Kaj pravi kitajski orakelj o mojem prvem zimskem izletu
Četrtkova zgodba
Monte Zermula
Kaj pravi kitajski orakelj o mojem prvem zimskem izletu
Kretnice. Če bi doma vedel, da ne bom prišel prav na vrh, se niti ne bi odpravil na turo. Tako pa sem doživel krasno predstavo. Le kje so nevidne kretnice naših odločitev? Bolj za šalo kot zares sem za mnenje o posameznih napisanih odlomkih povprašal tudi orakelj - ali znam v izletu najti kakšno povezavo z vsakdanjim življenjem.
Yin so pomladne vode, vse pasivno, žensko, nagonsko, intuitivno, duša, globina, krčenje, negativno, mehko, popustljivo, temno in vlažno, zemlja, doline, drevesa…
Yang pa je aktivno načelo, duh, razum, višina, širjenje, pozitivno, trdo, vse, kar je svetlo, suho in vzvišeno kot gore, nebo. (18)
SOS je bilo ime glasbene oddaje »V sredo obujamo spomine«, ki je že dolgo na sporedu ob torkih z imenom ŠTOS (Še v torek obujamo spomine). Moja sreda zvečer - ob poslušanju dobre glasbe listam po dnevniku, kdaj sem bil v Karnijskih Alpah, buljim v specialko, kam bi jutri šel, ugibam, katere cestice bodo vozne, koliko je tam snega, izbiram alternativne poti in cilje, fantaziram o vsemogočem, če bi bilo snega malo. Zermula je nizka, nanjo so speljane lahke poti. V prtljažnik zložim raznovrstno opremo, si pripravim tri zemljevide in končam ta SOS - moje sredino omiljeno sanjarjenje.
Priti nasproti: Dekle je mogočno. S takim dekletom se ne smeš poročiti! … Manjvredno se zdi tako nedolžno in privlačno, da človeka očara; na videz je tako majhno in šibko, da si človek domišlja, da bi se lahko z njim poigral, ne da bi se zgodilo karkoli slabega. (157)
SN. Budilka opravi s spancem v treh piskih. Vzel sem si dopust in za urico še malo potegnem, ko se mi ne mudi v službo. Počasi se daleč pride. Torej nimam kaj hiteti. Ob zaklepanju vrat poškilim na sosedove Slovenske novice. Kar strese me članek o Brankovi smrti na Konju. Tudi sam grem sam… tudi on je imel rad gore… izkušen… v soboto je še preštihal vrt (kot piše ob sliki). Le kakšno zvezo bi imelo prekopavanje vrta z nesrečo? Upam da ne! Pa včeraj tudi nisem ničesar prekopaval. Domislica je prepodila grožnjo z nesrečo, čeprav sem namenjen v bližino Monte Cavalla (Konj). SN – samo naprej!
Družina: Če je oče zares oče, sin pa sin, če starejši brat izpolnjuje svojo dolžnost kot starejši brat, mlajši brat pa svojo kot mlajši brat, če je mož zares mož, žena pa žena, tedaj je družina urejena… Besede imajo vpliv le, če so ustrezne in se nanašajo na določene razmere. Potrjevati jih je treba tudi z vsem svojim ravnanjem, tako kot veter učinkuje le, dokler traja. Če pa se besede ne ujemajo z dejanji in niso dosledne, ne bodo imele učinka. (135)
Creta di Aip, Trogkofel. (Svinjsko korito?)
GP. Iz avta opazujem Triglavsko pogorje. Veliko stvari je polariziranih kot magnetizem - so električni, politični poli, dobro in zlo, po kitajski filozofiji pa yin – yang. Če bi GP - gorska pola iskal v slovenskih gorah, bi izbral Triglav in Snežnik. V njunem nasprotju je med njima celo neka podobnost. Vožnja hitro mineva. A do MRS - malge Rio Secco, z oznako »odprto«, sem potreboval skoraj tri ure. Žal z eno macchiato, »popackano kavo«, kot bi zvenelo v slovenskem prevodu, ni bilo nič, vrata so zaklenjena. Ampak cesto do sem so pa splužili. S te strani izgleda moja gora GP - grozno pohlevna. Malo me preseneti, da malge ne najdem na žepni kopiji zemljevida. Gora nad menoj je Pičul (Monte Pizzul) Tamala, Zermula mora biti nekje zadaj. Hitra ocena – štiri kilometre ceste do prelaza in - gremo dalje!
Po dokončanju: Prehod iz starih časov v nove je končan. Načelno je že vse urejeno in uspeh je mogoče doseči le še v podrobnostih. … Vse se nadaljuje samo od sebe, to pa nas zlahka premami, da se sprostimo in dopustimo, da gredo stvari svojo pot in se ne ukvarjamo s podrobnostmi. (217)
Pozornost. Med preobuvanjem sem pozoren na palec leve noge. Nič mu ni, pravi razlog je natančno na polovici poti do glave; ko bi le za večino posledic vedeli prave vzroke... Ob hladnem pišu s prvega letošnjega snega se zbistri pozornost do okolja. Na kaj naj bom danes pozoren? Cesta ima majhen naklon, pod čevlji se tisto malo snega le melje, dobrega odriva pa ni. Smučina. V oblačnem vremenu le temno rjavi odtenki golega vejevja izstopajo iz črno-bele sivine. Kot bi si ogledoval puste, a lepe grafike. Zato rumenina velike skale nad cesto kar zbode v oči. Bolj moram biti pozoren, kakšno razstavo mi je danes pripravila narava. Menda bom poleg grafik videl še kakšne skulpture! Na desni ugledam vrh Crete di Aip, (Trogkofel, »Svinjsko korito«).
Milina (Lepota oblike): V človeškem življenju nastane estetska oblika, kadar obstoječe tradicije, trdne in nepremakljive kot gore, z jasno lepoto napravimo prijetne… Mirna lepota – znotraj jasnost in zunaj tišina… Lepota na gričih in vrtovih – človek se pred ljudmi iz doline, ki iščejo zgolj sijaj in razkošje, umakne v samoto višav. (92)
Creta Grauzaria in Monte Sernio s sedla Lanza
SOS. Stare stopinje pomagajo bolj moralno kot dejansko. Snega je več, gaz se na ravni cesti spremeni v vijugasto smučino. Prehitro se veselim hiš. Niso še na prelazu in niti Zermule še ne vidim. Kako skrivnostne gore! Ali so te gore osamljene? Osamljene od koga, od ljudi? Po moje so čisto zadovoljne brez nas. Še posebej, ker je bila tu med I. svetovno vojno frontna linija. Na Zermuli, Pičulu in vmesnem Zuc della Guardia so bili vkopani alpinci (italijanska vojska). Prej bi rekel, da so gore danes samotne. SOS – skrivnostne, osamljene in samotne. Devetdeset let je strašno malo v primerjavi s starostjo gorá, pa so si že zacelile nekaj svojih ran.
Stiska (Izčrpanost): Kadar voda odteka navzdol, se jezero mora izsušiti in izčrpati. To je usoda. To simbolizira sovražno usodo v človeškem življenju. V takih časih človek ne more storiti nič drugega, kakor da se sprijazni z usodo in ostane zvest samemu sebi. To pa zadeva najglobljo plast njegove biti, saj je prav ta močnejša od sleherne zunanje usode. (167)
Sta to Monte Plauris in Zuc del Bor?
Polje. S prelaza zagazim po namišljeni poti 442a. Spihani vrhovi so še vedno visoko. Reliefa poti ni videti, markacij pa niso risali po drevesih. Hitro sem s poti. Višje jo lovim nazaj v cikcaku, ker se na njej vsaj enakomerneje vdira; nepredelan sneg še nima podlage. Teren se zravna. Kljub vetru je na polju zelo mirno. Še nimam prave višine, pa tudi prave volje za nadaljevanje ne. Razveselim se zimskega potočka, in s požirkom toplega čaja si nalijem novo voljo. Odločiti se moram le za eno - naprej!
Nasprotje: V majhnih stvareh – sreča. Kadar ljudje živijo v nasprotovanju in odtujeni drug drugemu, ne morejo družno izvesti kakšnega velikega dela, ker so njihova stališča preveč različna. (138)
Mesto. Po treh urah lahko pogledam v drugo dolino. Do Paulara je po cesti sedaj, ko je prelaz Cason di Lanza zasnežen in zaprt, okoli 75km. Globoko pod menoj deluje tuje in neresnično, celo izumrlo. Sem gor ne prodre noben njegov glas. Še avtov ni videti. Je sploh resnično? Mrzel veter olajša nahrbtnik za vetrovko. Spet premišljujem o vrnitvi in spet ne obrnem. Da, dan gre res h koncu. Vleče me navzgor po pobočju, spihanem do gole trave, ostalo mi je le 312 višinskih metrov do mesta na vrhu gore. Mislim si – no, samo še za eno Šmarno Goro…
Zatemnitev svetlobe: Spodbudno je, da v stiski vztrajaš. Človek si ne sme dovoliti, da bi ga neugodne razmere potegnile za sabo, ne da bi se temu uprl, niti da bi omajale njegovo stanovitnost. (132)
Viš in Montaž. Spredaj Monte Pizzul.
Predstava. V enakomernih in počasnih korakih delam primerjavo z našimi gorami. Na manjši višini so pogledi bolj gorski. Na vseh obzorjih same gore. Na stari vojaški poti pod grebenom še nekaj časa brcam po zapihanem snegu. Dovolj je, dovolj! Vrhu se moram odpovedati. Na široko vklesani polici piškote med zobmi zalivam s čajem. Po snežno hladnih odtenkih je sedaj prava eksplozija barv. Sonce v zatonu sveti pod mejo oblakov in za violetno okolico zažarijo zahodni Julijci v rumeno oranžni. Predstave je konec, sonce je pravkar zašlo. Potem pa spet močnejši škrlatno rdeč sij, verjetno odboj od oblakov. Kakšen dodatek, bis… Mestece globoko pod menoj se počasi prebuja v lučkah. Zapuščam balkon, ko z rumeno svetlobo še zadnjič posveti na mojo najbližjo okolico. V tej nenavadni in čudežni svetlobi začenjam dolgo pot nazaj.
Zmanjšanje: Zmanjšanje, povezano z iskrenostjo, povzroči neskaljeno vzvišeno srečo. Pri tem je mogoče vztrajati. … Pred nebom je lažno pretvarjanje odveč. Tudi s skromnimi sredstvi je mogoče izraziti tisto, kar čuti srce. (148)
Po sončnem zahodu
Masa. Na sedlu mobilno pokličem v slovensko dolino in nižje poiščem svoje stare stopinje na gazi zgrešene poti. Pozoren sem edino še na luknje v snegu. Čedalje bolj čutim maso svojega telesa. Ravnina na prelazu je v temi še daljša, noge z dodatno maso (gojzerji) pa je treba dvigovati spet višje. Tretji mostiček. Za drevesi sem skril nekaj mase odvečne opreme, čeprav je običajno ne puščam ob poti. Mislim na ljudi, ki jih imam rad, v ustih talim sneg in v gozdu se zasveti odsev prvega luninega krajca. Vsaj zaradi ene od teh reči grem spet lažje. Cesta zavije z naklonom in uteži na nogah me samodejno premikajo proti začetku dolge vožnje z avtom. Za seboj začutim moč; z baterijo osvetlim maso tiste velike rumene skale. Še malo, in končana bo moja prva letošnja zimska tura.
Začetne težave: Smo v položaju, v katerem bi morali delovati, a nam primanjkuje moči. Vendar pa se nam ponudi priložnost, da se povežemo z drugimi. Moramo jo zagrabiti… Nikakršna sramota ni, če v težavnem položaju sprejmemo pomoč. (35)
Yijing, knjiga premen, je stara več kot tri tisoč let in ima na Kitajskem še danes veliko veljavo: kot eden izmed temeljnih tekstov kitajske filozofije in kot priročnik za napovedovanje prihodnosti. Citati, izbrani z orakljem, so iz prevoda
Maje Milčinski, ki je izšla v zbirki
Sopotja.
Besedilo Iztok Snoj
Fotografije Iztok Snoj