Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Jerebikovec

nedelja, 2. maj 2004, ob 00:00, Vladimir Habjan, ogledov: 1101

April 2004: Pot me vodi na Gorenjsko. Ustavim se ob vznožju visokih gora ...

Jerebikovec


Letošnja zima je res muhasta. Če smo se malo opreveč obirali in se nismo takoj odpravili na pot, ko so bile razmere še kolikor toliko ugodne, nam jo je že zagodla in je nametlo vse povprek. Pa smo imeli spet težave z iskanjem kraja, kamor bi se lahko odpravili. Visoke gore so (bile) preveč plazovite, pobeljeni pa so (bili) celo »nizki« vrhovi.

Pot me vodi na Gorenjsko. Ustavim se nekje ob vznožju visokih gora. Pot ni označena, vendar začetka ni težko najti. Čeprav je pred kratkim snežilo, so prve sledi že vidne. Tu ljudje radi hodijo, še vedno pa jih ni toliko, da bi bila množica moteča. Pa zima je in takrat običajno ni navala. Gamaše so nujni del opreme, da ne bo zamakalo v čevlje, saj je snega precej. Mraz pritiska in roke stežka ogrejem. Poseka, kjer je pot, vodi v gostem gozdu strmo navzgor. Sledim skromni gazi. Telo se ogreje, hoja postane rutinska, misli pa kot običajno zbežijo. Z dreves se občasno usipa sneg, spremlja me prijazno ptičje petje. Prvič se ustavim na grebenčku. Tu je s snegom prekrita klopca, pogled skozi drevje seže proti Jesenicam. Naprej spet sledim strmi uhojeni poti, ki v cik-caku vijuga čez pobočje. Končno prisopiham za rob. Oblije me toplo sonce, ki se je prej vso pot skrivalo. Tu je mala uravnava, pred mano pa je prava zimska pravljica! S snegom prekrite smreke, ki se bleščijo v sončni svetlobi, kipijo v nebo, snežna planina Mežakla pa valovi kot belo razburkano morje. Tu se človek mora ustaviti. Počasi se začnejo odkrivati karavanški vrhovi, najprej lepotica Kepa, pa Golica, Struška, Stol … S planine zavijem spet v gozd na vijugast grebenček po katerem kmalu stopim na mali goli vrh. Ozrem se naokoli. Zaradi tega se je splačalo sem gor – mislim na razgled. Izreden je! Pogled seže v tri gorske doline pod vladarjem Triglavom: Krmo, Kot in Vrata, nad njimi pa zasneženi gorski velikani. Vse počasi obidem s pogledom in obudijo se spomini na mnoge poti. Le malo je vrhov, kjer še nisem bil. Visoke severne stene so večinoma v senci, vrhovi pa se bleščijo v soncu. Dolgo trajajo ti trenutki, potem pa se treba posloviti. Pot navzdol je eno samo uživanje – dričanje po zasneženih pobočjih in kar naenkrat sem spet na cesti. Današnje poti je konec, jutri pa je spet nov dan ...


Na Jerebikovcu, v ozadju Struška. Foto Vladimir Habjan

Jerebikovec, 1593 m, je najvišji vrh gozdnate planote Mežakle. Leži na zahodnem robu planote nad planino Mežaklo in slovi kot lepo razgledišče na okolico Triglava in Martuljkovo skupino. Na vrhu je skromni bivak, ki ga je zgradil jeseniški alpinist Alojzij Žakelj. V kopnem času je najbližje do vrha po gozdni cesti z Mežakle (na vrh 20 minut, kar 15 km pa je vožnje po cestah; zapletena orientacija), najbolj običajni pristop pa je zgoraj opisani (2 uri). Začnemo s ceste Mojstrana – Radovna (1 km iz Mojstrane, pri znaku TNP). Čeprav pot ni označena, orientacija ni zahtevna. Zemljevidi: Kranjska Gora (1:30.000), Julijske Alpe, vzhodni del (1:50.000).


Jerebikovec pred kuliso Julijskih Alp. Foto: Vladimir habjan. Dodano iz arhiva .

Vladimir Habjan

eXTReMe Tracker