Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Storžič – malo drugače

Redni četrtkov izlet – Iztok Snoj:
Ko zlagam v avto različno opremo za jutrišnji izlet, izbranega cilja še nimam. Prešine me – če so moji četrtkovi izleti tako samoumevni, kako bodo pa jutrišnji dan izpolnile stotine milijonov velemestnih ljudi?

 

Redni četrtkov izlet

Storžič – malo drugače

Ob pomanjkanju razgleda se lahko zazreš vase


Ko zlagam v avto različno opremo za jutrišnji izlet, izbranega cilja še nimam. Prešine me – če so moji četrtkovi izleti tako samoumevni, kako bodo pa jutrišnji dan izpolnile stotine milijonov velemestnih ljudi?

 

Planinska vera. Zvečer še malo listam Žorževo knjigo za kakšnim namigom. Najdem citat: Žal se to dogaja celo pri ljudeh, ki sami sebe označujejo za verne. Ker vernost in duhovnost enačijo, pa se označujejo tudi za duhovno usmerjene. ... Vera jim je le nekak skupek življenjskih pravil, običajev in obredov... Hmmm, ali ima to kaj skupnega s planinstvom? Ali imamo verne planince, s skupkom pravil, z velikimi molilnimi shodi, procesijami v obliki pohodov, s svojimi patroni in dogmami? Kot bi šel jutri na eno molilno turo.


Tretje zavezovanje čevljev

Katerdrala, kapelica ali cerkvica? Lepo je biti na gorski katedrali, a na tako, verno turo se lahko podamo v vsako neokrnjeno naravo, pa najsi zgleda preprosta kapelica. Slovenci imamo mnogo cerkva tudi na vzpetinah. Na poti do njih lahko dobro očistiš telo in misli (dušo)... Med službeno malico sem se odločil – ali sam na Mojstrovko ali z Dragom na Storžič. Že prejšnji teden mi ga je omenjal, ko smo šli na Kredarico. Vsakega vleče svoj tip gore, nekaterim so všeč čokate, drugim spet sloke, zanimive so tudi piramidaste. Pogled na Storžič iz doline je vedno lep. Če bo oblačno, me vsaj razgled ne bo motil, četudi sem ga pred štirinajstimi dnevi kritiziral ob izletu na Dobrčo. Ravno prav: napovedan jugozahodnik bo tja narinil oblake.


Meja oblakov je relativna, če gledaš gor ali dol

Spet trije. Med tem, ko se z Dragom dogovarjava za timing ture, pokliče še oče, tudi on bi šel zraven. Zakaj ne? Na vrh mu ni treba, vse tiste poti je prehodil že leta pred menoj, si bo našel svoj cilj. Spet smo trije – nekajkrat sem že pomislil, kako neekološki so moji samotarski izleti, na katerih pokurim petnajst in več litrov visokooktanskega bencina. Če pa običajno nihče noče iti zraven... Na ovinkiču do očeta avto čudno ropota. Tudi ko pobereva Draga, se ne morem osredotočiti na izlet, ker prisluškujem delovanje motorja. Na parkirišču pod sv. Lovrencem, ko ugasnem motor, sem spet pri stvari.

 

Molilna pot. Oče je odšel po svoje, midva pa se v majicah s kratkimi rokavi ozirava navzgor, proti vrhu, zavitemu v oblake. Tu, pod pokrovko, se nabira para... S tihim dogovorom sva izbrala tempo, ki omogoča pogovor. Da ni bilo premalo počitka, sva se tudi trikrat ustavila zaradi zavezovanja čevljev. Višje kot sva, bolj ravno gre pot navpik in bližje kot sva belini oblakov, hladneje postaja. Dovolj imam postankov, molitve ni primerno kar naprej prekinjati! Gledava samo naprej in belina se nama kar umika navzgor. V cerkvah med mašo ne smeš gledati nazaj. Bog ne daj, da bi bilo tako tudi v gorah! Obrneva se. Meja prehoda v oblak je zabrisana. Si v njem in nisi. Če bi se ozrl le malo višje, mehkobe oblakove meje sploh ne bi opazil in tako sva ohranila zavest, da le greva v en lep oblak, ne v meglo.

Pogled vase. Kako bi poimenovala pot? Morda »pot grizenja kolen«, »pot s koleni pod pazduho«, ali kar »pot pokore«? Hodiva po izhojeni stezici, a se včasih le vprašava, če sva še na pravi poti. Primerno vprašanje, tudi na poteh kvišku. Hladen veter mi zbistri misel o tem, kako alpinisti v stenah vedno uspejo najti pot na vrh. Ob odločitvah vsakič pogledujejo navzgor in se sprašujejo – ali bo šlo tu čez, ali je prava smer. Kadar niso prepričani, se vprašajo po večkrat. Na koncu jih nekaj le utrdi v prepričanju, da bo pa tu šlo. In jim gre. Starim mačkom je to že v krvi. Očitno se moraš na pravi način vprašati in odmev odgovora, ki ti ga da gora, slišati v sebi. Večkrat moram iti v gore učiti se to modrost spraševanja; lahko jo uporabim še kje drugje, recimo pri križarjenju z avtom v centru, ko iščem prosto parkirno mesto. Ne smem se vprašati, kje je prosto parkirno mesto, ampak - ali pom po tej poti, ulici, pripeljal do njega.

Križ vrh gore. Ledeni veter daje novo možnost za počitek, oblačenje in pitje. Le še sem ter tja so ostanki snega. Višje na grebenu mi Drago razloži – še par minut imava do vrha. Ne pretiravaj, si mislim, ko se pred nama nenadoma pojavi križ. Saj to je bilo pa manj kot tri četrt para minut! Občutek biti na vrhu je prijeten, ne glede na vreme; vračati se nama ne mudi. Drago potegne iz nahrbtnika dva majhna mašna keliha iz prvovrstnega nerjavečega jekla in z volumnom enega kebrčka (2 cl). Vsakič znova sem presenečen nad to njegovo ritualnostjo. Danes je vpisan samo Ivo Bizjak iz Zg. Bele. To je pa I. B., pravi Drago. No in, kaj ti nisem tega prebral jaz? Zato doda: to je tisti bivši... Očitno je tudi on imel svojo mašo na tej gori. Ob ogledovanju velikega in pompoznega križa se spomnim tistega s Poliškega Špika, ki je precej manjši in prijetnejši. Mislim, da ima zraven tudi zvonček.


Objektiv ni objektiven - križ je v resnici ogromen

Praznina. Pomanjkanje vidljivosti daje občutek praznine. Ob povratku proti Kališču je snega malenkost več. Komaj opaziva droben dež, ki z naju spira še zadnje dolinske misli. Glavi sta se jih lepo izpraznili. Govoriva samo še o gori, poti in današnjih vtisih. Nižje so temperature spet višje. Na prečki od Kališča nazaj Drago obžaluje, da na tej sicer razgledni poti nimava lepega vremena. Sam pa sem, ob drobljenju korakov osredotočen le na najbližjo okolico in vase, povsem zadovoljen. Ohranjam prijetno praznino v sebi; nekje zgoraj sva, zemeljski problemi so nedoločljivo po nama, pot je še vedno molilne narave.

 

Spust iz oblaka naju vrne v realnost. Morda bi bilo pametno poklicati očeta, kje hodi in kdaj se dobimo. Na križišču je, javi. Ne sprašujem, na katerem, in odgovorim, da se dobimo ob sedmih pri avtu. Včeraj je sodelavec na vprašanje po mobiju – kje vendar je – odgovoril »ja tukaj sem!« Kot je smešno, kadar ljudje, na vprašanje – kdo je, v domofon odgovarjajo z »jaz«. Prehodiva še dvoje križišč, kjer bi oče utegnil odgovoriti na klic, nazadnje pa narediva še ovinek mimo cerkvice sv. Lovrenca. Na svetlozelenem travniku poleg nje se najini zmehčani duši kar raznežita. Izkoristiva ta zadnji stik z duhovnostjo, pred dokončnim sestopom v realnost. Na zadnjem križišču poti do avta srečava očeta. Vrača se s planine Javornik.


Zadnji stik z vero

Križišče.Na vožnji proti domu so misli lepše urejene in tudi zvok motorja se zdi zopet v redu. Prijetne so te malo bolj intimne molitve v naravi, brez prevelikega pompa, na katerih lažje prisluhneš rahločutnim zvokom notranjosti. Če na takih poteh srečaš gornika, je tam s srcem in dušo, svoje planinske vere pa ne obeša na veliki zvon.

Besedilo in fotografije
Iztok Snoj

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti