Četrtkova zgodba: …na razpotju kažeta na macesnu dve tabli za Lipanco in Debelo peč, tretja pa nazaj za Klek. V gozdu poskušam najti neoznačeno pot za Klečico. Zgrešim in zaidem nazaj na markirano pot. Ker gre v smeri grebena in ni strma, iščem po njej novo možnost priti do roba. V megli mi je vseeno, kje.

 

Četrtkova zgodba

Klek

Brezmejnost, gore in duša

 

Navidezni blodnjak. Gozdne ceste. Od Mrzlega studenca na vseh križiščih, razen na zadnjem, sledim lesenim označbam. Močno zavite ceste. Nekam leseno zavijem v levi, slabo zvožen odcep. Po dveh kilometrih na pentlji obračališča ugotovim, da ta odcep nima ne konca ne kraja. Ceste z nemogočo orientacijo. Na specialki gledam, kje bi lahko bil. Najverjetneje nad cesto, nad priljubljenim in najvišjim izhodiščem za Lipanco. Lahko bi šel na Debelo peč. Kaj potem… Ceste brez občutka za čas. Priliko imam za dve nujni stvari, ena od teh je slikanje. Preveč sem gledal na zemljevid in premalo na oznake. Evo ga - desni ovinek, v katerem tabla za Klek usmerja redke pohodnike naravnost navzgor, na široko planšarsko pot. V navidezno brezmejnem gozdu iščem nove poti. Vsaj zame.
Čeravno se nam zdi predstava o brezmejnem prostoru skoraj domača in sprejemljiva, je jalova. Da bi se približali veliki naravi, moramo poiskati drugo pot. (24)

Pričakovano nezadovoljstvo ni nastalo iz niča. Nič se mi ne da iz avta. Nič mi ne pomaga, da sem že na toplem soncu ljubljanskih ulic vedel, da imajo Julijci oblačen pokrov. Zakaj si za izlet nisem izbral kakega drugega, bolj sončnega dne? Nič si nisem mislil, da bo sivina tako nizko. Le mraza ni. Nič običajna ni položna pot, samo ugotoviti ne morem, zakaj. Preveč sem pozoren na dogodke iz bližnje pohodne prihodnosti, vmes pa mi misli zanaša na morje, na nastavljanje toplemu soncu, na bučanje valov. Zaslišim to močno bučanje. Prisluhnem, a ne slišim nič drugega kot šum svojih najglasnejših misli. Le njih moram stišati. Gozd in oddaljenost sta popolnoma udušila vsakršen zvok civilizacije. Sivo vreme bledi pričakovanja na tople jesenske barve. Ob opazovanju pokrajine slišim tišino. Ali poslušam nekaj, česar se ne posluša z ušesi? Misli se mi še kar naprej porojevajo iz niča. Ali pač ne?
Navajeni smo uporabljati izraz materija za vse, kar se ravna po fizikalnih zakonih. Kam pa naj uvrstim misel, ki se porodi ob opazovanju pokrajine? Vsak delček zraka sprejema glasove iz vsega vesolja. Neskončno majhen delček nosi s seboj čudež. (30)

Planinsko vzdušje. Čeprav sem med vožnjo skrbno pazil, da bi se mi zgodil kak zanimiv dogodek, ni bilo tokrat z njim nič. Verjetno zaradi pomanjkanja spontanosti. V samoti so čutila še bolj napeta. Za prvimi stanovi se odpira ogromna kotanja, obdana z gozdom in poveznjena z meglenim pokrovom. Ko opazim, da tu smrek ni, me obide dvom, da sem še na Pokljuki. Ker so tu naokoli sami macesni! Planino počasi obhajam v obratni smeri urinega kazalca. Iščem primeren motiv in počasi začnem gledati na pokrajino z drugačnimi očmi. Kljub pomanjkanju sonca sije iz okolice topla rumena barva. V tem so se oblaki še dodatno spustili in zrak na planini brez krav postane mlečen. Zaslišim neznan živalski glas. Krava to ni bila. Še zelena barva zapušča rastlinje tega kraja. Zakaj nisem raje v sončnih obronkih Strunjana in ne zobam slastnih robidnic? Vsakič, ko mi v rokah obtiči digitalec, začnem po pokrajini krožiti z očmi; in z nogami tudi.
Zreti stvari … jih ne smemo gledati kot fotografski aparat, ki fiksira določen trenutek, temveč jih moramo opazovati v njihovi akciji, ki se odvija … (37)

 

Planina Klek

Razpotje med nadaljevanjem in vrnitvijo. Na karti gledam, kje na severozahodnem robu planine bom našel nadaljevanje poti pod vrhove zakritih gora. V pobočju po mehkih travah stikam za podrobnostmi. Vem, da bom slej ko prej naletel na kakšno. Nikamor se mi ne mudi, še najmanj nazaj. Planino sem si ogledal, a pozornost usmerim v neznano, v nič; sem brez cilja. Neopazno pride notranje zadovoljstvo. Tudi zaradi nekaj poznih cvetic in lepe gobice sredi travnika. Ob poti postaja svet bolj kraški, tudi smrek je tu več. Bližnji pogled na kraške pojave naredi pokrajino malo bolj surovo.
Bolj ko se spuščamo v predstavo neskončno majhnega, bolj ta svet raste in bolj se zavedamo, kako del narave, ki ga zaznavamo s čuti, izgublja pomen. … Vsaka stvar, ki jo lahko zaznamo s čuti, postane grda, surova; skratka taka, kot jo vidi žival. (25)
Na razpotju kažeta na macesnu dve tabli za Lipanco in Debelo peč, tretja pa nazaj za Klek. V zakraselem gozdu poskušam najti neoznačeno pot za Klečico. Zgrešim in zaidem nazaj na markirano pot. Ker gre v smeri grebena in ni strma, iščem po njej novo možnost priti do roba. V megli je vseeno, kje. Pri dojemanju poti in okolice poskušam izklopiti razum in se povsem prepustiti občutku.
Pri opazovanju sveta ima človek na voljo precej skromna sredstva in omejeno sposobnost. Kdor približno pozna meje uma in razuma, ve, do kod ga lahko popelje intelekt in kdaj se bo moral nasloniti na intuicijo in domišljijo. In kdor razmišlja o vesolju, hitro uvidi, kako nepomemben je tisti del spoznanja, do katerega je človek prišel z razumom. (34)

 

Sam pa le nisem. Ne vem, ali imam na čelu potne kaplje ali le koncentrat vlage iz ozračja. Misli spet splavajo k morju, rahlem vetriču z vonjem po soli, šelestenju ruja v celinskem vetriču. Naokoli se vidi le nekaj metrov, potem pa mi rjovenje živali nekje spodaj, s kapaciteto pljuč goveda, a prav nič prijaznim tonom, izostri sluh. Vsa čutila postanejo napeta. Tudi frfotanje ruševca v bližini je lahko zelo glasno, le videti ga nisem mogel. Prvič pogledam na uro. Le kje sem porabil ves čas? Ob šestih moram obrniti, pa če pridem na greben ali pa ne. V resnici bi moral obrniti takoj. Mene pa vleče naprej, navzgor, da bi odkril še kaj novega in neznanega. In slovesno si ponovim naglas – samo do šeste, nič več kot do šeste…
Eni se izgubljajo v govoričenju, drugi uporabljajo velike besede, tretji se izrazijo z barvo in petjem. Toda vsi živijo v prepričanju, da so odkrili nekaj novega. Misel je subjektivno pravilna, objektivno pa prevara. Narava ponuja neskončno možnosti, zato lahko vsakdo kadarkoli odkrije nekaj novega, česar še ni zapazil, in to je nagrada za njegovo delo. (21)

 

V bližini razpotja

Greben skrivnostnega razgleda. Pot prečka v levo, a čutim, da bi naravnost navzgor po travah prišel hitro na greben. Odsekane gladke skale, ki jim na drugo stran gore ni videti dna, me vseeno presenetijo. Vedno me je bilo strah, če nisem videl, kam bi lahko padel. Dobrih petdeset metrov visok razgleden rob nad morjem daje vsaj približno toliko užitkov. Le da je svet tu zaradi megle bolj skrivnosten. Iz stene nad Krmo se sliši šum nevidnega slapu. Na tej višini nisem sposoben več racionalno razmišljati. Poteben je spust na pot, greben se tu zašiljeno spušča v meglo. Ob lepem vremenu bi hotel zreti v dalj, v neskončnost horizonta, do koder bi mi nesel pogled. Tu pa se lahko zazrem samo v najbližje skale. In vase.
Če smo se navadili govoriti o neskončnosti in podobnih pojmih z osupljivo lahkotnostjo, še ne pomeni, da jih razumemo. (22)

 

Nočem ne vedeti ne videti. Grebena zmanjka in pot se postavi naravnost kvišku. Da bi obračal sedaj, malo pred šesto? Do šestih, sem si rekel, do šestih. In še kakšna minuta ali dve sta lahko več, nikakor pa ne šest. Začnem se močneje opirati na palice. Roke morajo delati maksimalno, povsem nasprotno od planinske doktrine, kar obešam se na njih. Še ni šest. Za zadnjimi borovci slišim po grušču topot kopit. Tudi sedaj ne morem videti, ali je bi kozorog ali gams. Končno! Še-st-opim na zravnan teren in preverim čas - šest in dve minuti. Obrniti moram, kjerkoli sem. Požirek čaja, telefonski klic. Čas dobi novo veljavo, ko se dogovorim za ponoven klic čez natanko deset minut. Zato pa nosim v gore štoparico!
Z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev se uveljavlja tudi nov način razmišljanja. (22)
V megli že obračam iz megle nazaj v meglo. Nočem vedeti, kje sem. Marsikatero stvar v življenju nočemo videti ali vedeti zanjo, pa bi bilo dovolj, da bi odprli samo oči. A elektronika bi točno vedela, kje sem. Močno rjovenje iz gozda pod menoj medtem postane pogosto.
Tisti del vesolja, ki ga poznamo, se kaže našim čutom pregledno, z določenimi lastnostmi, razsežnostmi in zakoni, toda to je otroška podoba o nerazumljenih pojavih! (25)

 

Na grebenu

Kdo koga prehiteva. Ob sestopu ne mislim na nič. Slabo uhojena pot je dobro označena. Bi za markiranje planinski zvezi predlagal uporabo odbojnih barv? Bele pike sredi rdečega kolobarja malo izstopajo na sivi podlagi. Žal so markacije nižje skrite na deblih, v sencah drevesnih krošenj. Prijetno je spet po občutku slediti napol vidni, napol čutni poti. Bližnjica me spelje na teren, ki ga čutila ne prepoznajo. Svetloba pa enakomerno počasi izgineva. Z manjšim kroženjem po terenu najdem razpotje za povratek. Ambient mi na nedoločljiv način postane zopet domač. Še en klic bi želel opraviti, a si mislim, da me lovi tema. V resnici minuta v mraku ne pomeni nič. Pomenila je le v vojski, ko so zvečer naenkrat pogasili vse luči. Vmes ugibam, ali noč prehiteva mene ali jaz dohitevam zadnji mrak. V vsakem primeru sem pozen, vendar me ne skrbi, da bi se pri iskanju prave poti zmotil. Le zakaj hodim v gore, ko to ni običajno?
… Zato moramo, če hočemo razumeti, preučevati motive, vzroke in težnje sprememb. Navadno ne spoznamo niti prvih vzrokov svojih najpreprostejših dejanj. In če si jih poskušamo razložiti, se skoraj zmeraj debelo zmotimo! (32)

 

Vse že spi, razen ljudi; mene. Žival se že dlje časa ne oglaša več. Na zatemnjeni planini me prime, da bi prav po živalsko zatulil. Še sreča, da ni v bližini nobenega človeka, verjetno bi se mu zdelo neobičajno. Tako pa nihče ne ve, ali sem se zares zadrl na vse grlo. Prisluškujem tišini. Ni je živali, ki še ne bi šla spat, sov pa verjetno tu ni. Na zadnjem delu poti se na razpotjih odločam čedalje bolj po občutku; en sam pogled in en sam trenutek sta potrebna, da se nekje v spominu zgodi primerjava podob, čeprav v različnih svetlobnih pogojih; in konfiguracija dreves s kamni v svetlikajočih sencah teme postane znana.
Upira se nam misel, da materija lahko vpliva na naše misli, in zavračamo domnevo, da bi duh neposredno vplival na spremembe stvari. (30)
Katere koščke podrobnosti komaj vidnih silhuet sem našel v popoldanski sliki? Veliki niso mogli biti. Kako majhni torej so bili?
Če napredujemo po poti v neskončno majhno, v akmo, lahko prestopimo v svet naše intuicije, tenkočutnosti, duha, sanj in idealov, lahko prestopimo v okultni svet, v mistični raj, kjer delujejo, kot kaže, vse resnično bivajoče sile vesolja. (26)

 

Nad planino so še cvetele rožice

Vseeno sem vedel. Odklepanje avta sproži mežikanje smerokazov; zaradi nevajenosti svetlobe od bolečine zamežikam z očmi. Naslednjič moram s seboj le vzeti baterijsko svetilko. Na grebenu nisem hotel vedeti, do kje sem prišel, v resnici pa me to vedno zanima. Lahko bi hodil z GPS-om. Nimam se kaj slepiti; zaradi kovinske škatle z vpisno knjigo in oljnate označbe 2014m si moram priznati, da sem bil na vrhu Debele peči. Ne sprašujem se več o pomenu današnjega izleta, zakaj v mislih sem že v jutrišnjem dnevu.
O vsaki stvari, vsakem dogodku ali misli se zdi, da so brez začetka ali konca, kajti pred njim so že bile druge in tem so sledili novi dogodki stvari ali misli. (38)

 

Pred nekaj dnevi. Za minuli konec tedna, ko se je nekomu ustavilo srce na polici s pogledom na Triglav, sem šele v Štanjelu na razstavi o Maksu Fabianiju zvedel, s čim vse se je ukvarjal. Njegova arhitekturna zapuščina je za Slovence edinstvena, malo ljudem pa je znano, da se je ukvarjal tudi s smislom življenja in da je o tem napisal filozofsko razpravo. In rad je hodil v gore. Že leta 1911 je patentiral napravo za hojo v gore, leta 1959 pa je patent zadnjič dopolnil. Seveda pa ne posvečam nobenega pomena naključju, da je prijava patentnemu uradu časovno sovpadla z mojim rojstvom.

Tine je bil v celoti predan goram. Njegova naprava za hojo v gore se je imenovala srce. Si je mogoče želel, je bila mogoče samo uslišana možna želja - če se že mora zgoditi, naj se zgodi v gorah?

Citati, s številkami strani vključeni v besedilo, so iz poglavja Infinitezimalno knjige Maksa Fabianija, Akma duša sveta

Besedilo Iztok Snoj
Fotografije Iztok Snoj