Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Bela, Črna prst

V barvni klimi toplih in prijetno svetlih gorskih krajev me je ob letu dohitelo še nekaj spominov - kaj vse vpliva na izbiro cilja, kako, kdaj in s kom. In tudi zakaj sploh hodim v gore.

 

Četrtkova zgodba

Bela, Črna prst

v primorski, gorski in barvni klimi; pa še v spominski.

 

V barvni klimi toplih in prijetno svetlih gorskih krajev me je ob letu dohitelo še nekaj spominov - kaj vse vpliva na izbiro cilja, kako, kdaj in s kom. In tudi zakaj sploh hodim v gore.

Spomenik z razgledom na PorezenSvetlobe in sonca! 13. januar - dovolj je s temi napol nočnimi pohodi; saj nisem jamar. Odhajam… a greš zraven? Prav, čez tričetrt ure pridem mimo. No, očetove priprave so trajale samo pol toliko kot moje, odločil pa se je v stotini mojega izbiranja. Popoldan se bo na Primorskem razjasnilo… lahko, dodam vremenski napovedi. Meteorologi poznajo lahko edino v besedni zvezi lahko tuintam pade kakšna kaplja, nisem pa jih še slišal reči morda, menda, verjetno, morebiti, zna biti, bojda, vsekakor, zagotovo, verjamemo itn. , uporabljajo pa zato deloma, delno, pretežno, manjka spet popolnoma. Na vožnji po oblačni, skoraj brezbarvni pokrajini si požvižgavam eno taisto melodijo. Na prazni cesti me začno prehitevati spomini. Oči, še veš, kam smo šli prvič v gore? »Mislim da na Prehodavce in Tičarico. Tam si se tudi naučil žvižgati.« Če že ne bova imela posebno lepe barvne klime, bova pa zagotovo v primorski in gorski.

Če pomislimo, da človek okrog 87% vseh čutnih vtisov dobiva po posredovanju vidnih zaznav, potem ni nobeno pesniško pretiravanje, kadar ob pogledu na pokrajino s pisano panoramo naravnih barv ali pa pomešano z barvo hiš in tehničnih naprav govorimo o barvni klimi, ki nas navdaja s posebnim občutjem. Ni samo vremenska podoba narave, ki človeka čustveno ubira in mu oblikuje značaj, marveč tudi barvna klima, ki je povrhu tako vsaj delno v vzročni zvezi z vremensko in zemljepisno klimo. (1)

 Vzreja divjadiGorski zvoki. »A ne boš ustavil tu, na Petrovem Brdu?« Porezen je bil le rezerva, v resnici me zanima Črna prst. Nebo se je čez dan posivilo, a še vedno verjamem razjasnitvi vremenske napovedi. »A ne greva s Stržišča?« Odcep proti Bači je strm in ozek. Pri loputanju avtomobilskih vrat zaslišim nenavaden hrušč. Iz predora pod nama je z bohinjske strani pripeljal vlak. Tudi ena prvih gorskih dogodivščin je povezana z donečimi zvoki. Sosed Zoran je večkrat s seboj za soplezalca vzel očeta. Enkrat sta me peljala s seboj, da ju počakam pri avtu. Kljub lepim goram mi je postalo dolgčas, potem pa sem odkril lep zven loputanja vrat Zoranovega krasnega rumeno zelenega hrošča. Bil sem preveč zatopljen v globok, doneč zven, da mi na koncu ne bi zvenelo še v ušesih… in sredi sončnega dne mi je v svetlo zeleni klimi prebujene narave postalo vroče.

Svetloba in barva sta hrana za oko kakor jed in pijača za telo. Čisto sončno svetlobo pri belem dnevu lahko primerjamo kristalno čistemu požirku iz skalnega studenca, škrlatne barve vzhajajočega in zahajajočega sonca pa čaši rujnega vina. Stalna svetlost ozračja nam oživlja čut za barve in z njimi življenjsko svežost, motna meglena klima pa nas tlači in mori kakor hude sanje. (1)

 

Gozd nad Povdnarjem in Koncenpoharjem
Gozd nad Povdnarjem in Koncenpoharjem

Bača pri PodbrduV jesenski klimi odpadlega listja. Kar sem zamudil jeseni, bova nadoknadila tu, po debelo zapadlem bukovem listju, ki ga brodiva na vdrtem kolovozu celo do goleni. Dopoldan sem na Duru poslušal oddajo o slovenskih gozdovih. Že razredničarka v srednji šoli me je prepričevala, da so lepi izleti po njih, takrat sem poznal le strme in visoke skalne vrhove. V soncu bi se to listje lesketalo v zlato rumeni. Proti prevalu Sedlo hodim za očetom; zadnji. Kot v mladih letih, ko sem rep kolone izleta planinskega društva lovil šele pri njihovem slačenju odvečne obleke, sam pa sem to opravil med hojo. In kakšen je moj najzgodnejši vtis gorske klime? Spomin na cesto v Tamar, ko je oče, naveličan me nositi štuporamo, rekel – sedaj boš moral hoditi sam. Me je zato veliko let kasneje navdušila zgodba Sam, o osebnih uspehih, o popolnem zaupanju vase in steno, o zlitju z goro v eno? Oče se ustavi za slačenje vetrovke; stoje strmim proti svetlobi, če mi bo v očeh zasvetilo sonce.

 

Goethe je zapisal: »Če ne bilo oko bi sončno, ne moglo sonca bi zazreti.« S to mislijo je ponovil staro Demokritovo načelo, da namreč spoznavamo »enako z enakim«, na pa »enako z različnim«. Oko ima, tako Walter Koch razlaga te Goethejeve besede, notranjo izbirno sorodnost s svetlobo in barvo. Zato ima barvna okolica z barvno harmonijo pravo biološko pomembnost za človeka in njegovo življenjsko počutje. (1)

Bukvi ob potiNa grebenu zračnih bukovih dreves. Nad Sedlom greva isto pot vsak zase, z različnimi časovnimi omejitvami za isti povratek. Višje ga slišim, kako se nižje z nekom pogovarja. Je koga srečal? Le mobija zna v gorah bolje uporabljati od mene. Pa tu je shojeno! Na ostankih snega je dobro vidna človeška sled. Okolica se z višino odpira in postaja svetlejša, na obzorju tanek turkizni pas jasnine napoveduje močnejše barve pokrajine. Zrak postaja bolj suh. Postanek sem planiral za natikanje gamaš, a zaenkrat ni te potrebe. Ne znam se ustavljati po nepotrebnem; med malicanjem naših planinskih kolonašev sem dohiteval njeno zlato sredino. Večkrat se ozrem proti Poreznu, dopoldan rezervnemu cilju, ki se nejasno nakazuje skozi drevesa, predvsem pa skušam biti pozoren na vsako podrobnost poti. Andrej in Urša sta taka mojstra o pripovedovanju lepih in zanimivih podrobnosti po manj znanih gorskih poteh.

Z ene strani imamo ljudi, ki se odlikujejo po svoji odprtost svetu in njegovim pojavom; morda so res bolj emocionalno ubrani in zato svet dojemajo bolj s čuti in domišljijo … to so kromatično, barvno zavzeti ljudje, ki hočejo polnost življenja. (2)

 

Pobočja nad Baško grapo
Pobočja nad Baško grapo

Zadaj vršna kopaPrehod v zimsko klimo. Medtem, ko se pogled odpira tudi po terenu navzdol, prija na soncu tople primorske klime. Zakaj bom pisal o tej turi, ko večina gorske literature opisuje le izjemne dosežke, nadčloveške napore in izredne uspehe? Vsako doživetje je lahko po svoje izjemno. Spodaj ozka temno rjava dolina, zgoraj širjava belih vrhov. Ni mogoče, da bi se dobri prijatelji skregali zaradi tako lepih gora. Vedno gre le za prestiž človekovega uspeha; boj za biti (ali ne biti) najboljši je žal lakmusov papir nekaterih alpinističnih tovarištev. Danes bom le prišel na vrh. Z dolinskim prijateljem Janom, ki me je znal navduševati nad trentarskimi in drugimi primorskimi gorami, sva se pred leti že odpravila sem gor; na podobno zimsko turo čez Koblo. Le kaj neki počne ta hip? Nobenega ptičjega krika ni z gore, le občasen pisk vlaka, ki nenadno pripelje iz gore.

 

Z druge strani pa poznamo ljudi, ki so »oglati«, se zapirajo vase, mislijo pretežno v suhoparno geometrično logičnih shemah… toda tudi tu ljudje so zmožni prav v moči takih intuicij svet umetniško oblikovati in njihovo držo imenujemo upravičeno klasicistično; saj tu ne prevladuje obilje barv in njihova dinamika, temveč urejenost oblik in disciplina čustvenega izražanja. (2)

Kjer je senca, sonce ni daleč!Svet smučišč. Že med hojo se dobro ogledujem okoli, da bom znal povedati, kaj vse sem videl na poti. Koliko lahko v lahkotnem, prav nič ekspedicijskem koraku vpliva name vsebina intervjuja s Pavletom, v katerem opisuje svojo odlično fizično pripravljenost, ki jo združi z izrednim občutkom v kritičnih situacijah, predvsem pa z višino ne izgublja razsodnosti? Težko vprašanje na lahkem in neznatnem slovenskem hribčku… Z višino počasi raste razgled. Stoj, slikaj svet Slatnika, snežne strmine sosednjih smučišč! Ko se počasi odpira še Kobla, postaja vtis zime močnejši. Nikdar ne bom strokovnjak ne za gore, vreme ali snežne razmere, a daj, da bi vsaj malo znal občutiti goro, se vživeti v dogajanje narave; celo čutiti nevarnost. Korak postane na spihanem terenu bolj samozavesten in upam, da si v obraz dobim še kaj barve.

Pri človeku se tu pridružita še zavestno življenje in samozavest: podoba duhovnega življenja pa je svetlost in brezbarvnost. Saj je značilno, da pri človeku samem barve v primerjavi z rastlinskim svetom stopijo v ozadje: človekova koža nikdar ni pisane barve. Pigment izginja ne le s kože, marveč tudi iz las in oči v severnih krajih. (3)

 

Kojca in odsev Porezna v oknu
Kojca in odsev Porezna v oknu

Od Koble preko Slatnika do RatitovcaBližnji spomini. Medtem, ko sem premleval spomnim izpred dveh let z Malega Triglava, na Marjana, kako je z vsakim delom telesa lovil občutke pri iskanju meje med kložo in veho, se zadaj pokaže Ratitovec, na katerem sem na luninem izletu naredil zadnje lanske posnetke. Tistikrat sem rinil v gore za vsako ceno. Nobena časovna ovira me ni ustavila, čeprav sem zadnje sončne žarke zaznal le skozi službeno okno po okoliških stavbah. Postajam podoben tistim, ki hodijo v gore le na nedeljo, ker nočem izgubiti tega četrtka. Prepričeval sem me, kako lep je Ratitovec v luninem siju, in šel na polovični izlet s dvojno vnemo. Bilo je pred tremi tedni, v času, ko lahko začutimo, da čas teče tako naprej, kot tudi nazaj. Ali obstaja še tretji, vzporedni časovni pas, po katerem nas lahko kadarkoli dohiti preteklost v obliki spominov?

 

Lep primer za razumevanje časa, ki teče nazaj, je priprava na božične praznike že mesec dni prej, ko smo že načrtovali, kako bomo obdarili ter pogostili svojce in okrasili božično jelko. Čas, ki prihaja iz prihodnosti k nam, nas navdihuje že mesece, leta prej. A le, če mu znamo, zmoremo prisluhniti. (4)

Luna in sence na sestopu z RatitovcaRatitovec. Ob meni se je na Prtovču ustavil avto. Šofer je odprl šipo in molče strmel vame. Končno je vprašal. »Ali je vse v redu?« Ja, vse je v redu, sem rekel in vlačil nase podhlače in topel flis; med preoblačenjem sem v tistem mrazu stal le v spodnjih hlačah in srajci. Če ga je prepričala gorniška oprema, ne vem; odpeljal je dalje v dolino. Poti kvišku je bilo enostavno slediti. Preveč sem bil vnet; nič nisem vlekel na uho, da bi slišal kaj nenavadnega. Kot navaja Damjan J. Ovsec v Veliki knjigi o praznikih, se s 25. decembrom začnejo volčje noči (tudi dvanajstere noči), zimske noči med božičem in svetimi tremi kralji. V teh nočeh je ljudstvo po Evropi poslušalo glasove demonov in strahov, čarovnic in škratov ter groznih volkodlakov, ki so se mešali z zavijanjem vetra deževnih in snežnih neviht. Dva dni sem bil prezgoden, pa še skoraj polna luna je močno osvetljevala širšo okolico. Kje bi v takem lahko videl karkoli nenavadnega? Z vrha sem zaradi slikanja naključnih motivov sestopal prav toliko časa. Še najmočneje so me pritegnile skale pod vrhom. Nikdar ne bi vnaprej rekel, da bom videl kaj nenavadnega; a so se v skalah spet pokazale oblike glave. Nižje v gozdu je bilo tiho, kot ponavadi.

V toku kreacije časa, ki potuje od preteklosti k prihodnosti, bo dvanajstero dni in noči prinašalo sile obnove, izgradnje in krepitve telesa in vitalnosti. V nasprotni smeri (toka kreacije časa) pa bodo v dneh od Svetih treh kraljev do Božiča delovale moči evolucije, osebnostnega razvoja in osvobajanja… oba časa ali tokova se srečata tik po odbitju zadnjega leta. (4)

 

Blegoš v ozadju na levi ob začetku večerne predstave
Blegoš v ozadju na levi ob začetku večerne predstave

Glava v grebenuKoča strica Zorka. Blizu grebena gorenjski vpliv zmaguje primorskega in temperatura se zniža. Malo pod kočo ugibam, če nima skala, ki štrli iz grebena, podobo glave. Obrnjena je proč od sonca, proti severu, proti bogu Triglavu… Višina gore ni nič posebnega, je pa zato njena razglednost izredna. Preko bohinjskih domov se vidi večina vzhodnih Julijcev, za Lepo Komno pa celo Viš in Montaž. Spominska knjiga je skrbno spravljena v dvojni kaseti. Trinajstega bo letos to petnajsti vpis. O, pa 21. novembra je bil tu s Špelo moj dober gorski vodnik Gregor. Koča se imenuje po Zorku, Dušanovem očetu. Pri nas malo manj poznana knjiga Biseri pod snegom je v Italiji ena najbolje prodajanih knjig. S petdesetimi leti je bil drugič na osemtisočaku. Himalajo sem davno odpisal; ali to pomeni, da imam še vedno pet let časa za takšen podvig? Tu zgoraj skoraj ni znakov življenja, okolica postaja zimska; brez barv.

 

Bistvo rastlinskega sveta je ekstravertirano: obrnjeno k soncu; vtem ko je življenje više razvitih živali ponotranjeno; zato pa v rastlinstvu prevladuje zelena barva, v živalstvu pa rdeča; klorofil se nabira na površini, hemoglobin pa v notranjosti organizma. Tako se znajde pojav življenja med materijo in svetlobo nekje na sredini. (1)

… proti RatitovcuLedeno zimska soba. Franci me je spomnil, naj pogledam, kako je z zimsko sobo. Brez njegovega truda za posebno rubriko bi verjetno manj hodil po gorah. V sobi je le skladovnica drv in nekaj šare. Kako? Na železnih polknah opazim puščico nekam drugam; za hišo je treba po navpični leseni lestvi splezati eno nadstropje višje. V majhni sobici brez peči, na izpostavljenem in mrzlem, celo za padec nevarnem delu koče, sta le dva stola in na revno postlanemu pogradu dve vreči odej. Skladišče z drvmi točno pod njo je mnogo toplejše. Nič kaj lepa stavba v pusto sivi barvi vsaj ne bode v oči. Hoje mora biti več kot vožnje, je bilo eno maminih gorskih pravil, ko smo izbirali cilje v Karnijskih Alpah. Bom še malo postopal okoli, pa ne bom prezgodaj v dolini…

Sodobni mestni ljudje si kar ranijo oči ob pogledu na barvno anarhijo in revščino zidovja in sten v nepregledni pokrajini samih stavb in poslopij z najrazličnejšimi nameni. In obratno je prav barva spravni element med utesnjeno nemirnostjo mestnega vrveža in svežo mirnostjo neokrnjene, proste narave. (1)

 

Spredaj Kobla že delno v senci; v ozadju Kamniške
Spredaj Kobla že delno v senci; v ozadju Kamniške

RodicaVečerna predstava. Do začetka barvne predstave imam dovolj časa, da se primerno oblečem, predvsem pa toplo. V severniku postopam po planem in čakam na trenutke, ko je sonce nad dolinami najvišje, skoraj višje od gora na horizontu. Oranžno rumena se preliva v rdeče oranžno, konča se z vijolično rdečo. Z temnejšo modro vijolično zaveje močnejši hlad. Kaj sem čakal s telefoniranjem, sedaj pa ne dobim signala! Pogled na Bohinjsko Bistrico je še bolj leden. A bo kaj, ali ne bo? Tudi moj prvi triglavski obisk je povezan z nočjo. Ko v Vratih nismo več dobili prenočišč, sta mami dve punci predlagali, da jo že popoldan mahnemo na Kredarico. Izkazalo se je, da baterij nista imeli in z eno zasilno brlivko smo vsi štirje iskali prehode na skupna ležišča pod Triglavom. Kako je bil na nas jezen oskrbnik koče! V tistih časih so planinske koče še zaklepali. Čeprav v naravi uživam, se nimam za njen del, se na gori ne počutim doma. Čas je, ko je treba kot gost zapustiti to goro.

 

Prav zaradi te prirejenosti med človeškim očesom in barvo pa ima človek obenem edini možnost, da si barvni svet tudi po svoje tehnično in umetniško, se pravi estetsko ali lepotno prireja, izpopolnjuje in obogati. Skoraj neskončne so možnosti oblikovanja barvnega sveta in ustvarjanja posebne barvne klime, kakršno si pač človek zaželi in potrebuje; lahko si s tem – ob napačnem ravnanju – kajpak z barvno klimo tudi skvari sebi v škodo. (1)

Pred sestopom v dolinoV hitrosti je varnost. Na poti v globino poglabljam današnje vtise. Pozornost na poti je drugačna kot pri vzponu, osredotočenost je razpršena med korake in dogodke današnjega dneva. Kljub temi hitim na vso moč. Z močjo primerne hitrosti je tudi boljša kontrola. Šmarnogorskega rekorderja Mareta sem enkrat pozimi slišal reči Miletu: s teboj grem prepočasi, mi potem vedno spodrsne. Misli, ki še niso pri bližnjih dolinskih opravilih, se pasejo po slikovnem spominu. Najti moram še očeta. Po telefonu je slišati zadovoljen z današnjim izletom. Bo omenil kaj stričku Viktorju ali Jožetu? Nista toliko hodila v gore, zato pa gore poznata tudi z drugega zornega kota. V temi ni nikakršnih barv… no, pa sem spet starejši za eno gorsko turo!

Frieling pomenljivo ugotavlja, da poznajo rastlinske barve tudi čas, medtem ko ga mineralne ne poznajo: življenje je vezano na čas. Barve se v rastlinskem času ravnajo in spreminjajo po letnih časih. … Tudi o človeku in njegovem staranju, kadar je stanje sumljivo, pravimo, da ga spreletavajo vse barve. Vse je povezano s časom, čas pa je stvar človekovega doživljanja. (3)



(1) Anton Trstenjak, Človek in barve - iz poglavja Barvna klima
(2) - iz poglavja Barva in forma
(3) - iz poglavja Barva in materija
(4) Franc Božjak, Skrivnosti dvanajstih svetih noči in prve novoletne minute

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti