Čas je, da tudi odrasli spoznamo pravljičnost narave in se ne slepimo, da je ta čarobnost le otroško slepilo.
Četrtkova zgodba
Snežnik
Pustolovsko čarobna pokrajina
Čas je, da tudi odrasli spoznamo pravljičnost narave in se ne slepimo, da je ta čarobnost le otroško slepilo.
Premaknjenost. Med gozdno vožnjo premišljujem, kako daleč začeti. Ali se ne bi z avtom premaknil malo bližje? S pravkar premaknjeno uro malenkostno lažje vstajam a bistveno težje lovim zadnjo uro dneva v gorah. Sončni zahod so nam premaknili eno uro bližje, a sprememba ure še nima premika v zavesti. Že med vožnjo mimo Slivnice sem premišljeval, zakaj tast zveni dobro in tašča slabo; zakaj so čarovnice sežigali na grmadah, a čarovniki so se zdeli pa dobri. Ali so bili le premaknjeni? Da nimam tudi sam kaj čarovniškega? Samo nekaj kilometrov imam še do Mašuna, kraja s čarobno lego in skrivnostnim imenom.
Anen Ravel (Čarovnikov nasvet): Magija ni nič drugega kot usmerjanje energij življenja po svoji volji, krotenje usode po meri svoje duše in svojega, čistega in odprtega srca. Če v alkimistični kotel teh povezav dodamo še ščepec neomahljive namere in veliko žlico ljubezni ter pozitivne naravnanosti, nam ne more spodleteti. (15)
Zmorem! Na Valu 202 predstavljajo raziskavo z naslovom »Zmorem« o erekcijskih motnjah moških med petintridesetim in petinpetdesetim letom. Ne samo prej, očitno tudi kasneje moški nimamo več teh težav. Sredi gozda sem, pa tudi sredi omenjenih let. Kot možne vzroke navajajo strah. Tudi mene ja danes malce strah, da ob sestopu ne bom zašel. Zato sem prvič s seboj vzel tudi kompas in rezervni baterijski vložek in prvič sem opazil, da ima svetilka tudi rezervno žarnico. Ja, v teh letih se mi pogosteje postavlja vprašanje, za koliko se lahko še dvignem do teme. V kakšni zvezi je reklo noč ima svojo moč? Na radiu svetujejo, da se za strah enostavno ne zmenim.
Tarin Alb (Varnost in zaščita): Strah se je v srcih ljudi pojavil šele kasneje, ko so prerasli svojo dobo pogumnega otroštva… V toplem zavetju varovalnega kokona se pozitivna energija posameznika sama regenerira v novo dojemanje vesolja kot varnega kraja, kjer ne prežijo nanj miselne zverine različnih nevarnosti. (201)
Vrh pekla. Za povezavo pekla z dnom vem že od majhnega, a da bi imel tudi vrh? Na spodnji meji oblačnosti se zagrizem v markirano drčo. Med prečkanjem goznih cest si poskušam v spomin vtisniti podrobnosti za nočni povratek. Počasi se iz bele koprene izmotavam v čist zrak poznih sončnih žarkov. Premalo pustolovsko se mi zdi vse skupaj. In biti na Vrhu pekla tudi ni kar tako! Na vrhu imam boljšo predstavo o njegovem dnu, ogromni kotanji v smeri Snežnika. Koča se zdi že blizu… Vse je tako preprosto. Do trenutka, ko se obrnem, od koder sem prišel. Pojma nimam, kam nazaj. V megli bi to bil pravi pekel… V strmem gozdu so tudi nekajmetrski skalni skoki. Malo zbranosti, mirnih misli in ogleda okolice, da jo uberem v pravo smer, stran od Pekla. Kasneje se tako niti ne bom vznemirjal ob ugotovitvi, da je bila kota s tem imenom sosednji poraščeni vrh.
Izol Talin (Pustolovščina): Prav pustolovščina je tisto, kar nam vrača izgubljen občutek živosti in znova prebudi ljubezen do življenja v nas… Vsak strah lahko spremenimo v navdušenje, ki bo pognalo sok življenja po naših venah in znova odkrit notranji pogum nas bo sprožil v nenadejane situacije, kraje in dogodke, ki bodo za vedno spremenili tok našega življenja. (129)
Še malo, pa bom skozi oblak
Orientacija. Tišina je. Ni slišati ne ptičev ne divjadi, kaj šele videti. Le nos je zaposlen ves čas. V dolini je dišalo po dimu zakurjenih bukovih drvih, ob preoblačenju pri avtu je v nos silil vonj po odpadlem in mokrem bukovem listju, višje sem vonjal pravkar požagane smreke. Navzdol z gore že sili v nosnice svež gorski zrak. Ko bi se lahko orientiral po vonjih… Poti v bukovem gozdu, ki ima že vse svoje listje na tleh, se ne da ne videti ne vohati. S čevlji gazim po njem, da bi nazaj grede videl sled. Višje, zgledno po Janku in Metki, na ovinke za določitev prave smeri postavim tudi kakšno suho vejo. Do ruševja, kjer je pot izsekana in je konec možnosti zmot in zablod. Hitim, da bi na vrh prišel še pred temo in tako videl kakšno novo gorsko skrivnost.
Taul Ašin (Skrivnost): Vesolje ne pozna skrivnosti, poznajo jih le ljudje. V vesoljni energiji zavesti je vse kristalno jasno, čisto, odprto, razkrito, razodeto in osvetljeno. Ljudi pa je strah prisil, da varujejo mračne misli, občutke krivde in čustva, do katerih jim je nerodno. (155)
Nič več sam. Proti severu belo morje oblakov, proti jugu luči neznanih mest. Je to smer Umaga ali Reke? Ko pa znam pri lučkah prepoznati samo Veliki voz… Glasovi. Da nimam prisluhov? Ne, v odsevu zadnje svetlobe vidim dvojico, ki za kočo sestopa z vrha. Pa sem bil prepričan, da bom sam! Verjetno onadva tudi. Srečanje me je vznemirilo in tudi po telefonu znancu ne znam opisati vzdušja, ki ga izžareva nočna okolica. Misli, uhajajoče v smeri osvetljenih mest, k sorodnikom in prijateljem v smereh nevidnih krajev, so me naredile raztresenega. Zazrem se v zvezde, da bi za povratek nabral dovolj zbranosti.
Amont Dor (Celost): Kako lahko je izgubiti svojo izvorno, božansko celost, ki nam pripada kot rojstna pravica! Delček jo razdamo partnerju, ki ga ljubimo, delček partnerju, ki potrebuje našo pomoč, potem še kos za otroke in starše, za kariero in slavo, za služenje denarja in sužnost navadam. Razdrobimo ga v iglice steklenih drobcev, ki nam jih veter zabriše v oči, da nas potem skalijo, ker ne vidimo, da tako ne moremo živeti. (11)
Pogled s soseda Vrha pekla čez Pekel na Snežnik
Mali Snežnik. Avto imata v Grdi dragi, vračala pa se bosta čez Sviščake. Bosta peljala na Ilirsko Bistrico ali na Cerknico? V temi se še nikdar nisem vračal po drugi in neznani poti. Predlagam skupen povratek do njunega avta. Vso dolgo pot čez Mali Snežnik hodimo v soju zvezd. Če bi bil sam, bi že prižgal čelno svetilko, deloma zaradi varnosti deloma pa zaradi hitrosti. A nočem dajati vtisa neizkušenega v ponočnjaštvu. Zato se bolje zavedam celosti okolice, močan in ozek svetlobni pas pa bi mi jo zagrnil v temo. V temi je Mali Snežnik še večji in še bolj čaroben kot podnevi. Enkrat moram poskusiti hojo v temi s posebnim vilinskim ključem.
Lum Nut (Luč): Kadar se sprehajamo po zakotnih mračnih ulicah ali zaraščenih gozdnih stezicah ponoči brez sveče ali baterije, si prav lahko prikličemo v zavest energijo Lum Nuta in se povežemo z njo. (57)
Razkritje. Med hojo zaslišim nekaj mehko zvenečih francoskih besed. Ali me moti, da se pogovarjata tudi v njunem materinem jeziku? Juh! Potem pa le nista navadna Slovenca! Janez je bil rojen v Centralni afriški republiki, veliko let so živeli tudi na Portugalskem, Cynthia pa je bila rojena v Lisboni. Sedaj so že deset let v Sloveniji in za moje pojme odlično govorita slovensko. Kako zelo slovensko ime so mu dali v osrčju Afrike! Danes je Janez ponosen nanj, čeprav so v otroških letih imeli v francosko govorečem okolju težave z njegovo izgovorjavo. Žanés, Žaní… Včasih se na samotnih izletih počutim resnega, danes pa čutim igrivost življenja, v katerega sem proti svoji volji – a tudi svojevoljno vpleten.
Lor Ulei (Igrivost): Veliko davnih modrecev je menilo, da je življenje igra, vendar ne drama na privzdignjenem odru, ki naj bi zahtevala od nas naučena besedila in vsiljene vloge, pač pa splet spreminjastih, neskončno igrivih energij, ki se kot metulji spreletavajo skozi naše polje zavesti. (39)
Goli gozd. Med zračnim drevjem bi še videli hoditi brez luči, če pot ne bi bila skrita pod debelo plastjo listja. Iskanje poti, to bo spet pustolovščina! Zakoračimo nazaj iskat zadnjo videno markacijo, da potem lahko z ozkimi svetlobnimi snopi streljamo po tankih deblih, iskaje okroglih znakov poti. Motil sem se, ko sem mislil, da bo moja gaz v listju vidna in komaj kdaj pa kdaj opazim vejo, ki sem jih nastavljal na ovinkih. Na križišču za Mašun in Golo drago sprašujem, iz katere smeri sta prišla gor. Nenavadno – Janez pokaže na Mašun. Nižje zavijemo levo na prečno pot. Janez zatrdi, da sta prišla tod. Zakaj jima ne bi verjel v temi čarobne pokrajine? Hoja po meni neznanih neoznačenih in zaraslih poteh bo zame še ena novost. Nimam občutka, da se bomo izgubili.
Izol Talin (Pustolovščina): Podati se v pustolovščino svojega življenja pomeni reči »da« ljubezni, radosti, zdravju, spremembam, prijateljstvu, pogumu in popolni prisotnosti duha v vsaki od naših telesnih celic v vsakem trenutku. Pomeni razširjati svojo zavest in jo obogatiti z novimi spoznanji. (130)
Mali Snežnik od koče
Mrazišče. Spretna in hitra sta toliko, da se komaj utegnem riniti skozi goščo za njima. Malo manj sta odločna kasneje, na markirani poti. Ne spomnita se ogromnih skal, čez katere se spuščamo. Razmislek ob zemljevidu da zaključek o pravi poti. Potopimo se v smrekov gozd, v katerem sta hlad in vlaga. Nižje na dobri drči ni več markacij. Nekje smo spregledali odcep. Kaj bi brez karte… V troje je vera v pravo smer večja. Utrujenost v hitrem in lahkotnem koraku po visoki travi med drevjem izgine, ko jo po gobarsko mahnemo počez. Z vse večjim hladom postaja občutek bližine avta vse močnejši.
Tair Lahiri (Lahkotnost): Lahkotnost ne pomeni puhlosti, frivolnosti, temveč umetnost, kako z najmanjšo količino najprijetnejše, igrive, pozitivne in radostne enrgije narediti največ. (49)
Kosmatinec. Na cesti čez Klešče zavozimo v primež megle. Samo da ne bomo spregledali mojega odcepa k avtu. Prvo slovo. Nižje je vožnja z avtom spet v užitek. Pri Leskovi planini pred žarometi čez cesto skaklja zajec. Prva žival, ki jo vidim danes. Enkrat bi rad videl tudi medveda. V Kozariščah se ustavim pri Petru in Mateji. Vsaj oni imajo doma eno sila prijazno kosmato zverino. Zadnja postaja - na izlet se niti ne bi podal, če ju danes ne bi bilo doma. (Preveč stvari želim storiti v enem zamahu!) Prisrčen obisk, ki sploh ni bil kratek, je tudi bil pomemben del pustolovščine.
Izol Talin (Pustolovščina): Prava pustolovščina pa ni sama sebi namen, saj ni stvar našega osebnostnega jaza, ki si želi le samopotrditve, telesnega vzburjenja ali vzdraženja astralnega telesa. Prava pustolovščina je globoka želja naše duše, ki si želi ljubiti, se izražati, raziskovati, potovati po izkušnjah, ki ji omogočajo najvišje duhovno učenje. (130)
Citati: Marjetka Jeršek,
Slovar vilinskih simbolov KanDeLar
Besedilo Iztok Snoj
Fotografije Iztok Snoj