Nedelo, 21.11.04 - Tomaž Jakofčič:Great Trango Tower in Nameless Tower v vzhodnem delu Karakoruma v Pakistanu sta med najbolj razvpitimi alpinističnimi cilji sveta. V skalnih stolpih so trije slovenski plezalci ugotovili, da je ljubezen do vzponov večno goreči plamen.
Po večnem plamenu
brez enega samega metra fiksne vrvi
Great Trango Tower in Nameless Tower v vzhodnem delu Karakoruma v Pakistanu sta med najbolj razvpitimi alpinističnimi cilji sveta. V skalnih stolpih so trije slovenski plezalci ugotovili, da je ljubezen do vzponov večno goreči plamen.
Besedilo in fotografije
Tomaž Jakofčič
Salam alejkum – mir s teboj, pozdravljajo ljudje v Pakistanu. Kljub temu se je večina znancev čudila od kod želja potovati v tako »nevarno« deželo ob obilici mnogo bolj »vabljivih« destinacij. Toliko negativnih impulzov je počasi pustilo sled tudi pri meni in negotovost pred odhodom se je večala. Na srečo je bila želja po avanturi v pakistanskih gorah dovolj velika , da potovanje ni bilo ogroženo in prvega avgusta sem se skupaj s Klemnom in Miho iz zraka poslavljal od naših gora nad katerimi smo poleteli proti vzhodu.
Odločilni dan - 3. septembra smo se končno zbudili v jasno in mrzlo jutro. Začelo se je lepo vreme
Že kmalu po pristanku in srečanju z našim »gostiteljem«, gospodom Ishaqom, lastnikom agencije preko katere smo organizirali našo odpravo, smo začeli spoznavati, da ljudje s svojim pozdravom mislijo resno, ter, da nas ne bodo takoj ugrabili in nam pred kamero odrezali glave. Vse je potekalo tekoče in prav nikjer nismo bili deležni začudenih pogledov ali neprijaznega odnosa, nasprotno. Birokratske prepreke kot je podaljšanje vize in urejanje dovoljenj za gibanje v zaščitnih območjih smo hitro uredili in potovanje v svetišče gorskih bogov, kakor je vzhodni del Karakoruma poimenoval znani ameriški alpinist in fotograf Gallen Rowell, se je lahko začelo.
Cilj: orlova skalna trdnjava
Kakrakorum, kar pomeni Črni granit je brez dvoma alpinistično najbolj zanimivo gorovje na svetu. Velika gostota visokih gora na čelu s drugo goro sveta, 8611 metrov visokim K2 ter njenimi nižjimi priležnicamim, štirimi samostojnimi osemtisočaki, je razlog za številni obisk alpinistov, željnih samopotrjevanja v najvišjih gorah. Gorovje pa je zanimivo tudi zaradi nekoliko nižjih gora, ki se branijo s strmimi granitnimi stenami. Med njimi po plezalski in vizualni privlačnosti nesporno kraljuje skupina Trango kar v jeziku Urdu pomeni orel. Great Trango Tower (6238 m) ter Nameless Tower (6251 m), spadata med najbolj razvpite alpinistične cilje na svetu in ni se bilo težko predati želji po plezanju v meki himalajskega skalnega plezanja.
Eden prvih je alpinistično privlačnost mogočnih skalnih trdnjav opazil legendarni angleški alpinist Joe Brown, ko se je v petdesetih letih mimo vračal z uspešne odprave.. Namless Tower mu s svojo elegantno, drzno obliko ni šel iz glave in po več kot dvajsetih letih se je tjakaj vrnil z močno ekipo. Vse je šlo kot po maslu, dokler niso alpinisti v vršnem delu naleteli na široko gladko skalno razčlembo – poč. Martin Boysen se jo je pogumno lotil, a sredi raztežaja se je s kolenom zagozdil v poč. Tri ure se je trudil rešiti koleno a vse zaman. Obupan si je na koncu s klinom izklesal krvavo koleno ven. Odprava je morala odnehati, a že naslednje leto so se alpinisti vrnili in po premagani Boysenovi poči kot prvi stopili na vrh Nameless Towerja. S tem so opravili do tedaj najtežji skalni vzpon na takšni nadmorski višini. Povsem ob boku so jim bili ameriški alpinisti. Prvi vzpon na Great Trango je bil za odtenek lažji zato pa so uspeli z desetdnevnim prvim vzponom v Uli Biaho Tower (6109 m) leta 1979 premakniti mejo visokega skalnega plezanja daleč naprej.
Stena je ambicija, stil pa je postal obsedenost!
»Alpine style?« me vpraša kuhar slovaške odprave, ko mu razlagam naše plezalne cilje. Začuden in hkrati prijetno presenečen mu pritrdim. Že pakistanskim kuharjem je jasno kaj je pravi alpinizem. Pred tremi desetletji se je na gore v zahtevnejših gorstvih plezalo v t.i. ekspedicijskem slogu kar je pomenilo postopno opremljanje gore s fiksnimi vrvmi in višinskimi tabori ter s pomočjo višinskih nosačev. V začetku sedemdesetih pa je nekaj takrat najmočnejših alpinistov začelo razmišljati o prenosu načina plezanja v Alpah tudi v najvišje gore. Rodil se je termin alpski slog, torej nahrbtnik z opremo na rame in v steno do vrha, brez predhodnih posegov na gori, alpinizem v najčistejši obliki. Najpomembnejša razlika je nekakšen fair play z gorami. Z vrvmi se lahko ob zadostni količini volje in ljudi postopno opremi praktično vsakršno steno ali goro, pri alpskem slogu pa je naveza omejena na zaloge hrane in opreme, ki jo nosi s seboj.
Že takoj na začetku so bili standardi alpskega sloga postavljeni zelo visoko. Reinhold Messner in Peter Habeler sta s preplezano novo smerjo v Gašerbrumu 1 (8068 m) leta 1975 postavila nekakšen »uraden začetek« alpskega stila v najvišjih gorah, kasneje pa so močno izstopili tudi vzponi nekaterih poljskih, angleških, španskih in slovenskih alpinistov. Vzponi teh alpinistov zaenkrat kljub starosti še niso bili preseženi in nazorno kažejo nadaljevanje filozofije enega od protagonistov alpskega sloga, pokojnega angleža Alexa MacIntyreja: »Stena je bila ambicija, stil pa je postal obsesija!«
Na ta način smo se trudili razmišljati tudi mi. Od doma nismo vzeli niti enega metra statičnih vrvi. Kar bo šlo v »alpcu« v redu, ostalo bomo pustili za druge. Naš glavni cilj je bil ogromni, 2000 metrov visoki jugozahodni raz Great Tranga. Zares impozantno linijo sta si za cilj izbrala tudi odlična ameriška alpinista Josh Wharton in Kelly Cordes. Samo dober teden pred našim odhodom me je iz baznega tabora poklical Matjaž, ki je bil s svojo ekipo že tam in pogovor začel s: »Slabo novico imam zate Jaka…«. Novica nas je malo vznejevoljila a ne potrla, saj je sten in dobrih ciljev tamkaj na pretek.
Džaved, več kot kuhar
Potovanje proti goram je trajalo cel teden a nas je obdarilo s celim spektrom izkušenj z ljudmi in naravo, ki se je spreminjala iz dneva v dan. Iz Islamabada smo odšli po nekaj dneh. Na letališču smo že oddali prtljago in čakali na vkrcavanje za Skardu, glavno izhodišče za pot proti ledeniku Baltoro. Nekaj zamude nato pa obvestilo, da je let odpovedan zaradi slabega vremena okoli gore Nanga Parbat. Ob razočaranih obrazih ljudi, ki so čakali ob nenehnem prestavljanju letov, že cel teden, smo se odločili, da pojdemo na pot z našim kombijem, Dva dni vožnje namesto ure letenja in verjetno eden najbolj nevarnih delov odprave. »Karakoram Highway« je v tem delu vklesana v pobočja visoko nad razpenjeno, rjavo reko Ind, na cesti pa nešteto razmajanih kamionov. Vožnja je bila triler pri katerem bi sicer pustil kokice in odšel iz dvorane. Tu sem zato raje dremal z glasbo na ušesih a vseeno uspel slišati nekaj vzklikov: »Op, op, ups…« sicer hladnokrvnega Klemena.
V Skarduju so nas takoj odpeljali v skladišče agencije kjer smo morali urediti vse nosaške tovore na 25 kg. Tam smo ga spoznali, našega kuharja-Javeda The Cricketerja, človeka, ki je imel glavne zasluge, da smo se vrnili domov z nasmehom. » Kdo bo koga jedel na tej odpravi…«, sem si mislil ko sem ga opazoval. Gosta črna brada in kapa ter pisana, maskirna vojaška obleka. Ob dejstvu, da bomo v bazi celih štirideset dni je zavijal z očmi. A počasi se nam je odkrivala drugačna slika in spoznali smo, da je 28 letni Javed ena največjih fac na Baltoru in daleč naokoli. Odličen športnik, eden najboljših igralcev kriketa v Severnih področjih Pakistana, zelo dober kuhar z izkušnjami v naj hotelih Ravalpindija in Karačija, ter predvsem odličen človek. Na številnih alpinističnih odpravah si je izostril občutek za precenjevanje ljudi in prav nič ni šlo mimo njega. Na tradicionalni Islam Javed ne da kaj dosti, nosi kratke hlače, pije »Hunza water«, doma pridelano vino oziroma bolje rečno kis, ter kadi hašiš. Glasba je njegova strast in nemalokrat se je popoldan po kosilu, ko je večina polegla po šotorih, vzel svojo piščal odšel na morenski hrbet in tam začel igrati otožne indijske melodije. Šelestenje polivinila na šotorih in odmev melodije od stene nad bazo je dalo popoln akustičen efekt in kurjo polt. Javeda so skoraj vsi poznali in hoteli biti njegovi prijatelji zato so bili toliko bolj ustrežljivi tudi do nas.
Great Trango pokaže zobe
Aklimatizacija oz. privajanje telesa na zmanjšano vsebnost kisika je eden od bolj neprijetnih odpravarskih postopkov. Glava boli, telo se trudi loviti ritem hoje in plezanja, ki mu je znano iz doline, a zaman. Razbijanje srca in hlastanje za zrakom sta neizogibna. A tudi to mine in vsak nadaljnji obisk višine je bolj prijeten. Z Miho sva si za aklimatizacijski vzpon izbrala kar prestižni vrh Great Trango Towerja na katerega vodi s severa tudi nekoliko manj zahtevna snežno ledna smer. Vzpon na vrh je razen novih derez, ki so mi stalno padale s čevljev potekal brez problemov. V najbolj strmem vršnem delu sem nekoliko dvomljivo opazoval mokast sneg pod trdo skorjo. »Plaz? Ne, bo že držalo.« Sva si govorila in hitela na vrh, ki je štrlel v brezhibno modrino. Na vrhu veselje saj je minilo komaj pet dni od kar smo prišli v bazo pa sva že bila tako visoko. Na sestopu sva se čez najbolj strm del spustila ob vrvi in prišla do večje ledeniške razpoke nad strmim pobočjem.
Sam krenem s svojimi odpadajočimi derezami naprej, Miha čaka zgoraj, da mine dolžina vrvi. Sestopim že kakih petdeset metrov, ko celo pobočje glasno poči in zdrsne. Nagonski mehanizem za samoohranitev v meni sproži tek navzgor z željo zapičiti cepine v podlago. Zaman. Naslednji kos trde klože mi prileti v glavo in me obrne. »To je torej to…« si mislim medtem, ko se omenjeni mehanizem ubada z naslednjo opcijo. Obrniti se moram na trebuh, da bom poizkusil zopet zavirati s cepinom. Sredi procesa me močno zategne v pasu. Ustavim se, plaz pa nekaj sto metrov pod menoj zdrsne preko roba tisoč petsto metrov visoke zahodne stene. Visim na vrvi, hlastam za zrakom, poizkušam si očistiti sneg iz vsepovsod in ne morem verjeti, da sem živ.
Miha se je zgoraj že pripravljal, da krene za menoj, ko je počilo. Prisebno je brez oklevanja skočil v bližnjo razpoko in preprečil kar je bilo že odločeno. Če bom imel sina, mu bo ime Miha!
Naskok na Meniha in Brezimenega
Vzponu na Great Trango je sledilo nestanovitno, za resnejše podvige slabo vreme. Dovolj, da sva se z Miho psihično spravila k sebi po pripetljaju na Trangu. Ko se je v začetku septembra vreme le začelo izboljševati je izgledalo kot bi nas izpustil iz verige. V desetih dneh smo si dovolili samo dva dni počitka vse ostalo je bilo plezanje. Počutili smo se kot kure na gnoju – odlično. Snega ne maram več, preveč je hinavski, sem razmišljal že nekaj let, letošnja izkušnja pa je to še potrdila. Tu v strmem in čvrstem granitu pa smo bili vsi trije, po duši skalni plezalci, kot doma. Zanašali smo se eden na drugega, se bodrili ob slabih trenutkih in se hkrati počutili močne. V nestanovitnih dneh smo preplezali dve novi smeri v skalnih stebrih nad bazo, ponovili lanskoletno francosko smer, takoj, ko se je nebo zjasnilo pa smo se lotili višjih ciljev.
Trango Monk, 5850 metrov visoka igla je veljala za zadnji neosvojeni skalni stolp v skupini Trango. »Kradljivec smeri« Josh Wharton je poizkušal že trikrat in vse skupaj je bilo dovolj, da smo dali Menihu prednost pred slavnim sosedom. Nameless Towerjem. V dveh dneh smo uspeli odkriti in preplezati zapleteno in težko smer na vrh gore, ki je ostala neosvojena kljub atraktivni obliki in izpostavljeni legi, do 7. 9. 2004. Naslednji dan smo pri zajtrku utrujeni zrli v brezhibno modro nebo in začeli šteti dneve do Mihovega odhoda iz baze. »Jutri moramo ponovno gor, če hoče Miha ujeti avion, druge ni!« smo modro ugotovili. In naslednji dnevi so minili kot v sanjah. V treh dneh smo uspeli kot prvi v alpskem slogu preplezati tisoč metrov visoko smer Eternal Flame v Nameless Towerju, največji skalni igli na svetu. In kot pravi eden izmed verzov pesmi skupine The Bangles po kateri je smer dobila ime; »Am I only dreaming?« smo se iz sanj resnično prebudili šele na luknjasti cesti proti civilizaciji in domu. Doma nas čaka verjetno že nov zavitek sanj, ki ga bo potrebno spet čim hitreje odviti. Alpinizem je resnično Eternal Flame. Plamen, ki nikoli ne ugasne.