smer 2-3 ure).
In zdaj še severni pristop. Iz Gozd Martuljka se po zahtevni markirani poti vzpnemo v krnico Za Akom. Zavijemo v levo strugo in gremo po njej do široke grape na desni, tam se usmerimo v desno ozko grapo. Če bo sneg, ne bomo imeli veliko problemov, vendar je toplota zadnjih let naredila vzpon zahtevnejši, saj se poleti odkrijejo gladki in dokaj zahtevni pragovi, ki so običajno še mokri. Prvi gladek balvan preplezamo po levi (III, 8 m), višje je spet kratek skok na levi (II-III, 5 m, klin za spust), pred zaporo zavijemo levo na gredino, ki jo preplezamo po levem žlebu (II, 15 m, klin) in znajdemo se v lažjem svetu nad grapo. Vzpnemo se do skalne zapore in desno na pomol. Zdaj nas čaka 30 metrski skok, ki je v zadnjem delu najtežji (III+, več klinov, dva za spust). Nad skokom bomo na levem grebenčku našli skromno vpisno knjigo. Smo pred vhodom v Amfiteater, ki je "odprt" le na tej, vzhodni strani. Še nekaj lažjega plezanja po gladkih ploščah in napornem grušču in znašli se bomo v luninem svetu! Vse naokoli strme stene, stolpi, nad nami pa modro nebo. Kako naprej? Glavni vrh Široke peči bomo spoznali po dvojnem stolpu. Po krnici gremo še naprej od vrha, dokler se nam ne odkrije gredina, ki vodi v desno do globokega žleba. Spustimo se vanj (klin) in se po njem v krušljivem svetu mimo zagozdene skale vzpnemo na glavni greben (II, klin za spust). Pot do vrha že poznamo. Sestopimo po isti smeri. Časi: do krnice Za Ak 2 uri, do vrha 4-5 ur (najbolje je prespati v bivaku). Literatura: Stanko Klinar: Sto slovenskih vrhov. Pa srečno!
Široka peč s severa. Foto: Maja Lokar. Dodano iz arhiva.
Vladimir Habjan