Pred Halloweenom ima lahko izlet po zamegljenih grebenih duhovne posledice - če se ti prikaže kak duhec...
Vrh Korena
Še zadnji izlet z Maksovo knjigo v žepu
Ko zmanjka časa. Nisem imel časa in bil sem že prepozen za četrtkov izlet. Kaj pa lahek izlet blizu Ljubljane, z dobrimi sprehajalnimi potmi? Za lažji izlet sem se zapeljal prav do Topola. Na Grmadi sem opazoval Sonce. Ni imelo več časa. Zahajalo je nekje; za oblaki. Kako lahko rečem, da nimam časa, ko teče neprekinjeno, ves čas? Kako mi ga lahko zmanjka, če gre navidezno v neskončnost? Do teme sem si zaželel priti še na Tošč. Na njegovem vrhu sem po telefonu znancu natrosil dve laži: da sem sredi civilizacije in da je pot s Topola na Grmado preprosta, primerna celo za nočni sprehod družinic. Druga laž me bo stala največ. Navzgor, proti vrhu je vedno enostavno. Vse poti se združijo v eno samo, ki na koncu pripelje na vrh.
Grmada. Dol je obratno. Med potjo sem zgrešil odcep za Topol in zašel nazaj na Grmado. Redko se vpišem dvakrat v vpisno knjigo. Samo napačen korak in zopet sem na napačni poti, v napačno dolino. V drugem poskusu sem na serpentinah izgubil orientacijo in zakorakal po prelepi poti proti Polhovemu Gradcu. Pa še en napačno izbran odcep, tokrat v Belco… Toliko odcepov je bilo, da bi lahko zašel v tri grabne ali sestopil po treh glavnih grebenih. V temi je bilo pa vse, razen ozkega snopa svetlobe, temno, neprepoznavno. Na vsakem križišču bi lahko zavil v svojo dolino. Vsega skupaj sem imel ta večer šest zablod.
Na Kriški planini
Tako je bilo prejšnji četrtek. Danes moram v prave gore, kjer se ne izgubiš zlahka. Zlasti med sestopom. Hm, v bistvu si pa tavanja sploh ne smeš privoščiti. Navidezno je lažje, ker iščeš in loviš eno samo (označeno) pot, kot da se med množico pravih (označenih) poti odločaš za edino dobro in primerno. Še posebej hitro zaideš v križiščih na lahkem, a nepreglednem terenu. Kaj pa laž o civilizaciji? V temi okoli mene je bilo vseskozi živahno. Ali je cvilila kakšna žival, ali pa sem kakšno splašil, da je topotalo okoli mene. Veliko sov je bilo slišati, kot bi me klicale na pravo pot; in oddaljeno lajanje vaških psov. Samo, da so šli spat klopi… V gorah bo danes zvečer bistveno bolj mirno in tiho.
Trzinka, Trzinka, Trzinka zgodaj vstala … na raufnk, na raufnk, na raufnk se je vsedla… Je bila ta Zinka planinka, mogoče celo višinska delavka? V Trzinu med kramljanjem z Emilom še vedno ne vem, kam. Za izbiro gore uporabim potrošniške navade. Včasih sem šel v trgovino z določenim namenom po določeno stvar. Danes pa se sprehajam pred izložbami in pregledujem prodajne police, kaj bi nam bilo všeč. Tako se vozim proti Brnikom in si v zarošeni izložbi ogledujem panoramo gora. Tista, ki me bo pritegnila, jo bom vzel. Ko se odpre pogled na Krvavec in zadaj Kočna z Grintovcem, se odločim zaviti proti Cerkljam.
Kalški Greben. S Krvavca čez planino Dolga njiva nanj še nisem hodil. Lepa gora z lepim razgledom. To bom kupil danes. A že pri Ambrožu pride nova pošiljka motne beline. Kalški Greben brez razgleda, pa s te strani celo brez grebena, to mi ne diši. Redko katera kupljena stvar, ki jo prinesem domov, se mi tudi doma zdi enako lepa. A saj vem, kaj tokrat kupujem, kaj ne? Greben menjam za drugega; vzel bom tistega z Zvoha do Vrha Korena. Na grebenih se počutim tako svobodnega; in kot da bi mi zrasel greben…
Nič ni bolj naravnega kot zahteva po svobodi. Vendar ne smemo pozabiti, da se tudi rastline in živali navidezno svobodno gibljejo in razvijajo. V resnici pa vsak naš gib določajo neznane sile: naša svoboda ne obstaja. (68)
Gostoras in tršat kriški smrekovec
Prazna planina. Ustavim pod Kriško planino. Ta stran Krvavca ob ureditvi smučarskih prog ni zdelana in pokrajina zaradi naprav zaenkrat še ni zelo spremenjena. Na travah me vleče v desno proti ruševju in redkemu gozdu, kjer sem pozimi končal izlet čez Kamniški vrh in se usmerjam desno od stolpa. Smreke so tu popolnoma drugačne kot na Pokljuki. Precej nižje so, z gosteje rastočimi vejami in bolj tršatimi debli. Niso elegantno visoke in sloke, pač pa utrjeni kriški smrekovci. V kravjem brezpotju se med iskanjem prehoda skozi ruševje prepustim občutku. Vedno se kaj dogaja. Da bi le tudi danes to opazil… Vsake toliko se vprašam, kaj pravzaprav sam iščem v naravi.
Človek se ima pogosto za nezmotljivega in pomembnejšega od narave. Rad pozabi, da mora sam presojati upravičenost svojega delovanja. (67)
Slap Kokrice. Ovce na cesti proti Njivicam s strahom tečejo pred menoj. Se je že začela sezona striženja ovac? Do gornje postaje dvosedežnice se megla zgosti. Vmes še zagrmi; hrup pristajajočega letala z Brnika. Na vrhu, pred hiško, zaslišim močan šum vode. Z večjim curkom teče v rezervoar za umetno zasneževanje smučišč. Je napeljana iz Kokrice ali z druge strani? V gosti megli ne najdem dobrega motiva. Skrinjica z vpisno knjigo na Zvohu je že onkraj smučarske ograje. Ob napisu na rdeči kovinski škatli se ponovno spomnim Trzinke.
Kamniti duhec na poti
Kamniti duhovi. Zapuščam ograjen smučarski vrtec, oktobra še planinski, kjer se skoraj ne moreš izgubiti ali zaiti; pa tudi poškoduješ se težje. Začetka grebena brez vidljivosti ni povsem lahko najti. Zakaj se tast sliši dobro a tašča slabo? Zakaj je čarovnik dober in čarovnice zvenijo slabšalno? Čez tri dni bo Halloween, noč duhov in čarovnic. Morda zato že drugič vidim skalo v obliki duhčeve glave. Prvega sem videl že nad Kriško planino, žal na sliki ni enako prepričljiv.
Človek kot posameznik se zdi, da je najvišji dosežek evolucije živih bitij in samemu sebi namen. … Vsako drugo bitje – vsaka stvar ali individuum – bi lahko zase, če bi to znalo sporočiti, sporočilo isto: »Jaz sem povsod pričujoča stvar, lahko se premikam, živim in razvijam, kolikor mi je drago, jaz sem najboljša ustvarjena stvar.« (65)
Med vidom in domišljijo. Tu nekje vmes sem – ne vem več, kaj vidim in kaj si le domišljam. Bližnje skale spet dobivajo moč podobe. S poti je skoraj nemogoče zaiti, čeprav se povsem ne drži grebena. Lažje se kam pade. Pot je edina, prava in dobra. Ob kratkovidni vidljivosti se igram z lestvico vizualnih učinkov. Mižati, gledati, videti, domišljati si, fantazirati. Nekaj zelo pomembnega je prav med videti in domišljati si, a ne najdem pravega izraza. Pa še težko je to ujeti. Čeprav je greben oblečen v belo obleko, se mi zdi lep. Saj lahko kaj takega rečemo tudi za nekatere ženske, čeprav so oblečene… in vseeno ugotavljamo, če imajo lepe oblike.
Ničesar ne moremo izsiliti, noben umetnik ne more ustvarjati na ukaz. Srečen pa je samo, kdor zna uživati v milini umetnosti, ki je sozvočje zvokov in stvari, ali kdor v srcu začuti nemir ob neskončnosti lepote narave. (69)
Vpisna knjiga na Vrhu Korena
Z glavo na pravem mestu. Vrh je neizrazit, po spominu komaj kopica iznad okolice. Vpisni zvezek je že utrujen od vremena in obiskovalcev. Meter nižji od dva tisoč metrov. Pa je to važno? Če ne drugega, imam vsaj glavo dovolj visoko, že nad magično mejo dvatisočakov. Veter je tu precej hladnejši kot v dolini in hkrati toplejši, kot je običajno za ta letni čas. Včasih v gorah rad delam klobase - vračam se po drugih poteh. Meni pa je v mraku ljubša ista pot. Lažje se po njej znajdem, lažje jo spet najdem, lažje se spomnim njenih nepravilnosti in možnih pasti za gležnje. A še vedno ne vem, če se zaradi hoje v mraku bolj ali manj zavedam samega sebe.
Človek se od drugih bitij razlikuje po tem, da se delno zaveda samega sebe. Znake samozavedanja kažejo tudi živali, medtem ko včasih pri nekaterih izobraženih ljudeh te lastnosti pogrešamo. Ker se pa nihče namenoma ne moti, je jasno, da popolne zavesti o samem sebi ni. (79)
Gorsko oko. Na poti pod greben mi pogled zdrsne v pravkar odprto ozračje. Kot bi bil osvobojen. Obenem začutim izpostavljenost. Oči sledijo čistemu zraku mimo Kržišča v dolino in še naprej. Hitim naprej po poti nazaj na greben, da bi ga še ulovil slečenega in se tako vidno, ne samo čutno, prepričal o njegovi lepoti. Visoka ograja na vrhu označuje mejo civilizacije. Za njo se v zadnjih žarkih svetlobe sveti gorsko oko, kot daje grobo umetno jezerce vtis v šibki svetlobi. Zrak ostaja čist. Mrzel veter potegne še močneje; oblaki za menoj so še bolj beli in še višji. Dolina je posejana z drobnimi lučkami. Dodatno se oblečem, da mi ni treba nemudoma jo mahniti navzdol. Za menoj, nad Vrhom Korena, pa raste oblak oblike duha.
Narava nas sili, da preučujemo samega sebe. (82)
Spust pod greben. Zadaj Kržišče
Odstop. Po skrbno zravnanem smučišču svetilka ni potrebna. Pred razsvetljenim Domom na Krvavcu je parkiran avto, a vrata do vročega čaja so zaklenjena. Še zadnja strmina. V kolenu večkrat zaškrta. Zadnjič sem poslušal, kako je kolesar odstopil zaradi bolečine v hrbtenici. Tu lahko samo sestopim. Na višinski cesti je živahen promet. Poleg terenskih vozil se vozijo mimo tudi teptalci snega. Ostane mi samo še poiskati zgrešen graben, v katerem imam parkiran avto. Vsaj enkrat mi prideta prav zemljevid in svetilka.
Manjkajoči člen lestvice. Preden prižgem avtomobilske luči, pomislim še na svojo lestvico vizualnih učinkov. Če je vid čutilo, potem je videno potrebno tudi občutiti. Verjetno je potrebno že gledati z občutkom. Kako bi z eno besedo opisal čutnost videnega? In kam umestiti dejavu, že videno? Do sedaj si še nisem odgovoril – zakaj prav v četrtek, zakaj popoldan in zvečer, predvsem pa – zakaj sam.
Kdor gre v lokal, nikoli ne more izčrpno odgovoriti na vprašanje, zakaj je šel. Če bi ga kdo vprašal, bi kratko odgovoril: Šel sem nekaj spit. In po krajšem razmisleku bi še dodal: Da bi prebral časopis, igral karte, srečal prijatelje, si odpočil, zamenjal okolje, šel od doma; in končno bi navedel tisoč drugih zavednih in nezavednih razlogov. (60)
Citati so iz poglavja
Človek kot posameznik knjige Maksa Fabianija,
Akma duša sveta
Besedilo Iztok Snoj
Fotografije Iztok Snoj