Ocenjujemo premierno predavanje odprave Trango Tower 2004 v ljubljanskem Domu španskih borcev
Ker je toliko ljudi ostalo pred vrati zato smo se odločili: repriza bo v petek 17.12.04 ob 20. uri
Film v Kulturnem domu Kamnik 01.12.04 ob 19. uri...
Ocenimo
Karakoram Khush 2004 - po alpsko
V sredo zvečer se je pred Domom španskih borcev v Ljubljani zbralo blizu petsto ljudi; 350 jih je šlo v dvorano z vstopnicami, kakih pol stotnije je bilo
brez sedeža, ostali so ostali zunaj. In – bilo je navdušujoče, splošna ocena
odlično.
Uvodni nagovor je imel Silvo Karo
Uvod (
Nekaj mojih pogledov na alpinizem) je, iz knjige »Voices from the Summit« za katero sem pred leti napisal esej z naslovom
Patagonia Terra Mistica.
"Začetki alpinizma so povezani z zelo skromno opremo in z malo tehnologije. Ta je prišla v ospredje šelo, ko se je sploh razvila in postala široko dosegljiva. Takrat so se je nekateri oprijeli, kot da bo z njeno pomočjo mogoče narediti korak naprej v razvoju alpinizma. Vendar je bilo ravno nasprotno: z alpinizmom je šlo strmo navzdol, vse bolj je zgubljal svojo dušo. Način plezanja pa sploh ni bil več pomemben. Prišle so komercialne odprave, ko je uspeh moral biti zagotovljen. Počasi so se alpinisti začeli odmikati od tistega pravega motiva, zaradi katerega so sploh začeli plezati. Tudi alpinizem ima svoje meje in ko so prekoračene, nimamo več opravka z alpinizmom. Sam sem mnenja, da se mora alpinizem vrniti nazaj k svojim koreninam, če naj še ostane alpinizem. Zavedati se moramo, da se alpinizem ni začel z nami in se z nami tudi ne bo končal. Smo generacija, ki je – tako kot vse druge – nekaj podedovala in bo tudi nekaj pustila za seboj. Pomembno je, da se zavedamo tradicije in identitete alpinizma, toda nič manj ni pomembno, da gremo s časom naprej. Jaz v osemdestih letih še nisem vedel kaj bom počel v devedesetih in danes sem vesel, da po najboljših močeh počnem to kar bo prihodnja generacija opravila še hitreje in bolje. Prav tako pa imam veliko spoštovanje do generacije pred nami, saj so za svoje čase opravili velika dejanja. In od vseh alpinističnih podvigov še posebej cenim tista dejanja, ki so bila opravljena na način, ki mi je zelo blizu – v preprostem alpskem slogu."
Tu pa smo že pri naših nocojšnjih treh mušketirjih ki so se na tak način lotili vzponov v stolpih Tranga letos poleti.
Daljnega leta 1987 je slovenski alpinistični vizionar Franček Knez s prijatelji speljal novo smer na Namles Tower in s tem stopil v stik s svetovnim alpinizmom na tem področju. Žal so potem te mogočne gmote granita v okolici Tranga slovenske in takrat še jugoslovanske odprave le opazovale iz daljave, ko so se pomikale po ledeniku Baltoru navzgor nasproti osemtisočakom. Splošno mnenje oziroma neke vrste nacionalni prioritetni plan je bil bolj usmerjen v to smer.
Danes po sedemajstih letih sta bili na tej gori v istem času kar dve slovenski odpravi – bolje rečeno navezi in to je dobro znamenje za prihodnost slovenskega alpinizma.
Skupina Trango in gore Patagonije so kultne, in po tem kraljevskem granitu hrepenijo želje skoraj vsakega svetovnega alpinista in dobro je, da smo tu prisotni v kar najboljši luči.
Veseli me tudi, da imamo danes veliko mladih ambicioznih alpinistov, ki alpinizem jemljejo korak za korakom, ne oziraje se na okolico in rezultati kar prihajajo.
Tomaž Jakofčič - Jaka, Miha Valič in Klemen Mali predstavljajo generacijo alpinistov, ki si je skrbno nabirala alpinistična znanja in izskušnje na vseh področjih alpinizma in prav to je tisto kar je potrebno za vrhunske cilje.
Njihovo voljo in predanost odpravi pa nazorno pokaže podatek, da so jim prvotno nameravano smer splezali Američani tik pred nosom a so se zmotivirali za nove cilje in se vrnili domov z več kot odlično bero vzponov, ki so bili povrhu vsega opravljeni na eleganten način in to je danes tisto kar nekaj šteje v alpinizmu.
Še nekaj izjav na predavanje in film Karakoram Khush 2004 - po alpsko
Tone Škarja, načelnik KOTG: Odličen dosežek in steni primerna sedanja tehnika: alpsko, v plezalnikih, lahki nahrbtniki (tudi vreme je "podprlo" njihov način - lahko bi bilo drugače).
Karov nagovor ima že brado in žal mi je, da ga ni "posodobil"). Je pač profesionalec, pa si je dovolil amaterski pristop. Tudi on se ni vedno držal svoje parole. Danes v Himalaji (res pa na 8000 m) po splošnem strokovnem mnenju "vladajo" Rusi (in njihovi bivši sodržavljani). Tudi oni z minimalnimi, a potrebnimi (!) sredstvi, da rešujejo resnično velike probleme najvišjih gora: ene solo, druge v navezi, tretje pa ekspedicijsko - kar je pač potrebno. Vse se ne da alpsko (Humar), vse ne gre solo, treba pa je zlesti, če problem obstaja. - To nima neposredne zveze z uspehom Malija, Jakofčiča in Valiča. Na najboljši način so naredili najboljše. Ob predavanju - posebej izstopa film. Gole moške zadnjice? No ja, če kaj drugega ni videti, je tudi nekaj moške kože lahko poživilo..
Boštjan Virc, režiser in montažer filma: Pred časom so bile na portalu gore-judje.net burne kritike dokumentarnega filma o Triglavskem turnem smuku, ki jih je posrečeno pokomentiral Boris Strmšek: "Eno je kritizirati vsepovprek, drugo pa je v globokem snegu in mrazu nosti 30 kg snemalne opreme pod Triglav...". Ja, potrebno je narediti, iti, plezati, skratka - stvari spraviti v življenje. V srcu smo vsi pesniki, a šteje le tisto, kar spravimo na papir.
Za festivalsko udeležbo filmu Karakoram Khush 2004 veliko stvari manjka, vsekakor pa mu ne manjka prisrčnosti in iskrenosti, kar je z glasnim smehom in aplavzi začutila tudi publika na projekciji. Film je bil narejen popolnoma brez finančnih sredstev, le s prostovoljnim delom vseh sodelujočih. Glede na odzive in vzpodbude se bomo lotili še angleške različice filma, ki pa bo nekaj krajša. Verjetno bo celoten film kmalu na ogled tudi preko interneta, kar bo še ena novost v slovenski alpinistični publicistiki.
Vladimir Habjan, urednik PV: Članom odprave čestitam za opravljene vzpone ter za nekoliko drugačen prikaz življenja v teh dveh mesecih. Motivacija za obisk tega predavanja, poleg seveda alpinističnih dosežkov, je bil film, ki je verjetno še dodatno pritegnil tako veliko število obiskovalcev. Bil je že čas, saj v zadnjem času gorniških filmov ni bilo veliko. Kakor je bilo potrebno veliko truda, moči in motivacije za plezanje v vertikali, tako je bilo potrebno tudi potem v "horizontali" veliko časa in dela, da sta nastala predavanje in odličen film. Skratka, užival sem, saj je bilo vzdušje sproščeno in nabito z energijo.
Anže Čokl: Popotovanje polno prigod v daljni Pakistan. Odmaknjen ledenik nad katerim se pnejo fantastične, navpične granitne stene. Neustrašna, predvsem pa odločna trojica vrhunskih alpinistov, ki uresničijo svoje plezalne želje na najlepši možni način – po alpsko.
Film Karakoram Khush 2004 je po snemalni plati za še ne tako izkušenega snemalca izjemen dosežek, saj na trak ujame bistvo odprave, ki pa ni le velika bera vzponov, temveč avantura treh prijateljev od odhoda do povratka v domovino. Začinjena je z malimi, a pomembnimi vsakdanjimi podrobnostmi dogajanja na odpravi. Producent iz majhne količine posnetkov izlušči bistvo in s pomočjo intervjujev naredi film gledljiv, napet in zanimiv v vsej svoji celoti. Z duhovitimi vložki članov odprave pa le še dodatno popestri dogajanje v filmu.
Iskrene pohvale članom odprave gredo predvsem za vzpone, a hkrati za izdelek, ki je posledica truda snemalca ter predvsem kreativnosti briljantnega producenta. Eden najboljših "amaterskih" alpinističnih filmov, ki v Sloveniji – vsaj trenutno, gotovo nima primere.
Pavle Kozjek: Predavanje se mi je zdelo odlično, posebej zaradi dveh stvari. Prva je dobra predstavitev vzdušja na odpravi in razmišljanja plezalcev - ne samo o hribih pred njimi, tudi o doživljanju alpinizma nasploh. Razmišljati o tem zna marsikdo, razumljivo povedati pa je že druga zgodba... Druga je profesionalen pristop k izdelavi filma: koncept, montaža, glasba...
Mislim da je bilo v to vloženega kar nekaj dela in truda celotne ekipe. Za tiste, ki imamo v mislih (bolj »na roko«) pripraviti še kakšen plezalski film so to kar težko dosegljivi standardi. Po drugi strani pa je to izziv in upam, da bo šlo v tem (alpskem) stilu še naprej.
Tomaž Jakofčič – Jaka: Malce sem še slab, smo ga skoraj do jutra "analizirali".
Zelo smo zadovoljni, predvsem z obiskom. Žal nam je, ker je toliko ljudi ostalo pred vrati zato smo se odločili za reprizo v petek 17.12.04 ob 20. uri.
Prvič smo uporabljali naše digitalne fotografije, ki so se kljub dobri opremi izkazale za precej slabše od diasov. Naslednjič bomo poizkusili prvi del opraviti s "starimi, dobrimi" diasi.
Ob tej priliki bi še enkrat izpostavil delo Boštjana Virca z ekipo, ki je v tako kratkem času uspel narediti dober film.