Redni četrtkov izlet – Iztok Snoj: Trije tovariši v krizi srednjih let
Neverjetno, kako smo opravili vsak s svojo službo in se dopoldan do minute natančno dobili v Naklu... V Krmi je parkiranih že ducat avtomobilov
Redni četrtkov izlet
Triglav
Trije tovariši v krizi srednjih let
Neverjetno, kako smo opravili vsak s svojo službo in se dopoldan do minute natančno dobili v Naklu. Na sončni gorenjski avtocesti se nam smeji, kot marsikomu danes - v Krmi je parkiranih že ducat avtomobilov.
Tovarišija. Na zasneženi cesti proti garažam ob zmernem koraku tekmujemo le v govorjenju. Prvič smo na turi vsi trije skupaj in razčistiti je potrebno nekaj osnovnih stvari. Da ne bomo divjali, kar posebej velja za Draga, in če koga moti usekovanje po moško. V ženski družbi se tega ne spodobi, pa tudi sicer moja in Gustijeva slišita sikanje nosu kilometre daleč. Zdi se mi, da Drago gleda bolj debelo in razložim: kazalec pritisneš izmenično na levo in desno nosnico, obenem pa vsakič kratko in močno izstreliš smrkelj iz nosu. Kakšna sprostitev! Dvema so nama doma tudi dali vedeti, da je takle izlet znak krize srednjih let, znak da moški kar naenkrat začno noreti. Sploh pa nama ne bodo ploskale. Od ture bodo ostali le žulji in utrujenost. Jasno, kak spomin nama mora ostati! Morda pa ne bi bili v krizi, če bi popoldan presedeli pred televizorjem ali v bifeju? Ali se morda bojijo, da gre za krizo srednjih organov? Ponavadi razlagam, da hodim zaradi kondicije, potrebujem jo, da zmorem delo v službi. Tile izleti so samo stranski učinki… Končno sta od mene zahtevala še obljubo, da ne bom rinil na vrh. Molče naprej dvigujem nogi, eno za drugo.
Do ovinka se niti ozreti ne smeš, tako nizko smo še.
Po bukovem gozdu. Dolina se je začela skoraj neopazno dvigovati, ko nam je sapa postajala močnejša in besede redkejše. Morda včasih nisem bil pozoren, a po Kamniškem vrhu takoj opazim, ko zakorakamo v redek bukov gozd. Južen sneg se po malem udira in še vedno ne vem, ali sem zgrešil, ko sem namesto krpelj vzel s seboj raje cepin in dereze. Vsega nisem mogel nesti, še tako sem moral nekaj pustiti doma, da nisem presegel teže osmih kilogramov. Več ne zmorem nesti. Ravno razlagam tovarišema, da sem znal natakniti na dereze gume proti coklam šele z navodili, ko srečamo prvega sestopajočega. Brez vprašanj nam začne razlagati, da na vrhu ni bil, zaradi nevarnosti plazov tudi nihče drug ni šel. Vraga, danes se mi na derezah gotovo ne bodo delale cokle! Triglavski Jože mi je svetoval krplje, za vrh sem ga pa pozabil vprašati. S krpljami bi bil celo edini od trojice, pa so tudi zato ostale doma. A opremo je treba vedno nesti s seboj, vsaj za trening, se jima rekel, da je njun smeh le malo zamrl.
Štajerc čaka, a nismo še pravi.
Nekaj mladih deskarjev bi se nemo peljalo mimo nas v dolino, če se ne bi eden med njimi svinjsko zadrl, ostali pa grdo zasmejali. Malo višje sem pobentil tudi sam, ko sem moral gaz iskati pod njihovo spluženo sledjo.
Štajerca. Stopinje, naluknjane z dvanajsterkami, pred nami postajajo čedalje bolj sveže, jima razlagam. Ali si bil ti tudi pri indijancih, me sprašujeta. Ne, sem pa prebral celega Karla Maya, odgovorim. Morda pa zasledujemo kako srnico, ko so stopinje tako drobne. Vnema na čedalje bolj vročem soncu tako vsaj ni padla. Sneg se počasi mehča v maslo in koraki pogrezajo globlje. Pod zadnjo strmino do pastirskega stanu zagledamo luknjača. Mu mora biti pa vroče, ko poseda v senci drevesa. Zadovoljno vleče smotko in razlaga, da se z derezami počuti mnogo bolje, ker mu zelo, zelo drsi. No ja, samotarji znamo biti posebni. On že ve.
Trojica v krizi srednjih let.
Pri stanu nekdo napeto zre v našo smer. Luknjačev prijatelj, seveda. Med našim počitkom ga počakamo skupaj. Prejšnji večer je namreč obilno praznoval, danes mu seveda ne more iti. Očitno je v krizi in do Kredarice ne bo zmogel. Prihaja, z nasmeškom na ustih in z ne prav gotovim korakom. Njegov prijatelj ga začne brezuspešno prepričevati, naj počaka tu, a on hoče naprej. Spomnim se, kako lahko nasvet domačih ali prijateljev bolj malo zaleže, zato odločno rečem: »Smo se med tem že odločili, da počakaš tu, pri stanu.« In ostane.
Le od kod Kalvariji ime?
Kalvarija. Še nekaj jih srečamo - vsak nam sam od sebe razlaga, da ni mogel iti na vrh, kot ni šel nihče. Nenadoma mi je oprema v nahrbtniku postala težja. Nad podi nas dohiti Štajerc, ki se je še malo zamudil pri stanu. Kondicijo ima, spustimo ga naprej in že se začne pridušati nad udiranjem. Saj ni problem, gremo lahko tudi mi naprej, pravim, in to ga dovolj podžge. Še naprej mu diham za gležnje in sledim ritmu zaostajanja njegovih nog - enkrat mu ostane zadaj leva in potem desna in tako naprej in navzgor. Dragova sapa je odločna kot moja - pravi, da mu je jasno, od kod Kalvariji ime. Gusti najde izviren način za počitek. Običajno se jim odvezujejo vezalke, gospe vlečejo ven robčke, pozimi se išče po nahrbnikih ustreznejše rokavice, njemu pa naj bi zvonil mobi. Vidim, da je treba še kdaj popustiti in na vrhu Kalvarije ustavim za nekaj fotk. In še Dobrčo sem jim pokazal, kje je. Žarki so v redkejšem zraku vse gostejši, kar na zračnem lasišču ne bo ostalo brez posledic.
Kriza. Štajerc nad nami sprašuje, če nam bo šlo. A provocira? V meni izbruhne pritajen napad krize srednjih let, zato vprašam Draga, če malo potegneva. Drago je v drugačni krizi srednjih let, vmes je imel po mobiju že kontrolo leta, kot sam imenuje klice njegove drage. Jasno da nismo v krizi, samo - ali nam ženske to tudi verjamejo? Na videz ga hitenje ne zanima; sam se poženem za njim. Vrh je odpadel, do koče naj še dobro delajo kožne pore, naj očistim še vse ventile, drugače bo vse skupaj navaden izlet. Ko Štajercu spet dahnem za gležnje, skupaj ugledava vetrnico. A naj še pospešim? Zavijem zvonit h kapelici, sicer se ne bi vedelo, ali bi zadnje metre morda celo pretekla… Tokrat je v krizi sredina pljuč.
Obrat. Na plaži pred kočo nalivamo vase tekočino in se pomenjkujemo. Štajerc, Dušan, že tretje leto hodi po gorah poleti in pozimi. Vmes se izogiba drenu na Triglavu kar po Slovenski ali Kratki nemški. Vidim, da je močnejši in bolj koreninast od mene, sam se imam bolj za lahko konjenico, pa še to islandskih konjičev. Poskusiva na vrh, predlaga naenkrat. Gre za novo provokacijo? Enega Dušana, ki je dober provokator, že poznam. Resno misli, čeprav ima samo dereze, a nima cepina. Hhmmm. Moja dva ugovarjata, da je pozno in nevarno. Ali sem Iztok ali nisem, se vprašam, ko začutim krizo identitete. Zares, za poskusiti je. Vnaprej sem zmagal, neznančeva beseda vendar velja več… Le še tuno s kruhom na hitro zbašem vase, za povratek.
Še trikrat pozvonim...
Naskok. Vštric uživava po nedotaknjenem snegu. Jezik se mu odveže in gostobeseden je vsaj toliko kot jaz. Smo vsi samotarji tako zgovorni? Na vrhu je bil, ko je pihal orkan, pravi. Isti dan, ko sem sam ob sončnem zahodu odnehal tik pod vrhom, ugotavljava, kot sva si edina, da je bila to ena najlepših tur. Tokrat izgleda lažje. V strmini mi zaradi cepina dovoli, da grem naprej, delat stopinje. Hvala, samo ne mi dihat za dereze, da ne ostaneš brez zob! Med enakomernim brcanjem čevljev izginejo vse krize, celo utrujenost se malo potuhne. Premišljujem; točno eno leto mora biti, ko sem tu na četrtek hodil za Marjanom. Le da so legende sedaj pod Daulagirijem. So najboljši zato, ker hočejo preseči predvsem sebe? Bom že presegel svojo krizo srednjih let…
Vrh. Snežni zamet na vrhu je višji od zastave na stolpu. Nikdar še nisem bil na Triglavu tako visoko. Čas je, da pokličem Tomaža, četrtkovi izleti so nekako povezani tudi z njegovo oddajo o gorah in gibanju v naravi nasploh, a o tem kdaj drugič. Malo mi je nerodno, ker je njegovo navdušenje večje od mojega! Nekaj mu momljam o meji snega na 1.500 metrih, a pozabim dodati, da gre za južna pobočja Karavank. V Krmi ga je gotovo še en meter. Mraza ni, travniki toplih zelenih barv žarijo spodaj v Mojstrani. Je pri sestopu Dušan spretnejši ali jaz previdnejši? Oboje. Ne bi rad, da mi ravno tu spodrsne, ker bi bilo verjetno zadnjič. Vedno, ko se vračam preko Malega Triglava, si ob tem manjšem vzponu priznam - vreden je svoje kote.
Vrh Triglava v svoji senci - zamet je višji od zastavice.
Dno je globoko. Medtem, ko sonce nekje za Triglavom za danes zahaja, na Kredarici dobro namočiva presušena usta. Pokličem moja dva, sta že na gozdni meji (meji bukovine), opozarjata me, da se na poti globoko predira. Nič ne bo z lahkim povratkom. Oj, saj mi je Jože svetoval krplje! Posloviva se od prijaznih Zupančičev, tudi tokrat je z njima - za enega mama in drugega žena, in se na Benovo opombo - saj baterije imata - samo nasmehneva. Dolgonogi Štajerc me goni navzdol. Sedaj ne sme ena noga zaostajati za drugo, bolj po zajčje se moram odganjati iz luknje v luknjo.
Na gozdni meji zvezde globoko med gorami ne svetijo več dovolj. Vsi možni mraki so minili - civilni, navtični in astronomski. Ne razločim več stopinj v snegu in vklopim mobilca. Smer se da ugotoviti, ne pa tudi zadeti vsakega koraka. Dušan je s prijateljem ostal v stanu, moja dva sta morda pri avtu že malo nestrpna. Upam, da znata računati. Sam sem se nekoliko uračunal o kondiciji, predvsem pa o teh snežnih razmerah. Nisem več utrujen, le izčrpan.
Pri avtu smo vsi veseli, ko se zagledamo. Vse je v redu, kriza je uničena. Gotovo bom kak dan uničen tudi jaz, vendar vsi v en glas zatrdimo, da si bomo ta izlet dobro zapomnili. Ali bi bilo tako, če bi bil - prelahek?
Besedilo in fotografije
Iztok Snoj