Četrtkova zgodba: Boljši je dober gozdni tek kot slaba planinska tura. Manjkata sicer občutka višine in odprtosti prostora, zato pa je tam občutek za – česa že? Zraven lahko tudi v mislih opravljam planince in alpiniste... Moram iti v lov za drugačnimi, gozdnimi občutki.
Četrtkova zgodba
Šmarna Gora ni nora …
Preklop na pomlad in vpliv Venere
Boljši je dober gozdni tek kot slaba planinska tura. Manjkata sicer občutka višine in odprtosti prostora, zato pa je tam občutek za – česa že? Zraven lahko tudi v mislih opravljam planince in alpiniste... Moram iti v lov za drugačnimi, gozdnimi občutki.
Venerin vpliv. Že med obiskom pri Gartnerjih sem za gorniški dan določil torek, četrtek pa za tek s psom. Zakaj sem zamenjal dneva, ne vem. Je imel pri tem kaj Venerin mrk? Nekaj okusa po snegu mi je ostalo tudi v tej, četrtkovi gozdni zgodbi. Morda mi bo pa Venerin vpliv pomagal, da vas bom s šmarnogorsko zgodbo vsaj približno toliko pritegnil, kot če bi opisoval njen vpliv na torkovo fotografiranje v kopalkah pod Triglavom.
V sredo zjutraj sem po radiu med napovedjo vremena slišal tudi meteorologovo razlago: včerajšnje nevihte so nas pa presenetile … ampak tiste, ki smo bili v gorah, so vseeno bolj! Ne bi vedel, ali je imela Venera vpliv na spremembo vremena ali na napovedovanje vremenarjev!
Priznam. Ta izlet sem si lažje izbral, ker sem bil pred kratkim v gorah in takoj naslednji dan na morju. Ob vodi je spomin na gore še lepši. Priznam, gore me za kak teden ne zanimajo več. Priznam, planinci in alpinisti, ki so kar naprej v gorah, se mi zdijo malce smešni! Še dobro, da sam hodim v gore samo enkrat na teden… Priznam, da ne vem, kaj početi v gorah.
V ponedeljek sem na fotografski razstavi srečal avtorja razstav »Znamenja ob slovenski planinski poti«. Vsa sakralna znamenja, od prvega do zadnjega, je popisal in poslikal. Priznam, nisem se začudil, da je knjižničar na Fakulteti za matematiko in fiziko. Priznanje mu za drugačen, svojstven pogled na gore! Priznam, da ne bom nikdar zbral dovolj fotografij za eno lepo razstavo. Sam najraje slikam vtise, a kaj, ko so tudi ti posnetki velikokrat zamegljeni ali zmaknjeni.
Mazijeva pot
Knjiga o gozdu. Berem uvod – knjižne police se šibijo pod knjigami o lončnicah, gobah, zdravilnih zeliščih, o gozdu in drevesu pa skoraj nič … več kot polovica Slovenije je gozdnate … odrasla, 115 let stara bukev dnevno asimilira 9,3 m3 ogljikovega dioksida in sprosti približno toliko kisika in proizvede 12 kg ogljikovih hidratov … Me je zato zadnjič tako pritegnila bukev v Krmi z navpično narisano markacijo? Kdo ve, ali bo drevju kaj smrdel zadah iz mojih ust in kako mu smrdi moj vonj po potu. Včasih srečam v gozdu kako zelo nadišavljeno damo, a če ta parfum moti že mene, koliko bo šele drevje? Če sem večer pred turo jed dobro začinil s česnom, da bi bolje in lažje dihal, tudi pot ni bil toliko voden… Ne morem smrdeti (v) gozdu, zato vedno uporabim nevtralni deodorant.
Preklop na pomlad. Izraz resetiranje na pričetek pomladi sem našel na www.lunin.net. Niso zanimive samo internetne strani z gorsko vsebino … Junij je astronomsko že v poletju, pa še vedno izbiram zasnežene vrhove; nekaj pomladi sem začutil le ob hitenju skozi gozdove ob vznožju belih gora, skoznje se mi je mudilo v zapoznelo zimo, mrtvo naravo… Narediti moram, čeprav zapoznel, ta preklop. Ob napovedani vročini bo hkrati potrebno preklopiti tudi na močnejše hlajenje telesa. Samo dva dneva sta minila, pa se je spomin na zasnežene gore skoraj ves stopil!
Maziju v spomin
Klientov ritem. Rad tečem po gozdu, pljuča delajo v polno na pravem mestu, kisika tam ne manjka. Dihanje prilagodim korakom, med poslušanjem srčnega utripa korake prilagajam dihanju, pot brizga iz por; vrh ni pomemben. Vseeno izberem najpoložnejšo pot na Šmarno Grmado, Mazijevo. Danes sem tudi šmarnogorski vodnik, s seboj imam klienta, izposojenega psa. Naj tudi on po svoje odloča o ritmu. No, po lastnih izkušnjah tudi vodniki radi ženejo, največkrat z izgovorom, da bo na koncu zmanjkalo časa. Danes se v gonji menjavava. Enkrat imava pasji ritem, naslednjič normalnega. Lovski psi uživajo, če gredo prvi po poti, tako kot majhni otroci. Ali ni nenavadno, da tudi moja hodi lažje, če je spredaj? Edino vodniki znajo goniti spredaj, navidezno ne oziraje se nazaj, mi pa poskušamo loviti njihov ritem in svojo sapo.
Kaj je normalno. Dva koraka na vdih in dva na izdih sta optimalna, da pot šprica enakomerno in dobro. Če hočem pospešiti vdih, skrajšam korak, na bolj ravnih odsekih z daljšim korakom višam srčni utrip. Veliko je napisanega o pravilni prehrani športnikov, a o pravilnem dihanju nič. Ali je to normalno? Vroče je še. Nekje sem bral, da lahko s primerno psihično pripravo normalno hodimo tudi po žerjavici. V torek sem pomislil - ne bo me osmodilo, če bosonog stopim na sneg. Notranje pregret sem se sprehodil pred Kredarico in glej, prav nič nisem trpel zaradi mrzle snežene podlage! Oblečen samo v kopalke sem se še ulegel na sneg, pa me ni motilo. Bolj zanimivo je bilo to, da je prijatelj zraven poskakoval, kot bi ga nekaj peklo skozi gojzarje! Enega se slišal celo reči – sedaj pa verjamem v Venerin vpliv! Lahko da si je kdo mislil – to ni normalno! Kaj pravzaprav je normalno? Je to, da v tej vročini s tekom mučim telo?
Varovalna vrv (povodec). Na polovici poti ugotovim, da sem izgubil pasji povodec. Kaj bi lahko bilo hujšega, kot da vodnik med pristopom izgubi varovalno vrv. Po spominu iščem občutke – kdaj me je v hlačnem žepu nazadnje tiščal ta jermen. Klienta ne smem pustiti samega, z menoj mora navzdol; pa je vse skupaj vzel za igro. Med tekom navzdol se mi čedalje bolj dozdeva, da bova poniknila dokaj nizko. Smeji se mi nad najdenim kosom usnja in obrnem ponovno navzgor. Dober klient je, nič se ne pritožuje, ko morava še enkrat prehoditi isto pot.
Vrh Šmarne Grmade
Klient je glavni. Na vrhu Grmade je malo ljudi, tudi ob spustu do sedla ne srečava nobenega. V zadnjo strmino mi ne gre več, ko po cesti lahkotno priteče tekač. Kaj misliš, je navzgor lažje teči, kot navzdol, naglas vprašam psa. (Ne verjamem, da je pes razumel, je pa zato tekač gotovo slišal.) Pa dajva preveriti, dodam, in jo ubereva za njim. Hvala mu, za njim sem se lepše iztrošil. Srečo imam: nihče ni opazil izpitega in utrujenega obraza vodnika, in moje od potu premočene obleke; klientovo mahanje (z repom) je pritegnilo vso pozornost. Še en dokaz, da je glavni - klient!
Preverjanje občutkov. Saj sem to danes že poskušal, a je napor vedno preglasil vse. Kakšne občutke imajo v steni alpinisti, jih sploh imajo? Neuničljivi se mi zdijo in neobčutljivi. Pa so res? Zdi se, da morajo v steni ves svoj občutek usmeriti v ravnotežje, koordinacijo gibov, drsenje podplatov, trenje prstov rok, napetost mišic. Na kaj drugega sploh še lahko med tem mislijo? Tu, med tekom, pa lahko razmišljam celo o nalogah iz službe, lahko lovim občutek za karkoli! Ob teku navzdol je to vseeno lažje. Ko ni več nevarnosti, izpnem klienta; na poti proti severnem znamenju ni žive duše, kaj šele psov.
Zanima me predvsem občutek – ali zmorem živost gozda tudi občutiti, ne samo videti. V vročini, ki še ni popustila, slutim, da vegetacija še ni polno zadihala in tudi ptičje petje je šibko glede na uro. Nenadoma srečava dva vodnika, vsakega s svojim psom, in pes mora za kratek čas zopet na kratko vodniško vrv…
Večerno oživljanje gozda
Klobasa. Psi jo imajo radi, a planinci še raje. Da se kasneje pohvalijo, kako so turo zašpilili s povratkom po drugi poti. Tudi midva bova obkrožila Goro in se k avtu vrnila po drugi poti, in pes ne bo bezljal naprej po poti, ker bi jo že poznal. Na šmartenski strani gore je hladneje. Klient me ne priganja naprej, kadar se ustavljam za fotografski posnetek. Vsakič si vzamem le hip časa. Toliko, kot lahko vidi običajen sprehajalec, brez dolgotrajnega lovljenja motiva. Slike ne povedo prav dosti, več občutimo, a tega se ne da slikati…
Zmotil sem se! Krožna pot, pot svobode, šmarnogorski tek, vse poti v eni sekajo pot čez korenine. Ko prideva čez Zgornjo kuhinjo, imava do avta le še spust. Pes zavije na desno pot, jaz pa za njim. Na Kuhinjo sva prišla po spodnji in ne srednji poti, zato sem odcepa malo pomešal med seboj. Psu je pot takoj poznana in izgine za ovinkastim klancem. Kličem ga nazaj – zmotil sem se, morava nazaj! Ara, kje si? Hudič! Moram za njo, klienta ne smem izgubiti izpred oči, sem videl na Šmarni gori že veliko izgubljenih psov! K sreči ni bilo treba predaleč in preveliko navzgor, ko se izza skale pokaže pasja glava. Ponovim: nazaj morava, zmotil sem se! Pes neumno gleda, vodniki se vendar nikoli ne zmotijo! Morda je to razumel kot spremembo načrta in jo je zato rade volje spet ubral navzdol za menoj.
Narediva še ovinkič mimo vrtca, kjer se ljudje z rokami obešajo po skalah. Tudi sam bom kdaj moral potrenirati mišice rok, občutek za ravnotežje in drsenje podplatov, ob kakšni vrvi, vrženi z vrha skale in žimarjem, pripetim na prsi. Res je, ni vse samo v gorah, niti v gozdnem teku, tudi v Turnc moram še kdaj! (Sam svoj – sam, Snoj)
Besedilo in fotografije
Iztok Snoj