Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Košuta in Lovec

V paru so ture lažje, omejenost manjša, občutki popolnejši. Dva običajna izleta sem si združil v popolnejši par. Razlikovanje med njima – kateri je bil lepši, tako ni več pomembno.

 

Četrtkova zgodba

Košuta in Lovec

Kako dva običajna izleta združimo v popolnejši par

 

Počivališče na KofcamiOmejen. Na tedenski lestvici lokalne radijske postaje premočno vodi pesem Omejen. Omejenost zlahka zmaguje. Ampak tudi ta pesem bo na vrhu omejeno dolgo, samo do naslednjega četrtka. Je res vse omejeno, celo čas in prostor? Nekateri imajo za omejene predvsem druge… Pri matematiki sem slišal za pravljičnost relativno neskončnih premic, Po cesti navzdol, proti Ovčji vasinaslednjo uro kemije pa za trde absolutne temperaturne omejitve - najnižja temperatura je komaj –273 stopinj celzija. Omejen sem z uro odhoda, s kondicijo, z vremenskimi pogoji, snežnimi razmerami, celo s svojimi mislimi. Omejiti moram samo še malodušje, da ti moji četrtkovi izleti nimajo nobenega smisla.

Pred tednom sem šel na lep romarski izlet z omejeno višino, manjšim naporom; nezahtevnega. Na poti naj bi se želel znebil vsaj nekaterih omejenih misli. No, monsignor Uran, ki tudi rad hodi v gore, je zadnjič povedal zanimivo podrobnost: »da imamo Slovenci 2864 cerkva na hribčkih, ravno toliko, kot je visok Triglav«. Pa naj kdo reče, da vera nima nič skupnega z gorami. Ali gore v vero. »V prihodnosti naj bodo te cerkvice vsaj hrami miru«, naj bi še rekel. Da bi le tudi v gorah ostal mir.

MatizovecK. Med kratkočasno vožnjo kar pogosto pretikam prestave na ročki brisalcev. Hitreje, kot kimajo sem ter tja, bolj krotim hitrost kotaljenja avtomobilskih koles. Pod Križami je celo kratek naliv. Tako k..evo vreme je bilo že v vremenski napovedi, pa sem si izbral eno k. goro. A v dežju me Kriška gora ne mika in pred Tržičem zakrožim nazaj na široko magistralno cesto. Saj je še kak drug cilj na »k«. V dežju skočim raje na Kofce. Nad njim je Košuta s Kofce goro in Kladivom. Konec je kolebanjem, ki je del takega k..ega vremena.Zemline pri Žabnicah

Pretekli četrtek je bilo vreme tako krasno. Kristalno jasno nebo, brez kumulusov in koprenastih oblakov, celo brez oblačka na nebu. Krasno se je bilo usmerjati k izbranemu cilju. Kajti pokimal sem sedmim, da so končni cilj le Višarje, kakorkoli, sedemkrat sem se moral krotiti med vožnjo po Gorenjski in spomniti, kam kanim - na križev pot. Nekaj v zvezi s Kristusom… pod Kamenim lovcem. Ali se »kliče« Kamniti? Zvečer sem pričakoval še tako rekoč do konca poln prvi krajec.

 

Na križevem potu se lahko poglobiš tudi v naravo
Na križevem potu se lahko poglobiš tudi v naravo

Prvi koraki po gozduJabolka. Popoldanski mir v gorah se iz oblakov spušča k Matizovcu. Niti ogrel se še nisem, ko se v drugo ustavim ob poti. Od kje imam že drugič tako zalogo tekočine, če je nič nisem pil? Ah, dopoldan sem se prenajedel jabolk. Nespametno! Da ne bo še kaj drugega, potem bo držal tisti pregovor o jabolku, ki ne pade daleč od drevesa. Zabrni glas motorne žage. Kam bo padlo to drevo? Počasno rosenje določa svojstven tempo. Drevesa so nema; le veter jih zmore v hudem mrazu pripraviti do ječanja.Višarski graben Nekaj jabolk me čaka v avtu. Po turi prijajo najbolj.

 

V Zemlinah pri Žabnicah je bila okolica smučarskega središča prijetno samotna. Mestno obleko sem zamenjal s pohodno in se po označenem kolovozu zakotalil navzgor, proti romarski cerkvici. Po poti v Višarskem grabnu sem lahko brezskrbno premišljeval, v čem sem podoben staršem… jabolko ne pade daleč od drevesa? Hlad in senca; le planine preko doline so obsijane s soncem. Jabolka… tudi starši so hodili v gore.

Franceljnov štorŠtor. V koprenastem zraku si ogledujem štor, z leseno ploščico, da je on Franceljnov; 19.01.2003. Ugibam, kaj je na njem tako pomembnega. Francelj, štor, datum, posekano drevo ali kaj petega. Drevo ne pade daleč od štora. Le pasti ne sme… Mlečno bela svetloba ubija vsakršen zvok. Tudi koraki so v svežem južnem snegu štorasti. Sem bil štorast tudi pri izbiri cilja?
Označen kamen med koreninami drevesa
Romanje po teptanem kolovozu ni bilo prav nič štorasto. V monotonem gozdu sem se zdramil ob neobičajnih drevesnih koreninah. V romarski naravi postaja narava pomembnejša od romanja. Na tej poti bi moral misliti na boga, a sem zmogel premišljevati le o sebi. Mraz pa se je vlekel navzdol mimo mojih ušes. Ob poti so se začele vrstiti zidana znamenja križevega potu; ob vsakem sem se zamislil, ker že nisem zmolil očenaša.

 

Višarje – sveto, v zadnje času pa bolj smučarsko
Višarje – sveto, v zadnje času pa bolj smučarsko

KofceVmesna postaja. Vidljivost postaja na Kofcah še manjša. Ograjene hiše izgledajo v mrakobnem vremenu enako resnično kot filmske kulise. Med postankom se vlažen jugozahodnik čuti močneje; prijetno toplo je le med hojo. Ta planina vendar ne more biti moj današnji cilj. Kaj če bi šel v megli naprej? Lahko zaidem? Pot gre menda kar naravnost navzgor. Korake lovim na valu širokega in položnega gorskega hrbta, ki bo višje proti Kofce gori ostrejši. Vroče je, okoli 278 stopinj kelvina. Ali pa ne. Temperaturno sem zelo omejen; najbolje se počutim zgolj v ozkem pasu med 288 in 298 stopinjami (kelvina).
Višarska planina
Kdo vse hodi po gorah - avanturisti, adrenalisti, nekaj je tudi ljubiteljev gora. Prvim je tura dogodivščina, drugim izziv, nekateri iščejo v gorah smisel življenja, so pa tudi taki, ki v gorah premišljujejo o smislu življenja. Ali pa samo obiskat to romarsko pot. Med katere naj uvrstim sebe? Jasno je postalo, ko sem pogledal navzgor. Suh zrak je razširil nosnice, močnejša svetloba pa pogled. Višarska planina je bila pod jasnim svetlomodrim nebom v intimni tišini.

 

SlikaNavzgor… med borovjem. Iščem prehod med borovci. Prisegel bi, da se vzpenjam po hudourniku, potem pa zagledam zeleno rdečo geo-označbo. Najlažje je po udobni poti v pobočje zapustiti zaraščen greben. Glavno je, da gre navzgor; čim lažje, tem bolje. Z ušes si snamem trak, da bi nad seboj pravočasno zaslišal kak premik snega. Razen nekaj kep ni videti, da bi plazilo, a previdnost ni nikoli odveč. Kaj ni dovolj, da ni vidljivosti, sedaj zmanjka še poti. Bedasto v krogu tacam po pobočju in iščem, a nadaljevanja ne najdem nikjer. Zagrizti se je treba v zasnežene travnate strmali. Ni težko hoditi počasi naravnost navzgor. Kontrola ure: obrnil bom ob napovedanem času sončnega zahoda 16:18, ali pa na Velikem vrhu 2:088; kar bo prej.

Spregledal sem potko; ob udiranju na starih stopinjah sem ugibal, kje se je ta človek vračal. Kaj ni to edini dostop na Kamenega lovca? Aha, ovinek. Torej je sestopal po cesti za Ovčjo vas. Koliko časa sem izgubil s to napako? Skupina Kamenega lovcaNa sedlu sem poiskal pravo pot otrdelih pokrpljanih stopinj. Sneg je na njej začuda povečini držal. Le čas je subjektivno začel teči precej hitreje. Žal je bil pokrpljan le del poti; naprej sem hodil le za kozorogovimi sledmi. Natančno je zadeval rob poti, tam, kjer je bila plast snega najtanjša. Ogibal sem se napihanem delu poti na levi in nekajkrat izgubil tla pod nogami na desni, kozlu nerodnemu… Pa tudi njegovih stopinj je bilo kmalu konec; verjetno je zavil na greben med ruševje in skale. Svoboden in hiter je bil le moj pogled; videlo se je daleč naokoli, na Zahodne Julijce, Karnijske Alpe, vse do nekaterih najvišjih gora Dolomitov.

 

Mangrt in Jalovec; spodaj levo luči Mrzle vode
Mangrt in Jalovec; spodaj levo luči Mrzle vode

Med sestopom proti KofcamMeja. Čas dneva se po uri izteka, po tempu bi moral biti blizu vrha. Vseeno se razveselim, ko v megli zazija pod menoj zakrita avstrijska tema. Na meji med belo in črno meglo se dvignem še malo, do mesta, kjer se greben zopet prevesi divje navzdol. Omejen sem z višino, zagotovo sem na vrhu; višje se ne da več. Časovno omejim še prestopanje po vrhu, ker je pretekel tudi čas za povratek. Mogoče bi se ob sestopu po zasneženih strmih travah bal zdrsa, pa nisem videl ničesar, razen svojih najbližjih stopinj. Nižje doli me malo iznenadi predor v oblaku, ki mi odpre omejeno okno do malih oblačkov daleč na jugozahodu.

 

Na poti me je sneg čedalje močneje ustavljal. Po zasneženih skalah sem se le še prestopal. Z vrhom ni bilo nič. Zaradi grebena na levi sem se odpovedal tudi zgornji krnici. Levo Montaž, desno Poldašnja špicaPozabil sem na romanje, premamile so me skale nad menoj, razgled, ki se mi je obetal, vzvišenost nad pokrajino, odprtost obzorij… Zadnji koraki po spihanem in od mraza otrdelem melišču so bili bolj zoprni, kot sem si mislil. Ni mi bilo še dovolj, še sem rinil navzgor v skale, koder smo pred leti zlezli na greben. »Ne ga srat«, sem si rekel zadnji trenutek, ker je šlo ob slabi svetlobi dol težje. Na ozkem grebenu, verjetno pod koto z imenom »Za Vrabci špica«, sem še nekaj časa občudoval pokrajino okoli sebe. Čas je bil za sestop proti svojemu cilju.

Predor v oblakihVečerja. Sestop do planine je hiter. Ob petih se mi zdi še prezgodaj za povratek v dolino. Te Kofce so bile vendar moj prvotni cilj. Pretipam vsebino nahrbtnika. Danes ne bom malical; na klopci pred stanom hladno večerjo zalivam s toplim čajem. V bistvu tu ni več pravega gorskega miru, saj se veseli december (2.12.) čuti iz bližnje doline. Po mali plohi, ko se nad menoj razjasni do zvezd, manjkajo le še jaslice… Čas je, da se vrnem, da doma še kaj naredim. Vmes pa premišljujem, kateri občutki so boljši – na lepem vrhu brez vsakega razgleda ali ostati brez vrha, vendar s prekrasnim razgledom. Ne, tako so si različni, da se jih ne da niti primerjati. Se le dopolnjujejo…

Sestop do Svetih Višarij je bil počasen in zamuden. Osvetljene, a neobljudene hiše so delovale skrivnostno. Za koga so bile prižgane luči, za duhove, angele ali za ljudi v dolinah, da bi se večkrat spomnili na sveti kraj Višarske mati božje? Kraljevsko je tu zgoraj - lunina svetloba je Viš in Montaž s tenko zasneženimi policami odela s srebrnino. V zavetrju hiše sem si pripravil pribor za večerjo. Naslednjič bi s seboj vzel še krožnik. VišarjeHrušč poznega preizkusa gondolske žičnice me je vrnil na realna tla, a tudi tega je bilo enkrat konec. Sestop po malem osvetljeni smučarski progi je izgledal lahek in prijeten. Novi umeten sneg je tudi dajal umeten občutek. Verjetno sem bil s težiščem ves čas na petah, ko sem na položnem terenu padel na rit. Iz zasneževalnih naprav jim je tekla voda, da se je naredil gladek led. Kljub previdnosti sem skoraj priletel čez ciljno strmino, a sem se le ustavil na kamnih zadnje ledene pasti. Še zadnjič sem se ozrl navzgor, na osvetljeno cerkev, in odpeljal.

 

 Luči Ukev, po začetkom Karnijskih Alp, ki se raztezajo od Trbiža do Dolomitov
Luči Ukev pod začetkom Karnijskih Alp, ki se raztezajo od Trbiža do Dolomitov

Na grebenu med belo in temno megloToplar. Doma preverjam na zemljevidu, katera pota sem ubiral danes. Kako daleč sem šel po lovski poti in kje sem prilezel na greben. Da ni bil tisti vrh samo Toplar? V karto pa strmim še kar naprej. Ali ni vseeno, na katerem vrhu sem stal v gosti megli? Doma, na svetlem in toplem, se mi greben, ki se je spuščal proti zahodu, ne zdi več tako grozljiv. No, tista lovska pot je peljala dovolj daleč v levo, tudi timing je ustrezal, verjetno se s Toplarja greben ne požene navzdol tako na ostro – prav, pa naj bo Veliki vrh! Tura bi lahko bila v dopolnitev prejšnji, romarski, kot jin-jang.

 

V paru je hoditi lažje, občutki so popolnejši. Led na smučarski progiMorda sem bil nekaj kriv tudi sam, da me je ta moj tipično samoten izlet prišel dražje. V dvoje bi gotovo stal na Kamenemu lovcu. Že na Zermuli sem pomislil, da bi v paru gotovo zgazila do vrha. Včasih mi je vseeno, če pridem na vrh, ponavadi pa ne. Tokrat mi je ostala želja po vrnitvi in vrhu. Čarobnost luninega sija pa je trajala do doma, kjer ga je delno zakrila mestna razsvetljava. Premišljeval sem o tem, da bi tak izlet lahko imel svoj par, s katerim bi se dopolnjeval in tako podvojil lepe občutke v gorah. Je bil naslednji izlet na Košuto tak »toplar«, s katerim sta skupaj vredna več kot vsak zase?



Jie/Omejenost: Jezero zaseda omejen prostor. Če vanj pride več vode, se prelije… V naravi so trdne omejitve med poletjem in zimo, dnevom in nočjo, te omejitve pa dajejo letu njegov pomen… Vendar pa je tudi pri omejevanju treba paziti na pravo mero. Če bi človek hotel svoji naravi postaviti preostre omejitve, bi zaradi tega trpel. In če bi šel predaleč pri postavljanju omejitev drugim, bi se mu uprli. Zato je nujno, da postavimo meje tudi omejevanju.

Jezero je omejeno. Voda je neizčrpna. Jezero lahko sprejme le določeno količino neskončne količine vode, in to je njegova posebnost. Z razločevanjem in postavljanjem omejitev dobi tudi posameznik pomen v življenju… Neomejene možnosti za človeka niso primerne. Človeško življenje bi se tedaj razpršilo v brezmejnost. Da človekovo življenje postane močno, potrebuje omejitve, ki mu jih postavlja dolžnost, in jih prostovoljno sprejema. Posameznik doseže svobodnega duha le, če se obda s temi omejitvami in če spozna, kaj je njegova dolžnost.

Yijing - knjiga premen, stran 205

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti