Četrtkova zgodba: ... misli so tekle počasi, le Zvoh mi je zvonil po glavi; teren blizu največjega strelovoda v Kamniških planinah se mi je zdel še kar varen pred strelami. Kaj pa Kredarica, kjer se da preobleči in celo popiti vroč čaj? Naenkrat miselni tok steče
Četrtkova zgodba
Triglavska Gartnerja
Tudi ozirati se je treba znati; ni vseeno, kdaj in kako.
Zgodbe še vedno ne znam napisati zgolj ob pogledu na koledar gorskih slik. Pravzaprav takih koledarjev nikdar niti nisem imel! Ne preostane mi drugega, kot da zopet nekam grem.
Hitrost misli je lahko različna. Ena je že krepko mimo, ko se nikakor nisem mogel odločiti, kam iti ob napovedi ploh in neviht. Čakal sem na idejo, ki naj bi prišla od ne vem kod. Misli so tekle počasi, le Zvoh mi je zvonil po glavi; teren blizu največjega strelovoda v Kamniških planinah se mi je zdel še kar varen pred strelami. Kaj pa Kredarica, kjer se da preobleči in celo popiti vroč čaj? Naenkrat miselni tok steče hitreje. Takoj po telefonu pokličem meteorologa pod Triglav; po pričakovanju se oglasi Nejc: … so plohe, a padavin ni veliko … v Krmi se neviht ne bojim … snega je višje dosti … ali si mislil priti jutri gor? Ne, danes pridem! Odgovor brez razmisleka, ali so le misli dobile zelo veliko hitrost?
Markacija me pošilja nekam, v drevesno krošnjo...
Življenje. Ni mi prijetno, če dežuje že na začetku izleta. V Krmi parkiram pod drevesom, preoblačenje na suhem je prijetneje. Junija smo, pa še vedno natikam dolge spodnje hlače. Z dežjem imam srečo: ko stopim na pot v zvočno oazo ptičjega petja in šuma studenčnice, začenja ponehavati. Po nekaj minutah mi pot zapre velika bukev. Kaj bi brez planinskih markacij, saj na njej narisana rdeča puščica razločno kaže navzgor, v krošnjo! Tu bi šel gladko mimo, naravnost naprej! Ustavim korak in poženem misli (in slikam). Vseeno se ne zmenim za nebesno smer, bom že slej ko prej ponovno naletel na pravo pot, le verjeti je treba v to, haha, po spominu bi moral nanjo naleteti takoj za drevesom… Iz vejevja dreves, grmovja in višje iz borovja kar puhti sveže zeleno življenje. V bujni rasti. Po eni uri se prvič uzrem – šele sedaj lahko s pogledom prosto zaplavam nad celo dolino.
Prvi vreden pogled nazaj na dolino Krme
Počasne misli. Namesto za skalnatimi vrhovi raje pogledujem za življenjem v naravi. Domovanje majhne kolonije svizcev je žal še vedno pod snegom. Neke vrste ptič zna presunljivo glasno žvižgati. Ssam že dolgo ne vpijem v gorah, raje zažvižgam, če hočem koga od daleč opozoriti nase. Večkrat se oziram nazaj, po grebenu Malega Draškega vrha. Fiziki trdijo, da sta prostor in čas neločljivo povezana. Res je, ob pogledu na tisti greben občutim čas, dve turi iz preteklosti.
Ko premišljujem, kaj me vleče še višje, v gol svet, celo v skale, v čedalje bolj mrtvo pokrajino, se mi misli zopet ustavljajo... Kaj vleče človeka v Himalajo, kjer se sploh ne da živeti? Skala, višina, odmik od realnosti, svet brez življenja; svet brez lastne hitrosti misli? Nekje sem prebral, da je ves svet prežet z mislimi, da vsako živo bitje oddaja neko misel. Razvitejše, kot je življenje, hitrejših misli je sposobno. A celo skala naj bi bila sposobna misliti, samo neznaaaaansko počasi. Zanimiva ideja. Nekatere skale so si v tisočletjih izoblikovale neverjetne oblike. So si jih izmislile one? Vsakdanji dogodki se v glavi počasi umikajo mislim gora.
Gledam na greben Malega Draškega vrha in se spominjam časov z dveh različnih tur
Popolna tišina. Pogosto se oziram nazaj, da ne bi česa spregledal. Prijatelj mi je že potožil, da se z najine prve zimske ture spomni samo mojih čevljev. Verjel sem mu, a sem ga vseeno vprašal po barvi; nazadnje je videl oranžne. Ja, sivi, je izstrelil v trenutku. Ptičev se ne sliši več. Oblaki so pokrajino zagrnili z deževno zaveso, a tudi kapelj ni slišati. Neslišno jih vpija sneg. V glavi so lastne misli še preglasne, da bi slišal to popolno tišino. Moram ustaviti, vse, šele potem se je lahko zavem.
Usoda. Na vremenske pogoje sem občutljiv od nekdaj. K sreči to lahko tudi povem, ker nisem planinec. Alpinisti ne stokajo, so železne narave, in tudi za bolečino se ne smejo zmeniti... Počasi se dvigujem v temperaturno depresijo. Ko želim narediti posnetek, ugotovim, da so roke v premočenih rokavicah postale okorne. Premišljujem o frazi za gore je dal življenje. Nejc je meteorolog na Kredarici že 32 let, Janez pa tudi 27. Torej sta v goro vložila velik del svojega življenja. Nekaj dni že premišljujem o Jožetu. Kje je sedaj njegov duh? Zadnja leta ga je gnal v gore, v najtežje stene, nazadnje celo v višine, kjer življenje ni več možno. Močna misel ga je gnala in velika želja ga je vlekla. A kaj vleče mene sedaj, na ta najbolj navaden izlet?
Deževna zavesa me bo počasi popolnoma zagrnila
Dež mi spira še zadnje misli; edini, ki sta mi še ostali, sta tisti na topel čaj in prijeten klepet. V enakomernem teptanju drobnih stopinj sem pozabil pogledovati nazaj. Zrak, ki je hipoma postal bolj svež, me spodbudi, da se obrnem. Pod oblakom za Velikim Draškim vrhom zažari mavrica. Vse se je dogajalo hipoma, fotoaparata nisem utegnil niti izvleči, ko me je zopet zajela siva para. Večkrat in bolje se je treba poslušati...
Ptičje stopinje. Po starih sledeh napredujem mimo Kalvarije, ko naletim na prečno pot svežih ptičjih stopinj. Za hip postanem; presenečen gledam, od kod prihajajo in kam izginevajo. A ne smem se več meniti zanje, samo navzgor moram. Če bi tu bila speljana poletna pot, bi bila navpično narisana markacija celo upravičena. Kako hitro pravzaprav ptiči mislijo? Njihov let je kot misel, ki jo lahko opazuješ v zraku nad istim mestom, že hip kasneje pa ji slediš na sosednjo goro. Tudi moje misli hipoma odnese v kočo, naročil si bom tudi joto, si rečem brez razmisleka (ali v zelo hitrem razmisleku?).
Gartnerja, triglavska meteorologa: obenem tudi duhovnika?
Klepet. Dolgo te ni bilo nič gor, sem v ušesih ujel ugotovitev, ki ni bila očitek. Res je, nazadnje smo se videli decembra lani. Vmes sem bil tu samo dvakrat, a je bila vedno druga izmena. No, če si bil vmes dvakrat tu, potem je pa vse v redu, sem nekako razbral iz Janezovih besed. Tudi na upokojenega himalajca nanese beseda. Še zdaleč ni za vedno končal s Himalajo, le s službo na železnici. Kot dva duhovnika sta Gartnerja tam gor pod Triglavom, vse jima lahko poveš in spoveš se lahko vseh gorskih misli (tako počasnih kot hitrih). Med mljaskanjem dobre jote sem jima z užitkom pripovedoval vse, kar mi je padlo na misel. Če se človek v besedah ne trudi spreminjati pomena misli, lahko govori zelo hitro.
Kapelica. Na povratkih s popoldanskih izletov vedno razmišljam o sončnih zahodih. Računam, da bi se moral začeti vračati v dolino ob pol osmih. Med zadnjimi požirki čaja si rečem: grem dvajset čez sedem. Od kod vraga se mi je vzela zadnja misel? Na vratih mi Janez predlaga, da greva v kapelico. Vhod je odkopal, ker jo je pred kratkim obiskal gospod Urbanija. Skozi snežen dimnik sva zlezla v prostor, napolnjen s prijetno toplino. Žarki so se na poti skozi neštete snežne kristale zlomili in ponovno zlili v mehko svetlobo. Ob pol osmih je slovo enako prisrčno, kot je bil prvi pozdrav.
Razgled se tudi že čisti
Čiščenje misli. Občutek imam, da se mi v gorah, ko se navidezno umaknem nad pokrajino, nad realnostjo sveta, misli osvobodijo težnosti vsakdanjika in prečistijo. Če so prave oziroma pravilne, tako ne bom nikoli izvedel. Kako bi se slišalo, če bi govoril namesto o čistosti vode, o njeni pravilnosti? A vendar imajo čiste vode tudi različen okus. Nekaj me še zadržuje pred spustom v vsakdanjost. Čakam na razjasnitev vremena? Užitek v svežem vetru podaljšujem s slikanjem. Iztok, sedaj je pa dovolj, pojdi že! Sestop po zbitem pomladanskem snegu je prijeten. Na višini Kalvarije veter odpihne oblake in v čistem zraku me preseneti jasnost gora nad Krmo.
Zadnji pogledi nazaj. Nižje, kot sem, pogosteje vrtim glavo v vratu. Ob povratku od nekdaj rad pogledujem po vrhovih in višinah, kjer sem ravnokar hodil. Prijetno je opazovati prehojeno pot. Na trdni podlagi kopnih skal ob stopu ožamem nogavico na podplatu, da mi voda zalije v čevlju po stopalu navzgor, do narta. Žulji bodo, me spreleti spoznanje. Je tudi spoznanje neka vrsta zelo hitre misli? S plazu stopim v gozd. Dan počasi ugaša, narava se umirja, tudi moj avto je že sam. Dveh Čehov, ki ju je presenetila količina snega in sta obrnila že prej, ni več.
Besedilo in fotografije
Iztok Snoj