Maj 2004: To je osamljen skalni vršac (1046 m), ki kot prižnica štrli iz južnega pobočja Stola. Znana je predvsem po poznoantični naselbini …
Ajdna
In pravijo, da v gori Ajdni
še vedno grad visok stoji,
da nihče vanj ne more,
orjakov pa že davno ni.
Tole je konec ljudske pesmi o orjakinji ajdovski deklici in njenem očetu, ki sta živela na Ajdni. Ali morda veste, kje je to? To je osamljen skalni vršac (1046 m), ki kot prižnica štrli iz južnega pobočja Stola. Znana je predvsem kot poznoantična naselbina. Zanimivo je, da so arheološka raziskovanja temeljila predvsem na ljudskem izročilu, ki pa se je izkazalo kot resnično. Naselbina je nastala v času propadanja rimskega imperija okoli petega stoletja. Sredi vseh vojnih viher, ropanja, požiganja in morije je bilo prebivalstvo prepuščeno smo sebi. Tako so začele nastajati naselbine. Od vseh, ki jih je v Sloveniji kar precej, ima Ajdna najvišjo in najmarkantnejšo lego. O Ajdni je prvi pisal J. V. Valvasor leta 1689, naslednji je bil prvi znani arheolog Karl Dežman (1879), ki je opravil prva arheološka izkopavanja. Leta 1908 si je Ajdno ogledoval kustos Valter Šmid, ponovno pa so lopate zapele leta 1959 in 1960 na pobudo Tehniškega muzeja Železarne Jesenice. Leta 1976 je raziskovanje začel kustos Gorenjskega muzeja Andrej Valič. Danes so na vrhu restavrirani ostanki naselbine, ki jo še vedno urejajo.
Ajdna - foto Darko Bernik
Kako je nekdaj izgledala Ajdna? Na malem, težko dostopnem in s stenami obdanem vrhu, je bila starokrščanska cerkev in 20 drugih objektov, ki so bili razporejeni na treh terasah. Imeli so celo vodno cisterno. Verjetno je tu živelo kakih 100 prebivalcev. Na grobišču (pokopavali so le priviligirane) je bila v najbogatejšem grobu pokopana mlajša ženska – morda se nanjo nanaša legenda o ajdovski deklici v severni steni Prisanka? Ugotovljeno je bilo, da je bila cerkvena stavba v neki večji katastrofi domala porušena, vendar ponovno obnovljena. Bivalni objekti so bili skromnih dimenzij, kar kaže na prostorsko stisko. Drobne najdbe pričajo, da so se kljub odročni legi ukvarjali s poljedelstvom, živinorejo, pridobivanjem in predelavo železa, keramično obdelavo ter celo trgovino, saj je bil npr. najden ostanek afriške amfore. Skoraj popolna odsotnost novcev izpričuje prevladujoče naturalno gospodarstvo. S 7. stoletjem se najdbe prenehajo. Kaj se je zgodilo s prebivalci Ajdne ne vemo natanko. Dokazano je, da je bila cerkev na silo porušena in izropana. V tem času pridejo kot napadalci v poštev le Slovani. Spomin na Ajdno je v našem izročilu ostal v ljudskih pesmih in povestih o Ajdih, belih ženah, rojenicah in sojenicah, pa tudi v imenih krajev, rek, znanjih v obrti in kmetijstvu ter obliki razvalin njihovih naselbin.
Na Ajdno lahko pridemo na več načinov. Peš (gozdna cesta je čisto blizu) je najbližje po strmi gozdni poti iz Potokov (blizu Jesenic, 1 ura, neoznačeno), iz doline Završnice (označena pot za Valvasorjev dom), nato po gozdni cesti in spet ob markacijah s severa (dobri 2 uri) ali iz Koroške Bele (označena pot, dobri dve uri). Na sam vrh lahko pridemo od zahoda (nezahtevno) ali od severa čez kratko stenico (zahtevno, nekaj klinov). Ajdna je zanimiva tudi zaradi redkega rastlinstva, najbolj znan je črni bor – v združbi z ruševjem, kar pomeni, da gre za edinstveno mešanje mediteranskih in alpskih združb. Z vrh je lep razgled. Vodniki: Stanko Klinar: Karavanke (PZS), zemljevidi: Stol in Begunjščica (1:25.000), Karavanke (1:50.000).
Vladimir Habjan