Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Rigljica in Rušica

nedelja, 1. avgust 2004, ob 00:00, Vladimir Habjan, ogledov: 2617

Julij-avgust 2004: Od tu le slutim prehode visoko zgoraj na grebenu, kjer naj bi vodil pristop na vrh. Tam je polno stolpov in škrbin ...

Rigljica in Rušica


Napovedi vremenarjev o spremenljivem vremenu niso zanesljivo jamstvo za celodnevne ture. A kaj hočemo, čas je že za »ta prave« ture! Za oporo vzamem Miheličev opis in pot pod noge!


Rigljica. Foto: Zoran Gaborovič.

Pogled iz Gozda Martuljka pokaže še veliko snega na severnih pobočjih Martuljkove skupine. Tam, kamor se odpravljam, pa ni nič več belega razen belih plošč, poleg strmih stolpov in stebrov ter ostrih škrbin, nad katerimi valovi modro nebo. Čez strmi odsek se vzpnem na uravnavo, kjer vodi široka pot. Tu hodijo proti krnici Za Akom, pa tudi k bližnjemu »Ingotu« na planini Jasenje, kjer se da okrepčati. Kmalu zavijem desno. Ne dolgo nazaj je bil tu komaj viden odcep, danes pa je široka traktorska vlaka. Speljana je uro hoje navzgor visoko v gozdove. Za popotnika kot sem sam, pomeni umazano, blatno pot, ki ni nič prijetna za hojo, pa še izgubiš se, če ne poznaš začetka povožene stezice. Jaz ga poznam, vendar se v labirintu vlak spet lovim. Tokrat pa »zabluzim« še posebej, tako da stezico ujamem šele visoko v ruševju. Končno pogled seže nad gozd. Levo se odkrije krnica Pod Srcem, nad mano je ruševnata stena Rušice oziroma njenega predvrha, blizu je začetek prečne poti Planica-Pokljuka. Moja stezica zavije desno prečno okoli Kurjega vrha, sam pa jo mahnem levo proti gruščnati krnici pod steno Rigljice. Od tu le slutim prehode visoko zgoraj na grebenu, kjer naj bi vodil pristop na vrh. Tam je polno stolpov in škrbin. Prisopiham na sedelce pod Kurjim vrhom, kjer si pripravim tehnično opremo. Vreme je v redu, čeprav sopara ne obeta nič dobrega. Poseka vodi med gostim ruševjem in omogoča eleganten prehod, kjer bi se sicer zaplezal med zeleno nadlogo. V loku z desne v levo pridem v skalnati del. Pred mano je prva stenica Rigljice. Zdaj gre zares!


V najtežjem delu. Foto: Z. G. Dodano iz arhiva Z. G.

Dodano Čez krušljivi del se vzpnem do prečne police, z nje pa naravnost strmo navzgor. Oprimki in stopi so dobri in že stojim na grebenu. Do vrha me čaka globoka škrbina in najzahtevnejši skalni del. Do škrbine priplezam v loku po skrotju. Opis pravi navzgor, radovednost pa me vodi desno okoli. Tu je prav zanimivo in lažje, čeprav je vmes gladka plošča, kjer pa so dobri oprimki. Po polički prečim v desno in že sem v podrtiji. To me spominja na Široko in Luknjo peč - čudno, da ni Rigljica imenovana Rigljica peč ali Riglja peč. Vrh je prostran in je zanimiva kombinacija skalnatih blokov in razbitih skal, ki so posledica delovanja strel. Prav na najvišji točki je vpisna knjiga. Redko kje je tako malo število vpisanih, letos sta samo dva. Sestopim v bližnjo škrbino in jo mahnem še na sosednjo Rušico. V desetih minutah sem gor. Takrat se naenkrat stemni. Začnejo padati prve kaplje. Hitro dol, tu ni ravno primeren kraj nevihto! Preden pridem do prvega abzajla (mesto, urejeno za spust po vrvi), sem že moker. Nadaljevanje ni nič več prijazno – v vetru in mrazu se po vrvi spuščam vse do rušnatega dela. Na srečo je samo padalo, nič grmelo. Če bi tudi to, ne vem, kako bi jo odnesel, saj varnega mesta ob grebenu ni. V sestopu se končno segrejem, ko pridem v dolino, pa sem že skoraj suh! Seveda sem ubiral vse do izhodišča prijazne stezice, čeprav sem naredil manjši krog – pot je le lepša kot pa blatna vlaka. Kaj je najlepše na tej turi? Divjina martuljškega sveta. Nekaj je bilo že med hojo, večina pa zaradi hitenja prihaja šele za mano …

Info: Pristop na Rigljico in sosednjo Rušico je zelo zahtevno brezpotje, v zgornjem delu sto metrov plezanja II. stopnje težavnosti. Trije urejeni spusti po vrvi, enkrat korenine ruševja. Skala je mestoma dobra, pa tudi zelo krušljiva. Tu in tam izpostavljeno. Opis v vodniku: Tine Mihelič, Julijske Alpe, Severni pristopi (Sidarta). Kratko mesto z oceno plezanja III je možno obiti po desni (II-III). Časi: vzpon 5-6 ur, sestop 4-5 ur. Zemljevid: Kranjska Gora 1:30.000.


Rigljica, dodano iz arhiva Z. G.

Vladimir Habjan

Komentiraj (2):

Andrej Stuchly, četrtek, 2. november 2006, ob 12:21

Pozdravljeni!

Predvčerajšnjim sva bila s kolegom na Rigljici in tako izkoristila enega zadnjih lepih jesenskih dni. Lepa tura v divjem ambientu. Zanima pa me, kako je kaj z grebenom naprej proti Frdamanim policam? Enkrat, ko bo daljši dan se bom lotil raziskovanja. Vesel bi pa bil vsake informacije v zvezi s tem.

LP Andrej

Marko Kern, četrtek, 2. november 2006, ob 21:22

Andrej, od Rigljice do Frdamanih:www2.arnes.si/~mcuder/dnevnik/030803.html

Poglej tudi: .../dnevnik/041102 in ...dnevnik/050528.

eXTReMe Tracker