Namesto, da bi pripravljal opremo, sem ob poslušanju nenavadne glasbe Eleftherie Arvanitaki raje začel brati knjigo Carlosa Castanede. Nič me ni premaknilo od knjige, dokler se glasba z zgoščenke ni nehala redčiti z zvočniških membran. Čas je, da začnem zgoščevati vso potrebno opremo za turo.
Četrtkova zgodba
Na Jalovec
Po letošnjem izboru planincev najlepša slovenska gora. A le katero bi izbrali neplaninci?
Sreda zvečer. Namesto, da bi pripravljal opremo, sem ob poslušanju nenavadne glasbe Eleftherie Arvanitaki raje začel brati knjigo Carlosa Castanede. Kot bi naslednji dan ne nameraval na Jalovec. Nič me ni premaknilo od knjige, dokler se glasba z zgoščenke ni nehala redčiti z zvočniških membran. Brez zgoščevanja in redčenja zraka potovanje zvoka po prostoru ni možno. Tudi mojega ne, zato sem potem vseeno šel zgoščevat vse potrebno.
Vpliv besede. Bo knjiga, ki sem jo začel brati, vplivala na turo, ali bom morda kako razlago dogodkov s ture pozneje našel v tej knjigi? Moje zgodbe se nikdar ne dogajajo v gorah, kjer sem hodil, ampak v glavi. Vse je samo tam. Brez misli in zavedanja samega izleta ne bi bilo ne te ne kake druge zgodbe. Na misli in zavest ima pa lahko vpliv tudi beseda.
Prisluškovanje tišini
Ne dvomi, ko enkrat sprejmeš odločitev. Na vožnji med posameznimi odseki gorenjskih avtocest me vseeno skrbi pogled na gore, zavite v oblake. Sem se zmotil v včerajšnjem dobrem občutku, so se zmotili meteorologi, so bile računalniške simulacije vremena napačne, ko so za četrtek napovedovale sončno luknjo v nestabilnem junijskem vremenu? Sprašujem se, če zares hočem gor. Ja! Torej Iztok, samo vozi dalje, si rečem. Nad Jesenicami je čedalje manj oblakov, mimo Kranjske Gore ne dvomim več.
Kadarkoli se bojevnik odloči, da se bo nečesa lotil, mora iti do konca, vendar mora prevzeti odgovornost za svoje dejanje. Česarkoli se loteva, mora najprej vedeti, čemu to počne, nato pa mora delovati brez vsakega dvoma in obžalovanja. (88)
Planiški prometnik. Pri planiških skakalnicah postopa gospod, ki navidezno ureja promet. Ali pobira parkirnino? Ustavim se ob njem in vprašam: »Kaj se dogaja?« »Nič, samo veliko prometa je danes«, odgovori, ker je ravnokar odpravil skupino motoristov. »Je še kaj drugega,« me zanima. »Ne, ne, nič.« Nada, bi bil španski odgovor, a ta beseda ima pri nas popolnoma drugačen pomen. Med speljevanjem premišljujem, da morda pa le pobira parkirnino. Za vsak slučaj kasneje pogledam še v vzvratno ogledalo in opazim, da brezmočno maha za menoj. Vrnem se in rečem: »Pa saj sem vas vprašal, če je še kaj, vi pa – nič.« Ob prijaznem vremenu je bil tudi najin nadaljnji klepet v tem stilu. Naprej lahko peljem samo 500 m, do spuščene zapornice. Vraga, imajo že poletni režim! Obrnem nazaj, do pobiralca planiške takse, naredim izraz, kot bi šlo za zelo pomembno turo in rečem: »Rampa je zaprta, jaz moram pa še danes na Jalovec.« Še sam ne vem natančno, kako smo uredili, da so mi zapornico vseeno dvignili za pol minute.
Bojevnik deluje, kot da bi vedel, kaj počne, čeprav dejansko ne ve ničesar. (107)
Ko posije trenutek lepote tudi v ozebnik
Kavica. V Tamarju je bil tako lep pogled na goro, da sem se po maskiranju (preoblačenju) v gorsko obleko ustavil pri koči na kavi in čaju. Med srebanjem se zavedam, da vse bližje ji bom, bolj bo izginevala njena pravljična podoba, višje kot bom, bolj se bo uveljavljal občutek moči gora. Ura je že blizu ene in natakarico zanima, na kateri gori sem bil. Premišljujem - ali sem premalo zlikal obleko, ali pa se ne opazi, da je še popolnoma čista. Ne, to bo zaradi v miru popite kave. Večini se pred turo strašno mudi, navadno se ustavijo šele ob povratku. Ali pa smo v uri povratkov? Po odgovoru me je natakarica pogledala s prav posebnim pogledom, ki me pa ni vznemirjal.
Svet je nedoumljiv. In mi prav tako, pa tudi vsako drugo bitje na tem svetu. (135)
Veliki Ozebnik
Nevarnost. Na kamnitem plazu gorskega šodra srečam turnega smučarja, ki se vrača s Kotovega sedla. Malo se pozanimam o razmerah in izvem, da so mimo njega frčale skale. Tudi on je malo čudno pogledal, ko se mu omenil, da grem proti Jalovcu, No, da pogledam skozi ozebnik. Ja, za Jalovec si tako že prepozen, še reče, potem pa nadaljuje pot navzdol. Njegovih subjektivnih ocen nisem hotel prevzeti, tudi objektivno nevarnost zgoraj bom moral po svoje spremeniti, jo poosebiti. Ampak zaenkrat nad menoj k sreči ni slišati nič.
Ljudje nam od trenutka rojstva naprej govore, da je svet tak in tak, tako da je povsem jasno, da nimamo druge možnosti, kot da privzamemo, da je svet tak, kot nam drugi ves čas govore. (109)
Dereze. Premočeno kapo sem zamenjal s čelado. Nič več ni oviralo potu, da mi s čela ne bi v tekel čez obrvi na oči. Ob brisanju očal poskušam ohraniti sluh kar najbolj čuječ. Sonce sveti name navpično in naravnost. Pred zadnjim izletom sem Nejca po telefonu spraševal – a je za vrh treba imeti dereze? Če je le bilo možno, sem rinil brez njih. V resnici nikdar ne škodujejo. Zakaj bi brez njih tratil dodatno energijo? Da se pohvalim, ker jih nisem uporabil? Sedaj je to vseeno - pod skalo navežem dereze. Spomnim se, da sem se z njimi lani lažje na hitro umaknil dvema divjaškima skalama malo višje v ozebniku.
Vsaka navada potrebuje vse svoje sestavne dele, da bi delovala. Če kakšen del manjka, razpade. (175)
Na grebenu. Tišino zmotita samo prelet helikopterja in čivkanje ptiča. A tudi to le za kratek čas. Južna pobočja so še močno zalita s snegom, le da je tu zelo ojužnen. Pravi čas in prostor za razgledovanje. In tudi imam kaj videti! Vse naokrog samo skala in sneg. Preden odrinem naprej, uživam še ob ptičjem pogledu v Zadnjo Trento. Prečenje pod glavni greben bi brez cepina opravil težko. Zdi se mi nevarneje od samega ozebnika. Pod nogami ni več trde podlage, tudi globlje v snegu ne. Končno sem pod grebenom. Skala je tu večinoma kopna in prijetno je prijemati za segreto kamnino. Od zahoda se rinejo oblaki. Hodim po meji med Gorenjsko in Primorsko, med jasnino in oblaki. Tako lepo se mi zdi, a motiva za fotko kjub vsemu ne najdem. Čutim lepoto, ki jo z očmi ne znam videti.
Videnje je telesno vedenje. Prevlada čuta vida pri ljudeh vpliva na telesno videnje in mu tako daje vtis, da je povezano z očmi. (196)
Prvi letošnji vpis, V vpisno knjigi se je zadnji vpisal oktobra lani. Kaj sem letos prvi? Ne, le knjigo je moral nekdo prinesti šele pred kratkim. A zakaj se ni vpisal? Vpis ni samo lastna hvala nad doseženim, da bodo to prebrali naslednji obiskovalci, je lahko tudi zahvala gori. Protestno se prvi vpišem pod zaporedno številko dve. Za kavke sem hranil piškote, ki jih tokrat ni bilo. Bolj za šalo slikam planinske naprave na vrhu, drugo me ne vleče. Rad bi še malo posedel, a čutim naelektrenost. Lahko bi bila od oblakov, ki poskušajo vrh zaviti v meglo, a vem, da je to le napetost v meni. In res se počutim bolje, ko začnem sestopati po tem lepem, zračnem grebenu. Pritiskanje na sprožilec mi ne daje nobenega dodatnega zadovoljstva. Bolj zadovoljen tako ne bi mogel biti.
Človek se ne bi smel utrujati s fotografiranjem in snemanjem. To so odvečnosti našega uspavanega življenja. Skrbeti bi moral za duha, ki se ves čas oddaljuje. (82)
Povratek - na grebenu
Macesen. Na prečki h gorenjski strani gore me pogled v Loški žleb ne navdaja več s strahom in ravno razmišljam, da tu z ustavljanjem s cepinom ne bi smelo biti problema, ko se mi noga odpelje na večjem kupu gnilega snega. Kako hitro zmore človek napeti vse sile. Saj res, je bil to instinkt ali samo zelo velika hitrost misli? Nekaj je gotovo – sneg je za gole roke, s cepinom do komolcev potopljene vanj, vseeno mrzel.
V ozebniku je mirno, tudi enega samega padajočega kamna ni bilo slišati. Nižje sem slišal samo gamsa; toliko časa je piskal, da sem le ugledal kraj, kjer je stal. Spodaj grem mimo macesna, ki je obstal sredi gruščnate reke. V šali si rečem - no, pa sva preživela, zlasti on. Potem pa opazim, da mu sveže iglice že rumenijo. Torej zlasti jaz in ne on…
Vse dokler se človek počuti, kot bi bil najpomembnejši na svetu, ne more resnično ceniti sveta, ki ga obdaja. Tak je kot konj s plašnicami; vidi le sebe in nič drugega. (86)
Večer. Okoli koče je na večer prazno. Prazno samo ljudi. Celo osebje se je nekam skrilo. Dolina se pripravlja na prihod večera. Ob pijači še zadnjič občudujem eno najlepših slovenskih gora, odeto v belo spalno srajco. Česa se bom bolje spominjal, podrobnosti z gore ali te odmaknjene podobe? Ob pogledu na te lepe gore se sprašujem, kolikokrat bom letos še šel nanje. Enkrat bo treba končati s tem in početi še kaj drugega. No, vsaj za nekaj časa...
Le redkokdaj sprevidimo, da lahko odstranimo karkoli iz svojega življenja, karkoli, kot bi trenil z očesom. (81)
Citati: Carlos Castaneda, Kolo časa.
Besedilo in fotografije
Iztok Snoj