Oktober 2004: Tokrat jo bomo ubrali kar pod stene, saj so nam neugodne vremenske razmere in zgodnji sneg preprečila vzpone na visoke gore.
Pod Košuto
Oktober, ki velja za mesec, v katerem lahko opravimo marsikatero lepo turico med zlatimi macesni in v toplem jesenskem soncu, nam žal letos - podobno kot tudi lani - ni ponudil dovolj priložnosti, da bi uživali v lepi jeseni.
A vendar, kdor je želel, je vseeno lahko ujel lep dan v mesecu in jo ubral tja, kjer bo treba v kratkem že pošteno gaziti …
Tokrat jo bomo ubrali kar pod stene, saj so nam neugodne vremenske razmere in zgodnji sneg preprečila vzpone na visoke gore. Odpravili se bomo pod najdaljši karavanški greben, Košuto. To je približno deset kilometrov dolga veriga vrhov, ki kažejo na južno stran pohlevnejši - travnati obraz, na severno pa malce »grozijo« z dolgim ostenjem. Grebensko prečenje je veličastna tura, v kateri povežemo vrsto dvatisočakov (med drugim tudi tistega z »okroglo« višino, tj. Toplar, 2000 m) in jo lahko opravimo celo v enem dnevu, seveda če smo primerno hitri. Večinoma je pot označena in je le mestoma zahtevna, na vzhodnem koncu pa markacij ni. Greben med Košutnikovim turnom in Tolsto Košuto ima kratek, a zahteven del (plezanje II. stopnje težavnosti). Na tej grebenski turi uživamo v razgledih na bližnje in daljne visoke sosede, pot pod njim pa bo odkrila »«mogočno ostenje z mnogimi stolpi, stebri in grapami, ki so redko trdni, večinoma pa krušljivi in zato značilno rdeče barve. Med redkimi macesni v stenah se sprehajajo le gamsi, pleza pa se tu zaradi krušljive skale ne prav veliko. Na severni strani bomo imeli lep razgled na Koroško, s prostranimi gozdovi in urejenimi travniki. Pa se odpravimo!
Pod Košuto - foto Vladimir Habjan
Odpeljati se moramo na avstrijsko stran. Do severne strani Košute lahko pridemo čez Ljubelj (zahod) ali čez Jezersko (vzhod). Izhodišče izleta je dolinica potoka Borovnica v bližini istoimenskega naselja. Parkiramo pred zapornico. Po makadamski cesti gremo do bližnjega križišča cest, tam zavijemo levo (kažipoti, oznaka poti 642). Po cesti in višje po poti se skozi gozd vzpnemo do sedla Potok (1406 m). Tu krenemo desno. Kmalu stopimo na prijeten travnat hrbet z redkimi macesni. Na drugi strani se odkrijejo Grintovci, Košuta pa nam pokaže ne najbolj prijazen obraz, saj je vzhodni rob Tolste Košute izredno krušljiv - pravi peskovnik. Vseeno je svet tu prav divji in odmaknjen. Kar naenkrat se znajdemo pod steno. Nad nami so gladki in previsni spodmoli, od koder tu in tam kaplja - ampak nismo v jami! Začnemo dolgo prečenje po severni strani. Čez ruševnati odsek ter mimo redkih macesnov in čez precej podrt svet se vzpnemo na prvi rob.
Odkrije se nam nadaljevanje poti - prostrana melišča, ki jim ni videti konca. Stena nad nami je povsod strma, malo je grap, kjer lahko le zaslutimo rob grebena. Na naši desni strani je dolga dobrava koroške pokrajine Sela nad katero se dvigata Obir in Setiče. Do naslednjega roba pod prestižnim severnim stebrom Košutnikovega turna, nas čakata dve veliki kotanji. Pot nas v rahlem vzponu vodi po mestoma napornem melišču. Tu in tam se povsem približamo steni, najbolj ravno na zadnjem robu (zahtevno, desno vrh Vilice, 1799 m).
V tem delu poti začutimo tisto pravo mogočnost stene - kot bi nas nekaj »tlačilo dol«. No, za robom se potem svet odpre. Končno začnemo sestopati in se odmikati od ostenja. Čez melišča stopimo v redek gozd in se strmo spustimo do križpotja na gozdnem hrbtu. Če želimo do bližnje koče pod Košuto (10 minut), zavijemo levo, drugače pa desno (oznaka poti 603). Po stezici čez travnato poseko kmalu stopimo na gozdno cesto. Zdaj nas čaka povratek nazaj. Hoja po cesti je dolgočasna, vendar drugače pač ne gre. Na križišču cest bomo turo zaokrožili. Še napotki: zemljevid: Karavanke 1:25.000, časi: izhodišče-sedlo Potok 45 minut, Potok-koča pod Košuto 2.30 ure, sestop ena ura; pot je mestoma krušljiva in zahtevna, priporočam čelado; dosežena najvišja višina: približno 1800 metrov, višinska razlika 800 metrov.
Pod Košutnikovim turnom. Foto: V. H. Dodano iz arhiva.
Vladimir Habjan