Pozimi turno smučarski cilj, poleti gorsko-kolesarski, mimo Marije Snežne pa tudi romarski - to je najvzhodnejši dvatisočak v dolgi verigi Karnijskih Alp od Trbiža do Sesta.
Četrtkova zgodba
Srce na Ojstrniku
Na meji med Ziljsko in Kanalsko dolino
Pozimi turno smučarski cilj, poleti gorsko-kolesarski, mimo Marije Snežne pa tudi romarski - to je najvzhodnejši dvatisočak v dolgi verigi Karnijskih Alp od Trbiža do Sesta.
18/81. Kakšna je danes napoved vpliva vremena na počutje in še posebej na vožnjo? Sprva bo prihajalo do motenj v koncentraciji, popoldan pa bo vpliv vremena na počutje gornikov ugoden, nemir na vrhovih se bo polegel… Oče poleg mene v letih blizu 81 je dokaj miren v 18 let stari in zato nemirni katrci (eh, pretiravam: oče ima dve leti in avto dva meseca manj). Kaj pa, če vreme ne vpliva na voznike, temveč na njihove avte? Vpliva tudi na gornike, pa nihče tega ne omenja. Mimo hiš Boróvcev, Koréncev in Rátečanov sva namenjena na naslednjo mejo, ki je dve dolini s še danes živečimi Slovenci leta 1920 dokončno razdelila med dve sosednji državi.
Lom. V osrčju doline Ukva, po kateri je stekla uničujoča vodna sila in težko prizadela pretežno slovensko vas Ukve, naju na koncu splužene ceste pozdravi domači pes. Po cesti nama nasproti bobneče drsita dva ogromna hloda. Traktor pred njima jima sicer določa smer in hitrost, a povsem miren le nisem. Tiho sem, ko vidim očeta brez gamaš; tudi sam sem se nanje spomnil zadnji trenutek. Zaradi napovedanega mraza imam s seboj liter močno toplega čaja in pol kilograma zelo toplih rokavic. Hodiva po sledi na Lom, ki so jo za seboj med turnanjem pustili smučarji. Kakšen prepih je na tem sedlu. Na slabo predelanem snegu predirava smučino, ki na avstrijski strani zavije proti sosednjemu vrhu.
Je kakšna podobnost v silhuetah Zahomske planine in v ozadnju Mangarta?
Pod Gozmanom. Vrneva se na državno mejo iz bodeče žice. Verjetno zaradi živali, da ne bi kar brez dokumentov prestopale v sosednjo državo. Pod smrekami je sneg dovolj trd in ob žici okoli okupirane planine višje gori poiščeva prečno pot. Slej ko prej bova na stari sledi po grabnu med Ojstrnikom in Gozmanom. Najlepši, a tudi najdaljši, romarski pristop z italijanske strani je speljan iz Žabnic (Camporosso) mimo Zahomske planine (Akomizza) in Marije Snežne, v nasprotno stran od Svetih Višarjih. Danes sva izbrala najlažjega. Blizu Bistriške planine stopiva na s snegom zapihan pašnik pod strmimi in golimi travami dvatisočaka, ki kraljuje nad gozdovi obsežnega hribovja. Na višini Gozmana oče obrne svojo pot navzdol.
Neverjetno. S soncem obsijana in zasnežena južna stran Visokih Tur na severu izgleda precej pohlevnejše od velikega južnega zidu temnih severnih sten Julijskih Alp. Z enim samim zamahom pogleda vidim Martuljkovo skupino s Škrlatico, vrh Triglava za verigo Ponc, Mangart, pa Viševo skupino in Poliške Špike. Čez leto se večkrat spomnim na daljne sorodnike, prijatelje in znance na obeh zamejskih straneh, včeraj pa sem po sreči našel telefonsko številko Kulturnega središča Planika. Zato sem bil danes prepričan, da je cesta splužena v osrčje doline. V te gore hodim tudi z italijanskim telefonom in nezgodnim zavarovanjem, saj naše zavarovanje za kekce zadošča kvečjemu za malico reševalne ekipe. Tudi članstvo v ZKS (Zveza kekcev Slovenije) tu ni nikoli pomagalo. No, Omnitelova kartica mi tu žal ne vleče. Le zakaj sem prepričan, da bom malo nižje, pri cerkvici, pa dobil signal?
Spodaj Bistriška planina, levo za Zahomsko planino Mangart, zadaj desno pa Višarje
Zrno zdrave soli. Gledam greben, ki se enakomerno spušča 1450m globoko proti Bistrici v Ziljski dolini, in srkam obogaten čaj. Poleg medu sem mu dodal še zrno naravne strunjanske soli. Za razumne odločitve. Danes se sme v Sloveniji prodajati le (mineralov) očiščeno in dodatno jodirano sol. Kaj prejšnja tisočletja naravna morska sol ni bila dobra? Le kakšno sol je Martin Krpan tovoril na svoji kobilici? V 18 minutah se na vrhu naužijem razgledov. S soncem istočasno sestopava vsak po svoji poti. Za omehčane čevlje na strmini izberem otrdel sneg. Prijatelj, ki rad uporablja zvočne besede, bi rekel, da tu lahko zguzneš. Zlizane gume tu ne omajajo mojega popolnega zaupanja vase; polovični koraki so zanesljivi tudi brez polovičnih derez v rezervi. Osel gre samo enkrat na led, a meni se na planjavi dvakrat predre kloža do pasu v globino sipkega snega. Krplje prestavim s hrbta na ustreznejše mesto.
Marija. Od cerkvice Marije Snežne se ne vidi v južne doline, Omnitel je še gluh. Ali se mi je prikazala Marija, ko sem ujel slovenski mobilni signal? V mraku dobro vidim, da je impulz lahko prišel le z Višarij; verjetno imajo zaradi slovenskih smučarjev na njem pretvornik. Izjemne pokrajine ne znam ujeti v objektiv, jo pa zato občutim. Okoli cerkvice postopam novih 18 minut. Hrbet brez krpelj je občutno lažji. Kupil sem jih, ker so v katalogu zanje navedli maso 1kg, pa ni pisalo »vsaka«. Danes so vsekakor odtehtale svoje. Oče me je 81 minut potrpežljivo čakal pri avtu in tudi tu nisem povsem izključil vpliva te Marije Snežne.
V sredini cerkvica Marije Snežne, zadaj Zahomska planina
Avgust ’04. Pred pol leta sem na goro po sosednjih grebenih peljal Ano s prijateljema. Skrbno sem preučil karto, da bi jih vodil po najatraktivnejši poti, po svetlih grebenih namesto po temnih grabnih. Teren je bil pravšen za gorske sprehode. a se kot vodnik vseeno nisem izkazal. Hudourniške vode so preorale dolino in začetka redko obiskane poti 507a ni bilo več. Hoteli so, da grem zanj vprašat strojnika, ki je z bagrom čistil strugo. Niso vedeli, da se domačinov nikakor ne sprašuje za pot! Kaj pa, če to sploh niso? Zato jim tudi nisem takoj povedal, da smo odrinili v nasprotno smer, kot mi je svetoval delavec.
Vrnitev v prihodnost(i). Prijetno je bilo hoditi v družbi prijateljev, čeprav jih nisem znal na enostaven način prepričati, da dobra ali prava pot ne pomeni nujno tudi označena in predpisana. So me pa naučili dovolj počasnega koraka, ki je dobro polovico sape puščal za živahen klepet. To je bil izredno prijeten poletni izlet, zato sem se vrnil pozimi v te kraje in použil še sladko hladen del povsem drugačne pokrajine, kot smo je vajeni vsega 18 km od slovenske meje. Takrat in tudi danes sem sklenil, da v prihodnosti še pridem sem. Nekaj prvobitnega je še v teh Karnijskih Alpah, neopredeljen občutek, ki prija nemirnemu duhu človeka.