Kratka zgodbica o kratkem zimskem izletu? No, dolgega januarja je v gorah kratek predvsem dan.
Četrtkova zgodba
Coprnik Ciprnik
Odličen razglednik v Kekčevi deželi
Kratka zgodbica o kratkem zimskem izletu? No, dolgega januarja je v gorah kratek predvsem dan.
Cilj. Včasih sem Kekca imel za Kranjskogorca, pa nanj spominja samo ime najlažje vlečnice. Smučarski kraj so prenovili; tudi s tujimi imeni. Lahko bi imeli lekarno Pehta, turistično pisarno Rožle, predvsem pa Casino Bedanec. Čeprav se zadnje čase za Kekca pulijo Trentarji, vsaj Vitranec trdno stoji na gorenjski strani. Na njegovem sosednjem, višjem vrhu še nisem bil. Iz Podkorna jo peš mahnem v Planico. 
Za staro vlečnico je na poti zadnje stranišče, pred njo pa zadnji žičničar na njegovih zadnjih dveh delovnih urah. Pozna vrh, pozna! Kaj pa Kekčeve ukane?
Mit. Lepo steptani tekaški poti, ob kateri sem se sprehodil od smučarskih prog, sledim mimo gradbišča v mitični dolini, v kateri je bila zadnja leta nova le mitnica za poletno skubljenje motoriziranih turistov. Še dobro, da ni treba plačati pogleda na mitske ostanke stare velikanke. Čakajo še na kaka arheološka izkopavanja? Na velikem gradbišču novega doma so delavci v osamljenem delu veseli pozdrava. Njihov zamah rok je pristnejši od večine dober danov s planinskih magistral. 
Skakalnicam obrnem hrbet. Tu sem zaradi drugega slovenskega mita.
Slovo. Zlatko, eden od filmskih Kekcev, je bil tako rekoč njen sosed. Čeprav ni hodila v gore, so ji bile blizu v alpinističnih zgodbah njenih najbližjih. Pred nekaj dnevi je odšla brez slovesa… v spominu mi bo ostala po lepih pesmih, pa veselju in optimizmu... bo zato naše slovo toliko dajše. Nižje s tričetrtinskim korakom poplesavam na tršem snegu, višje se tempo obrne in tri četrtine moči gre v sneg. Čas je za krplje.
Dolina "k Jalovcu"
Sled. Stare človeške sledi me po lovski poti vodijo le do markirane poti in treh tabel. Ena je za Ciprnik-Vitranc; drugi dve za Planico in ne-Planico (prečrtana tabla za Planico). Nova pot bi bila v snegu težje sledljiva, če ne bi po njej hodile živali. Poznale so tudi vse bližnjice. Čedalje več ljudi nas je v naravi; 
z živalmi bo treba najti nove vrste sožitja, ker miru pred nami ne bodo imele. Upam, da gozdarji ne sekajo dreves z markacijami. Kaj ni Kekec hodil v gore le poleti?
Koli. Zašiljeno palico v roki, za pasom pa šopek… njegova palica je bila lesena in dolga. Danes sem na pokušino vzel plastične, predvsem pa daljše palice. Navidezno lažje, a resnično svobodnejše ne dajejo občutka 
priročnih strelovodov. Spokojen snežni mir skriva smučarski vrvež z druge strani gore. Sipko napihan sneg ustavlja tudi krplje na nogah.
Smučina. Sreča. Stara sled turnega smučarja spet daje upanje, da bom zmogel na vrh. Takega vdiranja ne bi zmogel do cilja; Kekcu bi bilo malo mar za tak vrh. Za bikovsko kondicijo potrebuješ leta treningov, za kravjo lenost pa eno leto pohajkovanja po planinah. Preseneti me pogled v Malo Pišnico, majhno samo po imenu; enega dela se niti ne vidi.
Trojček Frdamane police, Špik in Velika Martuljška Ponca levo od Škrlatice
Vrh. Večerno predstavo sem zamudil, zastoji na poti… glavno, da gore še stojijo na svojem mestu! Na levi sta Špik in Škrlatica, na desni tri Ponce, v sredi Jalovec, vmes pa še mnogo skalovja znanih imen; le za hrbtom, na avstrijski strani, je za Dobračem stena oblakov. Mraza ni in z natikanjem rokavic sem čakal do prvega zdrsa na rit. 
Ali je kdo že padel naprej, na nos? Krepčilno oblačilni postanek pod vrhom občutno zmanjša težo nahrbtnika. Po Kekčevo zavriskam, čeprav le potihem v sebi. Čas je za pravi sestop.
Kontrola. Kako hitro se da sestopati? Pot navzdol se zdi bolj strma. Kekec ne bi preveč motovilil. Pred leti mi je na drugi strani hriba, na ledeni in grbinasti vitranški strmini, preprosto razložil smučarski učitelj: »kontroliraj hitrost na strmini«. Toliko povedanega v treh besedah. Ne smeš iti prepočasi, ampak s primerno hitrostjo, ki pa jo moraš ves čas kontrolirati. 
Za kontrolo potrebuješ znanje in dovolj moči, sicer hitrost uide nadzoru. Terena ne moreš kontrolirati brez primerne hitrosti in moči…
Ritem. V srednjem delu dobim odličen rit-em s pravo dolžino koraka in na ravno pravi strmini dobivam primerno kontrolo. Da lahko s krpljami celo tečem… in si sneg mečem do riti in višje. Gretje od znotraj dobro deluje in zopet se me loteva kekčevo razpoloženje. V temi ni več zadnje difuzne svetlobe sončnega sija, ki bi brisal sence snežnih stopinj.
Gora J.
Ana. Zadnji del je pomrznjen. Male špičke na rumeni plastiki dobro držijo korake; v strmem gozdu nočem zdrsniti. Prijeten občutek je, ko te Mojca čaka v dolini. Popoldan je smučala, zvečer se sprehajala, sedaj pa se z menoj brez naveličanosti ali nervoze po telefonu dogovarja za mesto sestanka. Tokrat bi v avtu potreboval predvsem suhe hlače. Spodaj, na pisti mimo gradbišča poplesujeta še dve lučki smučarskih tekačev.
Tako torej: moč in energija sta v naravi, in stik z njo je nujen. Vi pa skušajte razumeti jezik narave in sprejmite njeno pomoč, saj živite v tem velikanskem in strašnem svetu v skladu z naravo, kajti kdor se ne prilagodi, umre. (dr. Marko Sterle, Živeti modro)