Četrtkov izlet - Iztok Snoj: Ali je bilo vse skupaj resnično, ali se mi je samo zdelo, je na koncu vseeno. Gledam skozi okno. Gore so tam zunaj vedno iste, ne glede na vreme, našo dobro ali slabo voljo, ali kako jih doživljamo.
Četrtkov izlet
Balkon na robu Martuljkove skupine
Včasih odločajo malenkosti. Tudi o izbiri cilja.
Ali je bilo vse skupaj resnično, ali se mi je samo zdelo, je na koncu vseeno. Gledam skozi okno. Gore so tam zunaj vedno iste, ne glede na vreme, našo dobro ali slabo voljo, ali kako jih doživljamo.
Proti zahodu. V tomačevskem rondoju zlahka prevozim izvoz za Črnuče. Ko bi pri izvozu za Vodice moral zaviti desno, za Krvavec, mi otrdijo roke. Debele kaplje na vetrobranskem steklu in črni oblaki v Kamniških so me spomnili na obljubo vremenarjev, da se bo popoldan na zahodu zjasnilo. To so sami dobri fantje in punce, moram jim verjeti, saj se vendar ne bi zlagali? Ravnodušno vozim naprej, mimo vrhov na desni, dokler se na Lipcah ne domislim Kepe. Lepa, sama. Ena sama malenkost me moti, pa še ne vem katera. Dokler se na Hrušici ne spomnim - v prtljažniku nisem videl pohodnih palic. Brez njih mi ne gre dobro po snegu. Obenem se izza ovinka pokaže vabljivo bel vrh Slemena. Morda pa bi palice malenkost lažje dobil v Mojstrani kot v Belci? Avto kar sam od sebe zavije v desnem ovinku na levo čez most, po lokalni cesti.
Pomlad v bukovem gozdu
Malenkost, a poživi. Sredi vasi sem zagledal mimoidočega v gojzarjih in ga vprašal, če mi lahko proda kake stare smučarske palice, ali jih dá na posodo. Nasmehnil se je, kot bi mu povedal staro, a dobro šalo. Ne, ni imel nič takega. Odpeljal sem naprej in premišljeval, če ne bo znancem danes zvečer ob pivu razlagal, kako smešen je bil tisti človek, ki ga je sredi ceste spraševal za palice. Malenkosti lahko poživijo. Kot v šali, ko mož razlaga ženi, da ima soseda samo nekaj centimetrov višje pete - malenkost, a poživi; drugič, da ima soseda samo nekaj centimetrov globlji izrez – malenkost, a poživi; tretjič omeni nekaj centimetrov krajšo sosedino minico – malenkost, a poživi. Enkrat pa žena dobre volje reče možu: sosed ima samo nekaj centimetrov daljšega – malenkost, a poživi! Še se smehljam šali, ko na trgovini preberem napis - spermarket. Da nisem spregledal črke u? Ah, malenkostna razlika, a poživi...
Palice. Parkiram na koncu vasi, kjer se začenja pot in kjer naj bi vprašal za palice. Ob pogledu na gospodarja, ki z vilami razklada sveže pokošeno travo, verjetno za zajce, malo podvomim vase - a tu, da jih bom dobil? Moji prošnji se smeji tudi on, a le ima stare Rossignolke. Zdijo se mu malenkost prekratke zame, meni pa kakih dvajset centimetrov. Bolj za šalo kot za res odvrnem, da mi bodo na tisti strmi poti prav tako dobro služile. Kako bo ob sestopu, si bom belil glavo takrat.
Barva opreme. Zgoraj je še sneg, na parkirišču oblačim živo modre hlače in temno modro srajco, za modre odločitve, tudi anorak v barvi volčjega zimskega kožuha me bo dobro zaščitil pred mrzlim vetrom, rezervne rokavice so tople oranžne barve. Kapa za v sili je v črni. Druge nimam… V črno luknjo nahrbtnika Salewa, ki se mi sadesna že malo trga, zatlačim rdeče gamaše, da mi bodo ob utrujenosti malo zakurile pod nogami. Tako sem se malo pošalil o vplivih barv. Ampak - kaj pa, če je vse to res? Včasih je vredno s seboj vzeti še srebrn cepinček, ki tokrat ostaja v avtu. Ne bom ga potreboval: na tečaju za gorskega stražarja pred tridesetimi leti so nas učili, da se s cepinom lahko v gorah tudi branimo, če bi nas med opravljanjem stražarjenja gorskih rož kdo hotel napasti. Tečaj sem takoj predčasno končal, ker bi se moral na pamet učiti imena rož.
Na Vrtaški planini.
Nisem sam. Vsak, ki pozna pot na Vrtaško planino, se pritožuje nad strmino poti. Samo lovci so delali poti s prijetnim naklonom, da se gospoda ni preveč utrudila. Ali da so lažje prinesli plen v dolino. V naravi nisem sam, vsaj še kakšna žival mora biti, pomislim, ko slišim strel iz puške. Da je le zgrešil!
Veliki viharnik je klonil pod snežnim plazom in sedaj leži preko pot. Odpre se mi pogled na planino. Na Golici bi moral biti čas narcis, a letos se je zima na teh višinah zavlekla. Ostanki snega so tudi tu. Nisem sam, na planini sem obdan z lepim, belim podleskom, zato ga za danes povišam v narcise. Na imena rož se tako ne spoznam! Nihče me ne priganja, noben me ne bo prehitel. Čas imam za pijačo in natikanje gamaš. Na preizkušnji so, podaril mi jih je Iztok Snoj, osebno. Spoznal sem ga letošnjo zimo, soimenjaka, celo v daljnem sorodstvu sva, doma ima proizvodnjo gorniške, no ja, bolj – planinske opreme. (A so razlike v terminu le malenkostne?)
Razgledišče nad Vrati. Gore in pota nanje je treba občudovati take, kot so. Nič nam ne bo lažje, če si na meliščih mislimo, da so zoprna. Del gore so, celo lepa so. Le sprejeti jih je treba. Tako sedaj sprejemam malenkost dolgovezno prečko v levo, mimo Vrtaškega vrha, in poskušam videti samo prednost njene razglednosti. To sta dva obraza izleta. Prvi je kratek in strm, drugi pa položen in dolg. Smreke so tu redkejše in večje. Vsakič, ko me potegne mednje navzgor, moram iskati bolj položne prehode. Za ovinkom stopim na skalnat pomol, na gozdno mejo v preddverju gora.
Prijatelj. Nikamor se mi več ne mudi. V rokah se izmenjujejo fotoaparat, steklenica čaja in telefon. In še potem me ne mika naprej. Svetlo zeleno bukovje na temni podlagi smrek v Vratih, nad njimi pa zasnežene gore, zaradi katerih se apnenčasta skala v kontrastu zdi temna, to me spominja na, hmmm, ne pride mi takoj na misel. No, na poletje v visokogorju Parco nazionale Stelvio. Na radiu Dur sedaj gotovo kukavica odbija sedmo uro; spodaj v gozdu jih ni bilo slišati.
Razgledišče nad Vrati, pod Vrtaškim vrhom
Ni nujno, da sva soseda, da sva skupaj hodila v šolo, da se dobro razumeva v službi, da se druživa vsak dan. Ni nujno, da se sploh poznava. Lahko imava samo skupne poglede. Prijatelj ti je lahko tudi narava. Če čutiš z njo. In o Prijatelju - vse dobro! Pri njem sem naredil celo tri izpite…
Pivnik korakov. Nimam več cilja. Kaj pa je cilj? Avto, vendar. Ali dom. Ali postelja … ali služba jutri. Prav zato, ker mi ni treba, se odpravim naprej. Morda na vrhu ujamem še kanček zime. Morda… Snega je z vsakim macesnom več. Redkejši so že tu gori. Samo vztrajen moram biti, pustiti svežemu snegu, da enakomerno vpija korake. Višje začnem sledi risati v cikcaku. Preseneti me pogled na opast na vrhu, ki je nagnjena na jug, proti meni. Kako že izgleda druga stran, je prepadna?
Macesni so redkejši, oblaki gostejši, sneg višji. Zadaj Vrtaški vrh
Vtisi z balkona. Če sem imel na razgledišču občutek, da sem sredi gora, se mi je tu, na vrhu, šele dobro odprl pogled na Kukovo špico; končno so pod menoj cela Vrata, pol na levo in pol desno. Nad dolino plavajo oblački v vseh odtenkih vijoličaste in sive, barvitost pokrajine se v svetlobi zahajajočega sonca sproti spreminja. Nemogoče je, da bi bila ob popolnoma jasnem vremenu podoba lepša. Samo svetlejša. Slikam. Ena fotografija lahko pove več kot sto besed. Vtise beležim v spomin. Sto besed lahko pove več, kot stotisoči digitalnih pik (pikslov). Na enem samem izletu doživim več, kot pri ogledu stotih filmov. Takrat pravzaprav ne doživim nič, tisto je navidezno, zgodbe drugih režiserjev in igralcev.
Podoba večera. Popijem zadnje požirke čaja. Naslednjo pijačo dobim 1.400 m daleč. Ali globoko; ne bodimo vendar malenkostni! Pri avtu sem si preveč skopo odmeril pijačo. Pozabil sem, da je lažje prenašati pol kilograma tekočine kot žejo za pol litra. Do zadnjega mraka moram biti že na planini. Potrpežljivo moram držati višino, ne sme me prehitro zamikati v lahek spust med redkejše smreke, saj nimam namena v Vrata priplavati po Peričniku.
Vrtaško Sleme in opasten vrh
Ptičev ni bilo slišati. Sove tu ni. Luč ne osvetljuje dovolj dobro temne poti. Kljub vsemu - v hitrosti je varnost. Tudi, če bi mi ena noga spodrsnila, jo druga že dohiteva in prehiteva, ob zdrsu jo je potrebno samo malce še pospešiti… Podnevi se mi je ta pot zdela grda, a v resnici takoj, ko nisem več na njej, postane teren neprijazno neraven. Prekratke palice zapikujem malenkost za seboj...
Prijazna beseda. Šum vode postaja močnejši, dno ni več daleč. Ko zalaja pes, vem, da so hiše že blizu. Laja iz strahu, pred glasovi iz gozda, ali pa je kdo šel mimo po cesti? Da ni malo jezen name, zaradi tistih palic? Pred hišo se ustavim, rad bi se zahvalil za posojene palice. Pes ne laja več, skrit je v temi dvorišča. Nekdo gleda skozi okno, a ven ni nobenega. Tu, na robu vasi, mora biti zvečer malo zoprno stanovati… Končno le pride ven sin ali zet, da si izmenjava nekaj prijaznih besed; tudi pes postane pogumnejši.
V bifeju v Mojstrani sem lepo postrežen s kavo in vitaminskim napitkom iz B-kompleksa. Zaradi mojega utrujenega obraza? Novega obraza? Ali prijaznega pozdrava? Verjetno vsakega malo. Predvsem pa – prijazna beseda ne stane nič, a ljudje jih dajo tako težko od sebe, kot bi z njimi razdajali svoj denar in dragocensti. V resnici so malenkost, ki nas ne stane nič.
Pogled z balkona proti Martuljkovi skupini in zahodu
Želim vam en lep, prijazen pozdrav!
P.s.:Še ena Srečkova:
Kozmično življenje
Nekoč me je vprašal: Ali imaš dušo?
Rekel sem mu, da jo imam. Rekel sem mu, da verujem v njeno večnost in v njeno lepoto. Toda vprašal me je nadalje: Ali ima žival dušo? In zopet sem mu odvrnil, da jo ima. Ujezil se je in me v jezi vprašal: Tudi kamen? In ko sem mu odvrnil, da jo ima, se je obrnil od mene.
Kako so čudni včasih ljudje! Ko jim pravim, da sta vesolje in vesoljna duša kakor nebo in morje, ki se zrcalita drug v drugemu, verujejo. Ko jim pravim, da ima vsak pojav svoj sijaj v vesoljnem lesketanju duše, ne verjamejo, in včasih je vendar res, da ima kamen lepšo dušo kakor ljudje.
(Srečko Kosovel, Pesmi v prozi)
Besedilo in fotografije
Iztok Snoj