Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Planjava

O reševanju bo gotovo še kaj napisanega, sem si mislil na zadnjih minutah poti. Še nekdo na četrtkovem izletu. Katerih dimenzij gore ni poznal in katerih človekovih razsežnosti se ni zavedal, ko se je spuščal v vse višje prepade? Pri avtu sem ugotovil, da sem pustil odklenjenega in z odprtim oknom. Gotovo so reševalci opazili tudi to, saj dobro poznajo vse dimenzije gora.

 

Četrtkova zgodba

Planjava

V več dimenzijah

 

O tem reševanju bo gotovo še kaj napisanega, sem si mislil na zadnjih minutah poti. Še nekdo na četrtkovem izletu. Katerih dimenzij gore ni poznal in katerih človekovih razsežnosti se ni zavedal, ko se je spuščal v vse višje prepade? Medtem sem ugotovil, da je avto odklenjenen, celo z odprtim oknom. Napaka bi me lahko drago stala... Prepričan sem bil, da so reševalci opazili tudi to. Kot sem bil prepričan, da dobro poznajo vse dimenzije gora. Tudi oni bi bili lahko dobri antiplaninci…

Staničev vrh s poti na Srebrno sedloAdijo, Mojstrovka! Na vožnji proti tomačevskemu rondoju odločitve sem bil že mirnejši. V gotovosti, da me bo ta izbirač poslal proti Gorenjski in Vršiču, sem bil ob samodejnem vrtenju volana proti Kamniškim planinam presenečen. Kaj nisem zatrdil sodelavcu, da na Malo Mojstrovko ne bom hodil? Ali bi bil vzpon na Veliko Mojstrovko zato manjša ali velika laž? Bila je v vsakem primeru, saj sem ga pustil v prepričanju, da ne grem nikamor. Odločitev je nastala neznano prej, le možnosti za to sem še iskal in preverjal.

Na cesti med Kamnikom in Stahovico. Vse slike so bile posnete na izletu 19.08.2004Za dušo. Včasih se nam zdi, da je duša tista, ki nas vleče v gore. Se mi zdi egoistična? Da bi zadovoljila svoje potrebe, tvega celo okvaro telesa. In prepričuje moj um, da bom s tem nekaj naredil zase, da je to dobro zame. Ali je možno, da je nekaj dobro za dušo, pa je hkrati kvarno za telo? Včasih v gorah najdem svoj način izražanja, drugačnega razmišljanja, za svojstveno komunikacijo z naravo, včasih na njih iščem v sebi še skrite kotičke - neznane dimenzije narave in nezavedne razsežnosti človeka. »Duševno, astralno ali čustveno-mentalno telo ali svet čustev, želja, poželenj, strasti, simpatije in antipatije,… se uteleša predvsem z dihanjem, izraža pa z mislimi, občutki, in dejanji.« (1) Je le nekaj na tem, da grem v gore tudi za dušo?

Na cestnih ovinkih proti JermanciZavore. Mečkal sem ob odhodu iz službe, motovilil sem po cesti, celo ustavljal za slikanje, z veseljem sem v Stahovici pobral še dva Nizozemca. Všeč mi je bilo kakršnokoli zavlačevanje, vse dokler mi blažen mir v Kamniški Bistrici ni zbudil dvoma in spodbudil k ponovnemu izračunavanju časovnih odsekov posameznih delov ture. Ugotovitev, da do pol sedme le ne bom na Srebrnem sedlu, to vendar ni tek na Grintovec, sem dopolnil z novo - biti ob sončnemu zahodu na vrhu gore. Ko sem nad domom avto hotel po makadamski cesti hitreje pognati, je izza prvega ovinka pridrvel gorski kolesar, kot bi šlo za življenje ali smrt. Po moje je ob tesnem srečanju tudi šlo za nekaj takega … zato sem dalje vozil kot po jajcih. Zanimivo, kaj ne, da poznamo samo gorske kolesarje, planinskih biciklistov pa ne. Med izrazito počasno vožnjo sem bil pozoren, če bi se vračal tudi kakšen planinec.

Cesta je bila čedalje slabša. Zadnji klanec je bil preveč razrit in prostor za avto sem poiskal na enem od ovinkov. Ker sem imel tega avgustovskega dne s seboj le zemljevide julijskih gora, dejansko nisem imel občutka, da sem se pripeljal vsaj sto metrov nižje, kot sem načrtoval. Je bilo to novo usklajevanje časa s prostorom, ko sem k turi neopazno pridal še eno četrtino ure?

 

Prvi pogled v Repov kot
Prvi pogled v Repov kot

Tudi hlodi na poti so lahko v več plastehVečplastnost človeka. Spočite mišice bi kar poletele v višino, a mi je um umno in umetelno umirjal korak na umerjeno in umestno hitrost. Ne umišljaj si, da se ti mudi, da umik ni moder in ne umri zaradi neumne hitrosti… Čeprav sem želel začeti počasneje, me je prečna pot prisilila v menjavo koraka. Le ritmično pikanje s pohodnimi palicami je na položnejši poti skrbelo, da nisem hodil v prehitrem tempu. V mislih se mi je pojavilo vprašanje – ali bom zmogel? To sploh ni bilo pravo vprašanje. Saj ni šlo za lovljenje izjemnega časa ekstremnega gorskega teka. In geslo Zmogel bom sem nemudoma zamenjal z drugim – Na koncu bo vse dobro. Ampak le kaj bo na te nove napore reklo moje telo, ena od mojih plasti? Kaj pravzaprav opredeljuje fizično dimenzijo človeka? »Fizično materialno telo je vse, kar je zaznavno našim petim čutom, vse, kar vsebuje obliko, snovnost ali materijo. Fizis je tempelj ali možnost razvoja in rasti… še najbolj fizično pa bo vsekakor najtrši kostni, živčni sistem in pet čutov s kožo in glavo.« (2)

 

Čakajoč na sončni žarekFizične dimenzije. Menjal se mi je tudi občutek za prostor in čas. Bližje, kot sem bil vrhovom goram, manj so imeli name vpliv običajne štiri razsežnosti, bolj sem se čutil razbremenjenega problemov iz urbanih dimenzij. Sodobni fiziki uporabljajo pri razlagi vesolja 10 ali 11 dimenzij, pa jim to ni dovolj za razlago samega nastanka sveta. So v teh dimenzijah tudi čustva? V kateri dimenziji se rojevajo naše misli? Kaj se da v gorah posebnega občutiti, kakšne posebne dimenzije zavedati? »Vse p-brane se lahko pojavijo kot rešitve enačb teorij supergravitacije v 10 ali 11 dimenzijah. Deset ali enajst dimenzij se ne zdi nekaj, kar bi bilo posebej podobno prostor-času, v katerem živimo. Gre za to, da naj bi preostalih 6 ali 7 dimenzij bilo tako zavitih, da so premajhne, da bi jih opazili; zavedamo se le preostalih štirih velikih in skoraj ravnih dimenzij.« (3) Težko je slediti tej fizikalni terminologiji, a očitno govori tudi o nekih p-branah; hja; le koliko različnih b-planjavh bom občutil?

 

V Repovem kotu
V Repovem kotu

DragoSrečanje. Z leve strani soteske je na pot prišel močno otovorjen samotar. Že spodaj mi je naproti prišlo nekaj vračajočih se planincev, a samotno srečanje s samotarjem na samotni poti je le drugačno. Tudi on je napredoval navkreber. Dragan se mi je zdel od nekod znan, a verjetno smo si vsi, ki hodimo v gore na pomenek s samim seboj, v nečem podobni. Kratek klepet s sorodno dušo - a vode v koritu ni več, sem vprašal. »Ne, ne, voda je šele višje gori.« Malo je pomišljal in me vprašal: »Ali si mislil, da sem šel k vodi?« Kimal sem. »Tu sem prišel z leve strani grape, tam čez gre ena prav lepa pot.« Dva kozoroga je videl povsem od blizu, verjetno sta onadva povzročila hrup kotalečega kamenja malo višje v gozdu. In sva šla naprej vsak s svojim korakom in svojimi mislimi.

 

PonvicaUm ponovno umlja. Ponvice so bile polne ledeno čiste vode. Ni bilo vročine in na kopel nisem niti pomislil. Med dvigovanjem aparata k očesu, je oblak zastrl sonce. Čakal sem in čakal; kaj pa če je bil to le signal, da sem hodil prehitro in bi moral še malo počivati? Med tem sem zopet premišljeval o duši. »Duševno telo lahko okarakteriziramo med drugim kot skupek treh mini duševnih dimenzij, in sicer: 1. nižja čuteča duša ali duša občutkov (žival v nas) je izraz najnižjih nepreobraženih strasti, poželenj, agresije… To je del duše, ki hoče v vsakem trenutku doseči tisto, kar se ji je ravnokar zahotelo. 2. Razumska duša (strateg) je duša, ki tehta, razmišlja, se odloča in misli, da je le ona sposobna voditi življenje. 3. Ozaveščena duša pa je najbolj vzgojena in od duha preobražena. Njene misli, občutki in dejanja so večinoma prava, dobra, resnična.« (4) Hm, me je nižja duša agresivno pognala v gore, doseči tisto, kar se ji je zahotelo? Upam, da mi razumska duša, strateg, na turah dobro pretehta vsako situacijo in mi pomaga z ustreznimi odločitvami. Ali ozaveščena duša iz opravljenih tur zna potegniti kake prave, dobre in resnične zaključke? Ravno prav dolgo sem čakal na sončni žarek, da se je ujel v vodi.

Radovednost kozoroga je bila večja od moje
Radovednost kozoroga je bila večja od moje

… in se je na poti mirno pasel dalje.Trije kozli. Na poti skozi macesnovje mi je šla skozi spomin včerajšnja slika obsijane Kočne z Grintovcem. Da me ni to spravilo na današnjo dimenzijsko turo? A zakaj potem na Planjavo in ne na katerega od omenjenih dveh? Sredi mozganja sta me za ovinkom zmotila dva kozoroga, ki sta stala na poti. Bližje jima nisem hotel, da ju pred slikanjem ne bi pregnal. A glej ga radovedneža, kako je eden stopil proti meni! Ko mi je pred enajstimi leti na Kamnitem lovcu zakorakal nasproti kapitalen kozorog, sem se bal, tokrat pa ne več. Tiho sem jima požvižgal. Verjamem, da nežen zvok v vseh možnih zemeljskih jezikih pomeni nekaj dobrega, a rezek, oster zvok opozorilo na nevarnost. Slikal sem ju in občudoval, kako sta stoječ na poti naprej mulila travo, kot da me ni.

 

Na skalnem pomolu; prileze se z desneGams. Po slikanju sem le moral naprej in ob naslednjih mojih previdnih korakih je najbližji kozorog začel spuščati zvok, podoben jokajočemu stokanju. Kot bi mi očital, da se nisem več držal svojih prej požvižganih besed. Vsak se je umaknil malo s poti - onadva spodaj, jaz pa zgoraj. Ko smo se trije kozli še vedno ozirali drug za drugim, sem zviška zaslišal drveč hrup. Da bi proti meni drvel gams, tega pa še nisem doživel. Napeto sem opazoval, kaj se je pravzaprav dogajalo, če so se pomešale najine dimenzije; pa je blizu mene le skočil na levo v skalovje Planjave. Sprva malo previsoko; a ko je iskal svoj prehod na varneje po nižjih skalnih policah, je bila njegova hitrost še vedno izredna.

Ob skalnem grebenuMenjava barv. Višje je z vetrom zahladilo; na vrhu skalnega pomola je bil čas za barvne spremembe. Po megleno belem motoviljenju sem majico sončno rumenih kratkih rokavov zamenjal za svetlo modro trezno dolgih rokavov. Zaradi nekaj dolgih požirkov pijače sem sivo oblačni svet okoli sebe videl malo bolj rožnato. Med brezžičnim iskanjem zveze z ljudmi v mestu tam spodaj je skale nasproti obsijalo tudi nekaj oranžnih sončnih žarkov. Višje so se tudi barve gore menjale v travnato zeleno.

 

Ranjak

Med travo sem zagledal ranjak, zdravilno rastlino. Zdravi tudi duševne rane? Rožica je brez običajnega glamurja in na pogled nič posebnega. A ko se z njo spoznaš, ko poklekneš k njej, da si jo ogledaš prav od blizu, šele opaziš vso pestrost in čudovitost posameznih podrobnosti; ko te prevzame njena žametasta nežnost, spoznaš njen neopazni duh kot nekaj za dušo.

 

Možic na izstopuŽe videno. V oblaku nisem imel občutka, da bi se na označeni poti proti vrhu lahko izgubil ali na križiščih zašel navzdol na Korošico. Premišljeval sem, ali sem ali še nisem kdaj bil na neoznačenem, zahodnem vrhu. Poskušal sem se videti, kako sem hodil tja čez. Kaj pa če je šlo za »deja vu, že videno«? V vsakem primeru sem bil odločen iti tudi na drugi vrh, verjetno celo važnejšega. Gore z dvojnimi vrhovi se mi zdijo še posebej zanimive. Medtem se je od barv vsake toliko pokazala samo markacijsko rdeča. Na skali sem opazil tridimenzionalni napis – »Planja« na eni strani skale in »va« na drugi. So tudi markacisti dojeli večdimenzionalnost gore, ali jim je bila samo skala premajhna za veliko ime? Na zamegljeni poti, kjer fizičnih dimenzij skoraj ni mogoče občutiti, sem premišljeval, ali s to turo zares utrjujem eno od človekovih dimenzij – duha. Kako je že duha definiral Franc? »Duh je torej tisti, ki naj bi vodil in organiziral vse ravni bivanja… Zakonitost duhovne dimenzije, katere zemeljsko vidni predstavnik smo mi ljudje, bi označil nekako takole: Težji kot bodo življenjski izzivi, preizkušnje in bolj premetene, zvite, kot bodo skušnjave, ter bolj kot bodo kompleksne vstopajoče sile, bolj se bo ojačal naš duh ali mi kot duh. A le v primeru, če bo, bomo to zmogli.« (5) Le kaj je višje gori pomenil napis »Korošica« v kar dveh vrstah?

Na meji med oblaki, med nebom in zemljoOblaki. V beli pari oblaka sem s prvega vrha sledil grebenu naprej in navzdol. Gora je bila na tem mestu precej ozka; za ohranjanje občutka vertikalne razsežnosti gore se mi je občasno odprl pogled pod noge, v Logarsko dolino. Nad goro so hitri oblaki igraje ustvarjali najrazličnejše oblike. Ali sem kdaj že opazil, da tudi dva oblaka nimata enake oblike, da je vsak oblak edinstven (razen kadar se jih več ne zlije v celoto)? Tudi z nami, ljudmi je podobno – sami zase smo edinstveni, ko pa se zlijemo v celoto, nekaj te edinstvenosti v množici izgubimo. Ampak grmenja brez združevanja oblakov tudi ni. Glavo sem vrtel za njimi v vse smeri, da se mi je skoraj zavrtelo za očmi. Planjava pred menoj in Planjava za menoj, v resnici je raven (plan) le oster rob gore, le dvodimenzionalna podoba gore. Hm, še ena manj znana Planjava; kaj nima tudi človek še eno telo, manj znano dimenzijo? »Eterično-vitalno telo ali pransko telo štirih etrov predstavlja življenje – vitalne sile, ki prežemajo in izgrajujejo fizično telo, ki samo po sebi ne bi zmoglo preživeti, kaj šele se gibati, misliti, govoriti, ostati budno ali v pokončni drži.« (6) Enkrat si bom moral razjasniti, kakšna je njegova vloga na takem gorskem izletu.

 

Na grebenu med obema Planjavama
Na grebenu med obema Planjavama

Trodimenzionalni napis na skaliSončni zahod na zahodnem vrhu. Prav v času, ko sem bil na vrhu, je bila igra oblakov najhitrejša, najživahnejša, najmočnejša. Kot da so tudi oni želeli ujeti skrivnostno moč zadnjih sončnih žarkov, preden je ognjena krogla potonila za Rinkami. Magičnost trenutka me je priklenila na tem vrhu vse do trenutka, ko je violetna svetloba mraka začela prevladovati nad zadnjimi oranžno rdeče navdahnjenimi prameni svetlobe. Menjava svetle razsežnosti s temno, prehod dneva v noč, je bil namig za vrnitev. Na povratku po vmesnem grebenu sem premišljeval o pomenu imena gore. Doma bom v SSKJ iskal na besede, ki se začnejo na plan. Plan, planota, planina, tudi planet, planica, planka, planinec, planšar in končno: planja - raven svet brez drevja in grmovja, planjava pa večji raven svet brez drevja in grmovja.

Greben v dolino brez potiSivi ptič. Že na poti navzgor sem prepodil neznane vrste ptiča, ki ni letel nič po planinsko, daleč od občudujočega kavkinega leta; tudi neke vrste krakanja ni imelo planinsko predirljivega glasu. Plašno siv me je v sivini megle opazil veliko prej, kot jaz njega. Tokrat sem ga prej opazil jaz. Bil je lep skalni golob. Dokaz, da planinski svet ni rezerviran za živali, ki jim pripisujemo planinske lastnosti. Očitno ima v sebi nekaj gorskega, a je to na prvi pogled neopazno. Lahko bi ga označil za antiplaninskega ptiča… Sivi ptič je izginil za robom, sam pa sem se čedalje bolj stapljal s sivo okolico v pojemajoči sivini mraka. Le kaj tak ptič počne v teh dimenzijah? In koliko je enajst izračunanih dimenzij fizikov prepletenih s prej omenjenimi človeškimi?

 

Na grebenu med Planjavama; pogled v Logarsko dolinoNavzdol. Na v z dol. Kar trije predlogi, kako iti dol. Zame je prišel v poštev samo sestop na Jermanova vrata. Čisto nič manj gotovega se nisem počutil ob zmanjšani svetlobi na gotovi poti h koči na sedlu. Kot bi pot tudi čutil in ne samo videl. Zato sem tudi dovolj hitro dojel, da ne sestopam več po običajni poti, čeprav sem se dobro spomnil, da sem čez te skale že sestopal. Bila je bližnjica. Povzpel sem se nazaj na Ramo, od koder je pot zavila bolj v levo naokoli po grebenčku.

 

Sonce je zadnje minute tonilo vse hitreje
Sonce je zadnje minute tonilo vse hitreje

Že na Srebrnem sedlu sem se spomnil domislice naših športnih komentatorjev, ki se jim je zdela tako genialna, da so jo nenehno ponavljali: kako se je oni športnik zavihtel na tretje mesto. A sem poznal le izraz - zavihteti meč, zavihteti se v sedlo. Na Srebrno sedlo se nisem zavihtel, na Kamniško sedlo se je bilo v sestopu celo nemogoče. Da se ne bo ujezil kak jezikoslovec, ko jezikam o jeziku kot kakšen jezični dohtar!

 

Kdaj je pot na Kamniško sedlo lahka?Luči. Brez baterije sem prišel prav do koče na sedlu. Njene luči sem zaradi oblaka, ki je ovijal okolico, zagledal šele zadnji hip. Vanjo sem se zavihtel po betonskih stopnicah… Ob zmanjšani razsvetljavi je bilo v njej dokaj mirno, vsi pomenki so bili zgolj tihi. Tudi pri igranju s kartami niso bili nič hazardersko glasni in strastni, zanje je bilo to le kratkočasenje do ure počitka. Zame pa je bil to čas za pijačo in pripravo luči na povratku v dolino. Nekaj se jih je še spraševalo, ali jim bo vreme naslednji dan prineslo obljubljen vrh, ko so skozi okno tisti dan prvič zagledali v dolini lučke.

Ko sem pred hišo prižgal čelno svetilko, nisem razen pramena svetlobe videl ničesar več, predvsem pa nisem našel začetka poti v dolino. Malo sem križaril pod kočo, da sem obsvetil beli prod potke k mestnim lučem. Pri pastirjih je slabe dva metra s poti v travi nekaj močno svetilo. Bila je kresnička. Ko sem videl, da je še ob svojih zadnjih trenutkih življenja svetila močno in da moja baterija v zadnjih izdihljajih svetila že izčrpano, se mi je posvetilo, da sem utrujen tudi sam.

Znak na vozilu gorskih reševalcev v JermanciNočno srečanje. V gozdu je bilo dokaj tiho, še voda ni delala prevelikega hrupa. Nižje kot sem sestopal, močnejši je bil vtis običajnih, mestnih dimenzij. Močneje se je tudi pod menoj nekajkrat zabliskalo. To so lahko samo svetilke na čelih ljudi. Zanimivo, planincev tako pozno pa še nisem videl. Ob srečanju me je trojica pred kratkim pogovorom dobro obsvetila. »Ali zgoraj piha?« Zvečer je nehalo. »Ali je mraz?« Se je otoplilo. »Od kje prihajaš?« S Kamniškega. »Si bil še kje drugje?« Ja, na Planjavi. »Ali si bil morda tudi na Brani?« V navidezno navadnem vprašanju sem začutil napetost. Ne, ne, to pa ne! »Zakaj si pa tako pozen?« Sem šel šele ob pol štirih od doma. Pa še na zadnjem razritem klancu sem bil malo nervozen, in sem avto raje pustil malo nižje. »Tudi mi smo malo nervozni! No ja, ampak nam se ne mudi. A tisti rdeč avto je potem vaš?« Ja.

 

Sivenje gorskih podob pred nočjo
Sivenje gorskih podob pred nočjo

Z vsem so bili na tekočem, vse so opazili, vedeti so želeli čim več, nič se jim ni mudilo. Lovcem niso bili podobni. Kaj pravite, da greste iskat v Brano, enega bubca? Kaj pa je to? Bili so gorski reševalci, šli so po nekoga, ki se je zalezel v zahodni steni Brane. Neka toplina je vseskozi bila v njihovih glasovih in tudi slabe volje pri njih nisem opazil. Po običajnih voščilih smo se odpravili vsak v svojo smer.

 

Viharnik v Repovem kotuOd glave do pete. Nekateri alpinisti trdijo, da je vse v glavi. Če imaš tam vse urejeno, potem si lahko dober plezalec, sicer pa ne. Verjamem jim, misel ima veliko moč. Kadar imam v skalah občutek, da bom padel, takoj zmorem za celo stopnjo manj, počutim se ohromljenega. K sreči je na mojih antiplaninskih izletih, ki plezalno niso zahtevni, drugače. Morda je na njih vse v hrbtenjači? In v prsih, kjer je srce; če tam domuje tudi duša!


(1), (2), (5), (6) Dednostni in duhovni tok, str. 6. Avtor Franc Božjak je diplomiral na Akademiji za higienistične znanosti »Galileo Galilei« v Trentu – Italija.
(3) Stephen Hawking, Vesolje v orehovi lupini, str. 54
(4) Franc Božjak: Rak – tumor, skrivnost stoletja, str. 23.

Besedilo in fotografije
Iztok Snoj

 

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti