Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Na očaka

Četrtkov zadnji junijski izlet bi ne bil nič posebnega, če ne bi kasneje videl ponedeljkove naslovne strani Slovenskih novic - Triglav, moj dom, kako si ti sam! s sliko - Irci vrh Slovenije. Na Triglavu ni ravno visoko poletje.. Tisto sem vendar slikal jaz! Sploh pa niso vsi na sliki Irci, ker je skrajno levi Kranjskogorec. - Slučajno sem bil takrat vrh Triglava, tako je pač naneslo.

 

Še ena četrtkova zgodba

Na očaka

Kako sem nevede Irce vrh Triglava slikal za Slovenske novice

 

Četrtkov zadnji junijski izlet bi ne bil nič posebnega, če ne bi kasneje videl ponedeljkove naslovne strani Slovenskih novic - Triglav, moj dom, kako si ti sam! s sliko - Irci vrh Slovenije. Na Triglavu ni ravno visoko poletje. (Foto: Klemen Gričar) . Tisto sem vendar slikal jaz! Sploh pa niso vsi na sliki Irci, ker je skrajno levi Kranjskogorec. Slučajno sem bil takrat vrh Triglava, tako je pač naneslo.

Zgornja RadovnaK vragu, zgodba! V četrtek zjutraj sem brezciljno pristavil še drugo kavo; pojma nisem imel, kam postavljati piko na i četrtkovih izletov. Ob požirku sveže, črne tekočine sem dojel, da sem tokrat preveč razmišljal o zgodbi in premalo o izletu. Pa naj gre k vragu ta zadnja zgodba. Moram nekam, kjer se bom kljub napovedanim dopoldanskim ploham in popoldanskim nevihtam dobro počutil. Recimo na Kredarico. In kaj potem, če sem tam letos že nekajkrat bil. Prav zato. Drugam si tudi ne upam.

Smrekovi vršičkiPlaninska pot. Pri hoji skozi Krmo pomislim, da sem zadnje čase ubiral same planinske poti, četudi skrite pod snegom. Zakaj vendar? Na nek način so mi bile prave, če sem le šel po njih na pravi način. Danes bom pogledal, kaj vse sem še spregledal ali pa mi ni bilo važno. Zadnje leto sem tu hodil že velikokrat, pa je pot vsakič malo drugačna. Le kaj mi bo danes pokazala novega?

 

Zasipska planina
Zasipska planina

Skupina pri počitkuIrci. Tako sem bil zaverovan v svojo pot, da me je za ovinkom presenetila večja skupina ljudi. Le od kod so se vzeli, ko pa je »pri garažah« stal samo en avto? In da kljub slabi vremenski napovedi rinejo gor? Med prijetnim klepetom izvem, da so Irci; štirinajst jih gre na Kredarico. Malo se naredim pametnega in jim razlagam situacijo. Na koncu jih še vprašam, če poznajo pot. No problem, saj imamo vodnika! In res stoji malo naprej za borovjem, prvi v skupini. Tudi na Triglav jih bo peljal. Zelo dobro je znal oceniti vreme, ki je boljše, kot so ga napovedovali; le razmer na vrhu morda ne pozna. »Pred dvanajstimi dnevi na vrh nisi mogel brez derez, težka bo. Danes derez in cepina nisem vzel, gledam na težo, da bi bil lahko ob nevihti dovolj hiter«, mu pojasnjujem. Slabo sem računal, zadnjič sem bil tu že pred šestnajstimi dnevi.

 

Bližnjica za pastirski stanZamašek. Medtem, ko pogleduje po tleh, pojasnjuje: »Govoril sem z Dušanom - pravi, da gre, če v snegu narediš stopinje in varuješ z vrvjo«, odgovori. Dušana ne poznam; je kak nov meteorolog? Nočem se pokazati nevednega, zato raje vprašam, kaj išče. Zamašek za steklenico. »Kaj pa v nahrbtniku, si pogledal?« »Sem.« Le kaj si bodo mislili klienti, če vodnik ne zna najti navadnega zamaška? Če bi se to zgodilo meni, bi seveda začel obračati na tleh vsak kamen posebej, tako pa sem odločno in hitro rekel: »V nahrbtniku mora biti. Samo da je treba prav vse zložiti ven!« Pri Slovencih je pomembna samo komanda, vseeno čigava. Zares ga je našel tam… »Se še vidimo«, jim zagotovim.

Pravo gnezdo!Planšarsko gnezdo. Pred kratkim so podrli Orlovo gnezdo. Za orle pri nas ni prostora. Preveč so samosvoji in svobodomiselni. Dokler niso majhnega koščka Dobrče, dobro skritega očem, vrnili v naravno stanje, ne morejo začeti z uničevanjem narave z imenom Volovja reber. Bi mi moralo biti žal za tisti nizek kos divjine? Saj ne gre za hribe… A če nam bodo nedotaknjeni ostali le skalnati vrhovi, bo zelo žalostno. Pa saj niso nedotaknjeni. Le kakšen bi bil odziv PZS, če bi šli podirat eno od planinskih koč? Kaj, če je planinska organizacija zgolj v pomoč državi pri discipliniranju ljudi, ki se imenujejo planinci? Še malo, pa bom na polovici poti. Drek! Ponavadi sem se razveselil ob pogledu na pastirski stan!

 

Na poti
Na poti

Studenec ob potiVoda. Malo nad stanom teče voda kar po poti. V nov zakon o gorništvu morajo nujno vključiti – planinci smejo hoditi samo po poteh in voda sme teči samo po strugah. Ne pa, da teče kjerkoli, celo po planinski poti! In tiste veje, ki rastejo preko poti, se bodo tudi morale umakniti. Na poti za Arhovo glavo je nekaj starih markacij. Ni samo bližja, je tudi lepša. Vem, da sem na pravi poti, ker si je voda tu ubrala drugo pot. Svizcev letos še nisem slišal žvižgati. Da jim ni Ministrstvo za okolje ali morda kmetijsko odredilo nov prostor? Nad skalnim pragom se naokrog odpre nov pogled in drugačen razgled.

 

StopniceNesreča. Zvok helikopterja sam po sebi ne pomeni slabega znamenja. Nekje iz bohinjske smeri ga slišim, ko na grebenčku nad Konjskim sedlom opazim za celo četo v vrsto postrojenih ljudi. To pa že ni nič dobrega. Po dveh preletih in pristankih piš odletelega helikopterja na koncu razpiha tudi ljudi. (SN: Bohinjski gorski reševalci so v petek oskrbeli ranjeno Madžarko, ki je v skupini sestopala s Kredarice čez Konjski preval proti Vodnikovi koči. V Dnevniku bo pa pisalo, da se je planinka iz skupine 24 Madžarov huje poškodovala v četrtek.)

Pravi čaj iz termovkePravi čaj. Pot se dviga v oblak. Skoraj pozabim na mojo pot, ko zavijem na zimsko varianto, desno mimo Kalvarije. Ko zmanjka uhojene poti, se spomnim, da manjka še kaj. Počitka in požirka čaja, vendar! Potegnem ga ven, čaj. Ponavadi mešam pravega z zeliščnim, tokrat pa sem skuhal čistega. Če v italijanskih kočah naročiš čaj, samoumevno prinesejo pravega. Le pri nas je Droga neko zeliščno mešanico poimenovala po zvarku, ki ga pijejo planinci. Le kaj ima planinski ali šipkov čaj skupnega s pravim čajem? Samo to, da morata obe pijači zavreti.

Predpisana hoja vštric po grebenuSestop na Kredarico. Med snegom sem iskal prehode po travah in skalah, višje pa sem po zasneženih prehodih med skalovjem prišel previsoko. Pogledam naokoli in v megli mi je jasno, da ne vem, kje sem. A se ne vznemirjam, ker sem malo zašel, verjetno proti Rži. Nikdar ne bom dober vodnik, saj zgrešim celo na poznanem terenu. Zlezem na skoraj oster greben in zavijem v levo. Piramida iz kamenja verjetno označuje vrh Kredarice. Malo naprej so postavili še eno. Katera je prava? Čas je, da sestopim na Kredarico, na en planinski čaj.

Obelisk razgledovPlaninski čaj. Na Kredarici sem presenečen, da je kljub obilici snega dom že oskrbovan; z vsem osebjem, tudi – Dušanom. Pričakuje petnajst Čehov in že znano skupino Ircev. Naročim pivo. Vseeno katero - Union ali Laško, samo da ima narisanega kozoroga. Ta pijača ima več skupnega s pravim čajem kot planinski zvarek. Pijejo jo planinci, zavreti mora, in na embalaži ima celo naslikanega kozoroga! Morda bi jo pa lahko imenovali gorski, zlatorogov čaj......

 

Proti vrhu
Proti vrhu

Znak na zbiralniku vodeGorski vodnik. Ko okoli hiše naenkrat potegne piš, pomislim na spremembo vremena. Če gre na slabše, sem za vrh že prepozen. Pogledam ven in zagledam košček modrega neba ter Irce z vodnikom. Hip zatem se modrina skrije za oblak, Irci pa v preddverje. Imam priložnost za pogovor s pravim gorskim vodnikom! Dober je. Ve, kako v gorah obvladati večjo skupino ljudi. O vodenju pozna tudi pravne pasti. Opazim, kako za komunikacijo s klienti uporablja pravšnjo mero besed, da jih le-ti vzamejo s pravšnjo mero zares. Naenkrat pogleda na uro in reče, »Kdor bi zmogel še danes na vrh, se naj takoj začne pripravljati. Uro in pol bomo potrebovali za vzpon ter uro in pol za sestop.« Ni kaj, še vedno mora imeti dober občutek za vreme. Medtem so začeli prihajati tudi Čehi, iz Vrat.

 

Mali naravni most?Na Malega. Tudi sam pogledam na uro, kako kazalci kažejo že petnajst do četrte. Če hočem ob petih stati na vrhu, moram nemudoma kreniti. Poleg svoje opreme s seboj vzamem še meteorologov cepin. Odsek na Mali Triglav je slabši, kot je opisoval Dušan in boljši, kot sem si mislil. Nekje je še led in kdo ve, kako bodo šli tu čez Irci. Vrnem se korak in nekajkrat udarim s cepinom. Vsaj za boljši občutek. Miniaturni mali most Malega je malo pod njegovim vrhom. Velikokrat sem ga že pohodil, pa nikdar slikal. Do danes.

Okno ali lina?Na Velikega. Tudi na grebenu poskušam ujeti vsakršno podrobnost poti. Te strelne line tudi še nisem slikal. Do danes. Uauuu! Skoznjo se svetlika, kakšen četrtek! Vsi meteorološki modeli so mu napovedovali padavine, sedaj pa se dvigam nad oblake. Vrh. Na njem želim danes prebiti več časa. Dan pred slovenskim praznikom bo tu zgoraj več tujcev kot Slovencev. Na vrhu je prijetno, a le v topli obleki. Tolažim se, da bo danes v slovensko korist vsaj minutaža. Vendar ne more iti za količino, ampak za kvaliteto, tu velja volja - biti na vrhu. S skupino pride tudi trenutek resnice – 1 Slovenec : 3 Irci ob 1 vzdržanem (gor je le po službeni dolžnosti). Za jutri, na slovenski praznik, kaže še slabše. Tudi lani so prevladovali tujci. Vrh zagrne nov oblak.

 

Zavetišče pod vrhov
Zavetišče pod vrhom

Irci med sestopomSestop z Velikega. Nikamor se mi ne mudi, gibe in misli imam že upočasnjene. Skupino samo slikam z njihovimi aparati, ko že slišim znane vodniške besede: takoj bomo začeli sestopati. Hodim malo pred skupino in opazujem vodnika pri delu – noben njihov korak mu ne uide, predvsem pa jim ravno prav zaupa. Ne premalo in ne preveč. Brez medsebojnega zaupanja sploh ne gre. Pomislim, da imajo gorski vodniki radi tako gore kot ljudi. Denar jim sam po sebi ne more biti dovolj močan razlog za vodenje ljudi po gorah.

 

Vodnik ve, da grem še danes v dolino in je zaradi mojega obotavljanja malo nervozen. »Meni se ne mudi, saj sem navajen hoditi tudi po temi,« mu odgovorim. »To pa ni dobro.« Vem, kaj je imel v mislih - da ni pametno, ni zdravo, a ravno to je meni včasih fino in dobro. Ne mislim ga po nepotrebnem vznemirjati in tako grem naprej.

Irci med sestopomSestop z Malega. Pri sestopu čez ledene ploskve se poskušam vživeti v irsko kožo. V hipu sem postal nerodnejši in negotov. Tako pa ne bo šlo, pomislim, in si ukažem – sedaj pa nazaj v svojo kožo! Na nekaj mestih sem v skalo vklesane stopnice osvobodil ledu. Za vsak slučaj; ko jih bo vodnik varoval od zgoraj, jim sam ne bo mogel v led klesati stopinj. Ne gre za kako človekoljubno pomoč, to je le moj egoizem, saj krampam zgolj v lastno veselje… Ne, vodniku tu ne bo lahko. (SN: »Trenutno je vzpon na teme Triglava zahtevnejši, kot je bil pozimi…« pove Gričar.) Verjetno si je mislil, da bi lažje pozimi na vrh vodil zimsko pripravljene gornike, kot danes poletne. V primerjavi s pravimi zimskimi razmerami je danes vse skupaj bolj sprehod.

 

Studenec nad pastirskim stanom - voda teče po poti...
Studenec nad pastirskim stanom - voda teče po poti...

Zgornja KrmaSestop s Kredarice. Čas je potekel. Pol osma je mimo - sestopiti moram, dokončno. Na vratih me nekaj kapelj dežja opozori, da se je oblak dvignil in pod steno razkril vračajočo četverko. Njihovi prijatelji so zadovoljni, Čehe pa skrbi, ali bodo lahko šli drugi dan na vrh. Kar ostal bi še. Enkrat bom moral napisati zgodbo tipa »Sestop s …«, vedno opisujemo le vzpone. Izlet je prava pika na j...

 

Na vse lažji poti razmišljam o dnevu. Zakaj je tako naneslo, da sem bil danes na očaku, na atu? Je vplivalo ponedeljkovo premišljevanje o lanski turi prav za praznik? Letos, ko pride na petek, hodim v gore na četrtek. Zato sem kar odpisal to možnost. A nekaj v meni je ni. Še v sredo, ko mi je stric razlagal turo na Triglav z mojim očetom, sem bil v mislih drugje. Mogoče pa le ni vse samo tako naneslo.

Odvečnost. Nazadnje je le vse tako, kot mora biti. Blizu dna doline ptiči pojejo svoje zadnje večerne pesmi in na poti belina kamnitega drobiža daje orientacijo za zadnjim korakom. Pogled na avto mi ni nič odveč.

Berem, kaj je v članku odveč. Naenkrat se mi zdi prav vse. Najraje bi brisal vsaj čvekarije. Ali ni to že malo v stilu Slovenskih novic? Samo za hip sem podvomil - tu gre vendar za mojo intimno zgodbo, ne tujo! Ni mi odveč tudi napisati, da moram za nekaj časa končati s hojo po planinskih poteh in jih prepustiti planincem.

Besedilo in fotografije
Iztok Snoj

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti