Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Sedlo pod Brano

Iztoka Snoja redni četrtkov izlet: Takoj po dežju je. Sprehajam se nad živalskim vrtom in se čudim: edino kozorogi in gamsi so lepo pod streho. Da bi hodil jutri kljub napovedanem slabem vremenu?

 

Redni četrtkov izlet

 

Sedlo pod Brano

 

Na meji med pomladjo in zimo


Takoj po dežju je. Sprehajam se nad živalskim vrtom in se čudim: edino kozorogi in gamsi so lepo pod streho. Da bi hodil jutri kljub napovedanem slabem vremenu v gore, medtem ko so gorske živali v teh razmerah raje na suhem? Tudi hoja v gore na četrtke mora biti vsaj nenavadna, če ne kaj več. Morda imam priložnost, da lahko s tem enkrat preneham?

 

Tomačevski izbiruh. Pred odhodom v službo sem gledal skozi okno v deževno jutro in si mislil, da nimam več časa pospravljati opreme iz avta, da jo bom raje po službi. Vseeno sem jo pripravil prejšnji večer, še sam ne vem, zakaj. Za vsak slučaj? A bolj, kot gre h koncu delovni del dneva, manj je padavin. Iz službe se odpravljam navidezno brezbrižen; nihče ne bo vedel kam grem, sicer pa niti sam tega ne vem. Rondoji so pravšnji za odločitev, v katero smer zaviti, in tomačevski ni izjema. Če slučajno ne veš, kam, narediš še poljubno krogov… ampak tale me je brez razmišljanja izvrgel naravnost na sever, proti Črnučam. In Kamniku. In še naprej.


Mir, mir in še mir. Doklej?

Čim višje ali raje nižje? Kamniška Bistrica je prijeten in miren kraj, celo radijske in mobilne frekvence težko sežejo tja. Poleti bo tu žal vse drugače. Skoraj bi se odpeljal najvišje, na Jermanco. A sem se zavedel, da bom na koncu razočaran, ker zelo verjetno ne bom prišel višje od sedla. Gore so le bile sveže pobeljene in v oblakih. Spodnjega dela poti pa tudi že dolgo nisem prehodil. Kakšen le neki je?

 

Močni barvni kontrasti. Po sveže ozelenelem gozdu se mi ni mudilo. V bukovih gozdovih se letos nasploh počutim prijetno. V Klinu me je za hip zamikalo, da bi zavil v Repov kot. Tokrat se mi ni treba umikati v samotno dolino, danes bo na Kamniškem sedlu gotovo dovolj samotno. Pri Pastircih se začne sneg. Za menoj svetle, pomladanske barve, pred menoj zimska belina snega in sivina oblakov. Na zadnji strmini, ki je nekaterim tako všeč, vrtim glavo na vse strani. V oblakih nad sedlom se začenja delati modra luknja. Bliža se šesta, čas, ko se ob živalskem vrtu začenjajo rekreativne naDURe.


Galerija na samem začetku poti.

Izposojen pes. Včeraj sem jih imel sam, ker je izgledalo, da mi bo današnji izlet odpadel. Na radiu DUR sem slišal reklamo za te četrtkove naDURe, ki jih imajo letos po Rožniku. Na njem je mnogo poti in možnosti, zato je tam tudi mnogo tekačev in tekačic. Ja, dobra izbira! Pa sem šel. Za sprehod sem si izposodil še psa. Avtomobile ali denar ljudje neradi posojajo, ampak psa – prilika zanje, da se žival izleta. In sva šla z Aro čez Rožnik, gledat tudi živali, le kozorogov in gamsov nisva videla. Bili so raje pod streho. Morda pa so postali nekoliko mestni? S temi spomini sem lažje opravil dolgočasno zadnjo strmino.

 

Meja. V Kamniških dobiš najmočnejši občutek gora na sedlih, globoko si umeščen med njimi. Danes med Planjavo in Brano, nad Okrešljem in pred Mrzlo goro. V rezervi stojijo na eni strani Ojstrica in na drugi Rinke. Da mi pogled ne pade naravnost v ravnino, poskrbita Mokrica in Kompotela. Le na vrhovih se zdi bližnji gorati svet pogreznjen globlje in zato skrit pred svetlimi spomladanskimi barvami vseh zelenih odtenkov. Tu, na meji med dolino in gorami, je kontrast med pomladjo in še zapoznelo zimo, najmočnejši. Prijetno je biti sam; tako samoto lahko deliš s kom le po telefonu. Tričetrt na sedem. Ali to pomeni skorajšnji povratek? Ali se sliši drugače kot zjutraj tričetrt na pol osmo, kar pomeni, da bom zdaj, zdaj moral oditi v službo? Sedem, dvaindvajest minut in trideset sekund pomeni isti čas, vendar ne daje občutka, da se mi že mudi. Ne, sedaj se mi prav nič ne mudi domov!


Vsak del narave je oživel po svoje.

Pivnik pod Brano. V mrzlem vetru sem vonjal duh po zimi. Tu zgoraj in še višje so prevladovale modro sive, belo modre in sivo bele barve. Pogleda na Planjavo sem si želel v vsej njeni velikosti. Hitro sem si premislil – ne grem še nazaj. Moram še malo pobranati navzgor, se zariniti še malo v sneg. Za spihanim sedlom se v pobočju začenja enakomerno vdirati. Če sem za hip pomislil iti na Brano, sem ob zamolklih zvokih korakov idejo opustil. Kar potegnilo me je naravnost navzgor, po glavnemu grebenu, pod skalnat vrh. Opazim, da diham z veliko lahkoto, pravzaprav bolj v prazno… Vetrovna bela strmina pa mi enakomerno pivna korake – in moči. Oblak se mi je spustil za vrat ravno na skalnem pomolu, kjer se začenja plezarija. Njegova meja je tokrat zelo jasna. Mi hoče pokazati - tu je tudi tvoja meja? Iztok, dovolj imaš!

 

Zastava. Ocenjujem – višino 2.000m sem gotovo presegel. A le kaj se spremeni s tem? Kaj bi bilo drugače, če je ne bi? Cepin v rokah mi pri spustu daje še večji občutek svobode. Ko sem bil majhen, bi kar skočil v tako lepo praznino pod menoj. K sreči nisem nikoli poskusil. Nekatere stvari je treba obdržati le v domišljiji. Narodne zavesti imamo Slovenci prej premalo, kot preveč, zato zavijem še k zastavi na sedlu. Zelo slovenska je, odlično se obrača po vetru. Ali pa tu gori ne bi mogla dolgo kljubovati težjim razmeram? Tako tiho se obrača in vrti. Kdaj pa kdaj bi ob premočnem sunku vendar lahko tudi zaropotala!


Nebo se odpira.

Nazaj v pomlad. Pod strmino opazim, da me moti trak na ušesih. Čeprav je nižje spet topleje, me to ne moti. Pač pa ptičjega petja ne slišim dovolj dobro. Na gozdni meji so ob času sončnega zahoda najglasnejši. Nalijem se s cedevito, a žejen nisem. Vraga, saj mi v dolini potem sploh ne bo prijalo pivo! Nižje je še topleje, ravno prav; bom dobro spotil ta višek tekočine, zato obleke ne slačim več. Skupaj s svetlobo pojema tudi ptičje petje.

 

Usmerjanje pozornosti. Na prečki skozi lep bukov gozd, ki je za večino planincev dolgočasna, občasno slišim nenavaden zvok. Spomnim se na trditev, da slišijo pravzaprav možgani, ušesa so zgolj mehanski aparat, posrednik dražljaja. Poskusim odmisliti vse druge zvoke - ptičje petje, šelestenje vej v vetru, šum bližnjega potoka, zvok korakov. Uspelo mi je. Nenavaden zvok proizvaja ključ s plastičnim obeskom v žepu. Slišati posamezen zvok v prostoru se da pravzaprav učiti tudi doma. Recimo, ko gledate televizijska poročila in se pritožujte, da nič ne slišite, če se v istem prostoru še dva pogovarjata. Ker svojo pozornost podzavestno usmerjate na pogovor, čeprav tega nočete… ampak radia nam pa ni treba utišati radia, ko nas nekdo ogovarja. Vse je v usmerjanju pozornosti. Tu, v naravi, se lahko tega naučim lažje.


Za vrat se mi spušča oblak.

Večerni kontrasti. Ko so ptiči utihnili, se je oglasila sova. Tista z Mokrice. Ponavadi zauha ob zadnjem soju svetlobe - do dna mi jo je tako ostalo bore malo. Morda kar prevečkrat treniram vid v mraku. A tudi, če jasno ne prepoznaš poti in okolice, možgani usmerijo korak na pravo stopinjo. Zato ob večernih povratkih vedno upoštevam pravilo – vračaj se po isti poti, kot si šel navzgor! V takih primerih ni čas za špiljenje planinskih klobas… Pravzaprav že navzgor ob vsaki bližnjici pomislim, ali iti po njej, ali se bom lahko tudi tam vrnil; ponavadi zato izberem kar normalno pot. Na koncu šum izvira Bistrice preglasi vse zvoke, luč doma zaslepi bližnjo pokrajino. A ko prižgem avtomobilske luči, izven njihovega soja izine vse.


Ob ptičjemu petju na Pastircih.

V nedeljo si ogledujem goriško razstavo del Zorana Mušiča. Na svojstven način je slikal tudi naravo. Med slikami so viseli panoji z njegovimi mislimi, med drugimi tudi ta:
Potrebujem to samoto, to tišino, potrebujem to, da ostajam v naravi, v sredi tega neizmernega obzorja – da ostajam tak na Krasu, v hribih, da sem eno s to pokrajino.

Besedilo in fotografije
Iztok Snoj

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti