Radio Dur - Miha Pavšek: Kdor ni bil minuli vikend na terenu je res marsikaj zamudil. Takih dni je vsako leto le nekaj, kakšno leto pa sploh ni nobenega!
Ta konec tedna ne bo tako lep, a še suh in hladen.
Gorniška popotnica
V nedeljo so se oblaki še nekoliko bolj razredčili, vnesel pa se je tudi veter. Razgledniki niso vedno tiste gore, ki so v skupini vrhov ali pogorju tudi najvišji, glede tega je bolj pomembna njihova pokrajinska lega. Najprimernejša je robna, torej lega na prehodu iz ene pokrajine v drugo, kar pomeni v naši razmerah iz ravninske v gričevnato ali hribovito oziroma gorato, iz gričevnate v planotasto ali gorato ali pa iz hribovite v gorato. V tem pogledu so med najbolj zanimivimi vrhovi, ki se vzpenjajo nad dinarskimi visokimi planotami vse od Kambreškega in Banjšic na jugozahodu ter prek Trnovskega gozda, Nanosa, Javornikov in Snežnika na jugu Slovenije.
Ko se umiri burja je pogled s tamkajšnjih vrhov, na primer s Korade, Kuclja, obeh Golakov, Pleše, Streliškega vrha, Velikega Javornika in Snežnika, če naštejemo le najpomembnejše res nekaj nepozabnega. Medtem, ko gledamo na severu proti Alpam, se nam za hrbtom blešči sončni odsev na morski gladini, seveda so vmes še Kras, Podgrajsko podolje in pivško, odvisno od tega, na katerem delu dinarskega »ščita« smo. Na nekaterih delih poti pa s nam odpre pogled tudi proti notranjosti, vse do Krima in celo Gorjancev ter Kuma. Po prehodni otoplitvi v naslednjih dneh se bo ravno za vikend spet nekoliko ohladilo, morda tokrat že v pričakovanju kakšnega bolj resnega snega. Kratkotrajnost svetlega dela dneva nam te dni »daljša« popoldanska luna, ki se bo »napolnila« ravno v petek zvečer. Večerni izlet ob polni luni, zakaj pa ne?
Mi se bomo tokrat raje posvetili svetlemu delu dneva, natančneje kar poldnevu. Pri nas je namreč kar nekaj visokogorskih in sredogorskih vrhov ter gričev, ki imajo vlogo natančne ure in to ne katerekoli, temveč opoldanske. Seveda le za tista naselja ali njihove dele oziroma posamezne kmetije, pri katerih opazujemo opoldansko sonce, ki je prav takrat nad vsemi prej omenjenimi opoldanskimi vzpetinami. In na eno takih bomo skočili danes. Nad Gorenjo Trebuše se pne skalnata pregrada Govcev, sicer severni rob Trnovskega gozda, na katerem je najbolj izrazit vrh prav Poldanovec (1299 m), saj je za več kot 700 metrov višji od večine tamkajšnjih zaselkov. O izvoru imena torej vemo že skoraj vse, če ne verjamete, se pač točno ob 12. uri (zdaj namreč tudi uradne ure ustrezajo sončnemu času) ustavite pri cerkvi svetega Frančiška Ksaverja in opazujte pot sonca. Seveda s posebnimi očali za opazovanje sončevega mrka. In pomnite, da so dobili spodobno cesto s primorskega konca v teh krajih šele kmalu po osamosvojitvi Slovenije.
Če ste vajeni strmine se lahko odpravite na Poldanovec tudi s trebuškega konca po lovski stezi (začetek poti najdemo nad križiščem pod kmetijo Svetin), a bo pot tik pod vrhom Govcev, zaradi ostankov snega precej nerodna, nevarna za zdrse. In ker je treba prijeli bika za roge z drugega konca, bomo storili to tudi mi ter se vzpeli nanj z lokvarske strani. Torej z avtomobilom na Lokve (z Nove Gorice skozi Trnovo ali pa s Čepovana), nato slaba 2 kilometra proti Lazni, kjer se odcepi na desno gozdna cesta, z njo pa tudi markirana pot na Poldanovec. Od tu je na vrh, do katerega nas čaka tudi nekaj spusta le ura in pol hoje po gozdni cesti, pri čemer lahko v zadnjem delu poti »zašpilamo klobaso« okrog mrzle, s smrekami »napolnjene« Mojske drage. Priporočamo zahodno, bolj sončno različico, ki nas četrt ure pod vrhom, kjer se cesta neha in preide v gozdno vlako pripelje na prej omenjeni rob Govcev. In tu ... tu se nam naenkrat zvrti, bolj kot od prepadnosti predvsem od razgleda, ki se nam ponuja od tod. Od Dolomitov, Julijcev vse do Grintavcev, ko pa pridemo na vrh, ujamemo še Menino planino, Kum in Krim. Morja od tod res ni videti, pa kaj bi to, ko pa se nazaj grede vse okrog nas bleščijo srebrna debla mogočnih bukev. Sem in tja je vmes tudi kakšna jelka, ki pa nas bolj kot kaj drugega opozarja na to, da je pred nami novoletni čas - tudi v naravi!
Gorniški pozdrav, Miha