Gorenjski glas, 16.11.04 – Lojze Budkovič: Cesta od Gorij na Pokljuko spada med najbolj obremenjene javne gozdne ceste, saj v vseh letnih časih omogoča hiter dostop
Zanimivosti
Častitljiv jubilej pokljuške ceste
Cesta od Gorij na Pokljuko spada med najbolj obremenjene javne gozdne ceste, saj v vseh letnih časih omogoča hiter dostop preštevilnim obiskovalcem planote - Kako so jo gradili
Pokljuka - Pritiski na občutljivo okolje postajajo moteči in neobvladljivi. Kljub številnim pozivom in razpravam nosilci razvoja-država in blejska ter bohinjska občina ne naredijo odločnejših korakov v smeri celostnega ureditvenega načrta. Občasne zveneče obljube zvodenijo ob kroničnem pomanjkanju finančnih sredstev, volje in jasne vizije. Čas pa je neusmiljen. Nepredvidljivost številnih dejavnikov lahko pripelje do procesov, ki bodo načeli občutljivo okolje planote.
Del »krivde« bomo posredno morali prevzeti tudi gozdarji, saj smo pred sto leti pričeli z gradnjo ceste s Krnice proti Mrzlemu studencu. Podatkom in zabeležkam gozdarske kronike se moramo zahvaliti, da odmaknjeni dogodki niso utonili v pozabo.
Zgodba se pričela 30. 7. 1903 z odlokom c.k. ministrstva za kmetijstvo in odredbo direkcije z dne 10. 9. 1903. Dokumenta sta zahtevala, da se bo 17. in 18. 3. 1904 pričela razprava za odkup zemljišč. Odobrila sta tudi projekt ceste do km 3,362. Uspešna razprava je omogočila, da je 3. 8. 1904 ministrstvo razpisalo licitacijo za oddajo del na šestih odsekih. Z odredbo z dne 14. 9. 1904 je bila gradnja na odsekih 1, 3, 4 v dolžini 2,8905 km oddana za 15.582,98 kron bratoma Antonu in Johannu Bizjaku iz Dola na Krasu (Predmeja-opomba avtorja), odsek 2 v dolžini 0,4715 km pa Vinku Janu iz Spodnjih Gorij za znesek 3.400 kron. Čeprav so podjetniki pričeli z delom šele 1. 10. 1904, so bila opravljena zemeljska dela na celotni trasi.
Leta 1905 je bil 13. 6. z odlokom c.k. ministrstva za kmetijstvo odobren delni projekt za cesto Zatrnik v sedmih delih. Prvi na dolžini 587 m je bil oddan Johannu Vidmarju iz Otlice za znesek 3.000 kron, drugi in tretji v dolžini 1135 m Josefu Polancu iz Otlice za znesek 8.729,95 kron. Del odseka štiri, pet in sedem v dolžini 1860 m je prevzel Franc Vodopivec iz Kamenj za znesek 16.933,97 kron. Šesti del v dolžini 554 m je bil oddan Francu Bratini iz Otlice. Skupna dolžina navedenih odsekov je bila 4.135 m in znesek 33.953,92 kron. Na prvem, drugem in tretjem odseku je bil do polovice zgrajen zgornji ustroj, na ostalem delu pa zgornji ustroj brez jarkov, urejenih brežin in finega nasipnega materiala.
18. 9. 1906 so bila zaključena dela na zgornji in spodnji tretjini Pokljuške ceste. Odsek je bil izročen prometu za potrebe lokalnega prebivalstva. 20. in 21. 11. 1906 je bil obračun za opravljena dela in ugotovili so sledeče stroške:
- čisti gradbeni stroški: 52.936,85 kron
- večje storitve po odbitku manjših: 3.933,51 kron
- stroški trasiranja in komisije: 1.103,61 kron
V stroške niso bila vključena plačila zemljišč. Večji stroški so bili posledica širše trase ceste, saj je c.k. ministrstvo 17. 8. 1906 dovolilo, da se širina ceste z 2,2 m poveča na 3 m. 24. 9. 1906 je bil odobren delni projekt za osrednji del. Delo na prvem odseku od 3,362 - 3,895 km je prevzel Franc Bratina s Predmeje za znesek 3.507,55 kron, na drugem od 3,895 - 4,417 km je delal Johann Vidmar s Predmeje za znesek 6.298,61 kron, tretji del od 4,417 - 4,937 km je prevzel Josef Polanc s Predmeje za znesek 6.298,61 kron, četrti del od 4,937 - 5,380 km pa je prevzel Andrej Polanc s Predmeje za znesek 2.726,39 kron.
20. 9. 1907 je bil skoraj zaključen srednji del in predan prometu. Dela so dokončali 9. 12. Na osnovi komisijskega ogleda so postavili 505 m cestne ograje in betonski zid na strmih brežinah. Občina Gorje je izdala posebne cestno-policijske predpise za uporabo Pokljuške ceste. V tem letu je bila zavrnjena odločba direkcije v Gorici s strani c.k. deželne vlade v Ljubljani. Verskemu zakladu je bila na ta način odvzeta pravica glasovanja v cestnem okraju Bled.
Leta 1908 so neurja in visoke vode naredile na sektorju od 4,795 - 7,08 km veliko škodo. Morali so zgraditi nov lesen most in oporne zidove. Stroški so znašali 1.744,32 kron.
Prva cestarja sta bila nastavljena s službeno pogodbo 25. 2. 1909. Ta čast je doletela Johanna Polanca in Josefa Zupana. Prvi je službo kmalu zapustil.
Leta 1910 so pričeli popravljati klanec med Mrzlim studencem in Rudnim poljem. Delo je opravil gradbeni podjetnik Vidmar. Za dodatno zaščito cestnih ovinkov so zgradili 696 m lesenih kašt.
Dokončno so cesto uredili še v letih 1911, 1912 in 1913 s popravilom 736 m dolgega vzpona pred Rudnim poljem. Delo je ponovno opravil podjetnik Vidmar s Predmeje. Ovinke so dodatno zaščitili z lesenimi konstrukcijami, po brežinah pa zasadili 23.000 sadik vrbe. Sadike so vzgojili v radovljiški drevesnici.
Natančni gozdarji so tja do druge svetovne vojne zabeležili še nekaj zanimivih dogodkov. V zimi 1916/17 se je zaradi velike količine snega pri kamnu 3 sprožil snežni plaz. 29. 12 1918 je na delo prišel cestar Jakob Krničar. Leta 1915 je bil vpoklican v vojsko in se je vrnil iz ujetništva. 28. 3. 1919 je bil oskrbništvu dodeljen cestar Peter Štrozar. 3. 7. 1919 so močni nalivi in preobremenitve s težkimi vozovi ter pomožnim prometom povzročili zdrs škarpe pri 9 km. Popravilo se je zavleklo v leto 1920. Jesenski nalivi pa so istega leta povzročili nove poškodbe zgornjega ustroja. Poškodbe so odstranili s temeljito obnovo leta 1925. Žal so močni nalivi v letih 1926, 1927 in 1928 ponovno razorali cesto. Zaradi velikih stroškov vzdrževanja, se je gozdna uprava leta 1933 odločila, da v Krnici postavi rampo in pobira nadomestilo za uporabo ceste. Lokacija rampe je bila pri Porovi domačiji. Uporabnina je znašala za vprežne vozove 3 din, motorna kolesa 5 din, osebne avtomobile 10 din in tovorne avtomobile 15 din. Uprava je za plačilo izdala posebne bloke, na katerih je bil koristnik obveščen, da ga pooblaščeno gozdarsko osebje lahko kontrolira.
Zadnja zanimiva zabeležka je že iz časa druge svetovne vojne. 1. 7. 1943 so cesto priključili pod okrilje državnega cestnega urada. Nastavili so tudi cestarja Jos. Steinerja.
Po vojni je cesta doživela številna popravila, obnove in rekonstrukcije. Cesta samo še delno poteka po prvotni trasi. Vozišče je dobilo asfaltno prevleko. V visok jubilej je vstopila s številnimi luknjami in udarnimi jamami, ki so jih cestarji zasilno pokrpali. Cestno telo se na nekaterih mestih poseda. Skratka, čas bi bil za temeljitejšo obnovo, saj nam v takem stanju ne more biti v ponos. V prvih dnevih novembra pa so cestarji pričeli z obnovo najbolj poškodovanega dela cestišča. Visok jubilej le ne bo tako »luknjast«.
Lojze Budkovič, univ. dipl. ing. gozd.
Objavljamo avtorjevo kompletno/nelektorirano besedilo, in originalom objavljenih dveh grafik smo dodali še fotografijo in karto.