Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Elastičnost Kamniškega vrha

Redni četrtkov izletIztok Snoj: Dva dni sneženja in napoved popoldanskih ploh mi v sredo zvečer ni vlivalo upanja. A k sreči so četrtki lepši kot po napovedih. Bo tako tudi jutri? Spakiram vse, od modrih gamaš do rumenih plavutk. Menda grem le na to Dobrčo!

 

Redni četrtkov izlet

Elastičnost Kamniškega vrha

Ko turo lahko sproti raztegneš na dvojno ali trojno dolžino


Dva dni sneženja in napoved popoldanskih ploh mi v sredo zvečer ni vlivalo upanja. A k sreči so četrtki lepši kot po napovedih. Bo tako tudi jutri? Spakiram vse, od modrih gamaš do rumenih plavutk. Menda grem le na to Dobrčo!

 

Dobrča tudi tokrat odpade. Med dopoldanskim nalivanjem s čajem mimogrede opazim osončen greben Kamniškega vrha. Ne, prenizek je, si mislim, sploh ne pride v poštev! Na malici se dobro nabašem, da se kolegi pošalijo, kako fizično zahtevno je to moje sedenje v pisarni. Nalivanje tudi ne mine brez posledic. Nekam prehitro je tekočina pritekla skozi, kot v reklamah za Always… Dan gre v popoldan in na Gorenjskem postaja vse črno. Bolj, kot se bliža druga ura, manj vem, kam grem. Mencam, odlašam, zamujam.

Veja, ki mi je pustila spomine

Na črnuškem rondoju se ob pogledu na sončno Veliko planino z lahkoto odpovem Dobrči in odvijem v smeri Trzina. V Stahovici se med zaklepanjem avta stemni tudi tu in padejo prve debele kaplje. Kaj ni moglo začeti deževati četrt ure kasneje, ko bi že bil na poti? Naenkrat se sprašujem: je na Malo planino shojeno, bo zgoraj megleno, bom znal? Preveč je neznank za prijeten izlet in odpeljem se malo naprej, mimo kamnoloma, kjer se na drugi strani Potoka začenja pot na Kamniški vrh.

Po sončnem grebenu na Kamniški vrh. Dežek me na poti, kjer se tudi v megli ne moreš izgubiti, ne moti. Varnostnik ob zadnjih vratih kamnoloma je zgovoren, tudi o učiteljici, ki vsak dan hodi tu gori. Pravi, da je šla gor pred kratkim, vsako dopoldne pa pot prehodi že njena mama. Na začetku poti vlečem iz vrečke aparat za prvo fotko. Zaslonček pokaže presvetlo sliko. Ponavljam posnetek, potem pa mi kapne, da se skozi oblak že kaže sonce. Da bi se kazal še naprej, kot kak ekshibicionist… Učiteljica se že vrača, je pa hitra! Sem jo prav razumel, da ni vedela, če je bil po zadnjem sneženju kdo na vrhu? Njene besede so potrjene v stopinjah v snegu, ki so se kmalu končale.

V dolini je že pomlad

Vreme postaja na grebenu čedalje lepše in Kamnik vse globlje. Na Hudem koncu najdem motiv z nizko vejo, ki se mi takoj nato še močno vtisne v spomin. Jaz pa njej, s koščkom kože ali lasom… Snega ni veliko in v vse lepšem vremenu sem prekmalu na vrhu. Ko hkrati zapičim v sneg palici, njuna ročaja udarita skupaj in mi preščipnita prst, da odleti košček kože. Pociglal sem si levi sredinec. Tako, kot v vicu o puščavi in pociglanih kamelah… Ali me bo to kaj oviralo? Kako lahko hodim okoli brez obližev in zavoja prve pomoči? Ogledujem prst, luknja je sicer do mesa, a krvi je malo. S travo si nanj zavežem ovenel drevesni list.

Raztegovanje izleta v smeri Krvavca. Zgodaj je še, snega je samo četrt metra, morda bi pa šel na Krvavec po obliž. Zato sem si tudi naložil krplje, tiste na začetku omenjene rumene plavutke. Greben ni prav nič dolgočasen, tako pogosto se pot obrača navzdol in navzgor. Premišljujem o povratku čez Osredek in mimo Županjih njiv, a se mi ideja ne vsede. Pot zavije v bukov gozd pod Kržiščem. Je snega tu več? Verjetno sem samo utrujen. Spomnim se starega štosa: kaj poje ta-pa-ta, ko hodi skozi bukov gozd? Generacijo moja… Kaj bo pa danes Iztok pel v bukovem gozdu? Kakšno Mlakarjevo… Snega je več, hoja po ravnem postaja naporna; zvoki avtomobilov, žag in otrok so zamrli že prej. S pogledom češem po deblih bukovih dreves za rdeče-belimi oznakami. Zadnjič mi je moja smeje prebrala:

»Nekoč smo se z znanci pogovarjali o svojih planinskih izkušnjah«, je začel vodnik svoj uvodni nagovor skupini otrok pred krajšim pohodom, in nadaljeval: »Vsak je opisoval svoja planinska doživetja in skušal na druge narediti čim boljši vtis. Najglasnejši je bil znanec, ki se je hvalil s svojimi hitrostnimi rekordi. Hvalil se je, kako je v pičli uri premagal pot, za katero je potrebno tri ure, in podobno. Najponosnejši pa je bil na to, da je v enem dnevu opravil s turo od Aljaževega doma v Vratih do Kredarice, nato čez Hribarice do koče na Prehodavcih, nato po dolini Triglavskih jezer, in se spustil v Bohinj. Ko je končal svojo pripoved, sem ga vprašal, naj pove, kaj je na tej turi lepega doživel, kaj je zanimivega videl. Najprej je začel v zadregi jecljati, nato se opravičevati, češ da je pač preveč hitel…« (1)

Proti Krvavcu

Otroke zagotovo preveč ženejo v hrib, to bo držalo, ampak od tistega vodnikovega znanca moram biti vendar hitrejši, bolj vzdržljiv, skratka boljši… Tule se ne da hiteti, ali se bom sploh spomnil vsake bukove markacije? Po izletu mi ostane poln vtis, a kaka podrobnost se včasih tudi izgubi. Zato kasneje na lahkem izletu ali med uro lahkotnega teka premeljem te pozabljene podrobnosti preteklega izleta. Tudi tokrat ni bila izjema.

Samota Kriške planine. Neverjetno je, kako se višina snežne odeje na položni poti skokovito povečuje. Poskusim s krpljami. Navidezno ni lažje, z vsakim korakom poteptam četverno količino južnega snega. Naenkrat se spomnim – saj smo se vendar pred mnogimi leti z očetom in Komacem vračali tu spodaj, po dolini Korošice! Utrujen sem že in k sreči ne vem, da me čaka še tristo metrov vzpona. Krplje se v strmini pogrezajo globlje. Petnajst do sedmih pokličem Tomaža. Njegova oddaja končuje, ko sam še nisem na cilju. Ali pač - obrniti moram, da mi bo ostalo kaj moči za povratek v dolino.

Po prijaznem pomenku z vodjo radijske naj-oddaje o gorah pozabim na svoj prejšnji trezen razmislek. Ne vidim več gozda, le med drevesi še iščem prehode navzgor. Se bom spomnil, kako se je mi je odprl pogled na velik, bel svet, kako sem uzrl planjavo Kriške planine? Slikam. Tako blizu smučišč, a popolna tišina. Bo na posnetkih tudi slišati to tišino? Ob sedmih ni tu gori več žive duše. Telefoniram še v bazo, domov, povem jim, da sem še v gorah. Bila je majhna laž - moral bi reči, da sem šele prišel do cilja, da se bom šele začel vračati. Končno. Končno se lahko vrnem.

Lepa, dolga Korošica. Ne gre za lepo in dolgonogo punco s Koroškega, le tura se je še dodatno, elastično raztegnila… Potapljam se v dolino in premišljujem, kje se konča, koliko bom še imel po glavni cesti do avta. Na strmini mi krplje dobro mečejo v rit sneg. Bi kdaj poskusil doma kidati sneg s temi krpljami na nogah, namreč prav dobro mečejo! Spomnim se tudi, da sem zanje naivno prebral maso 1kg, doma pa ugotovil, da gre za količino po kosu in ne po paru. So krplje težke ali samo za težake? V dnu se zdi snega manj; brez njih naredim samo nekaj korakov, pa mi pljuča pravijo, naj si jih takoj nataknem nazaj.

V bukovem gozdu

Dolina je dolga in s tekom časovno krajšam trpljenje. Deset kilogramov opreme skrbi za enakomeren ritem korakov in potrebno visok srčni utrip. Zabava me misel, da se bo morda kdo čudil dooolgim in ogrooomnim korakom. Ko snega zmanjka, med pospravljanjem krpelj opazim luči postaje žičnice na Veliki planini. Tako se mi spomin, kje bom prišel na cesto, v hipu povrne. Tudi zadnji klanec… Ko ne morem več teči, mi hoja postane za hip celo prijetna. Pretiraval sem; bom v dolini že dobil avtostop. Ne vem, zakaj sem ob tej misli kljub pozni uri pomirjen. Bo že, o bo že; bože, o bože… Pred mano naenkrat zabobni. Negotov poslušam in spoznam, da le Korošica teče čez kaskado iz brun.

Sami na Kriški

Zadnjih pet minut. Nasproti gondolske postaje ob zatemnjeni hiši začne lajati pes. Ugotovi, da sem enako osamljen kot on in se pomiri. Skupaj čakava, jaz na avto, on pa na gospodarja. Petič pet minut počitka v petih urah hoje. Če nisem pretiraval danes, vsaj po kolenih sodeč. Iz smeri Kamniškega vrha slišim skovikanje. Nikdar ne vem, ali je sova ali čuk. Avto pripelje prej, ni še minilo pet minut. Samo zaupati je treba občutku!

V tistih petih minutah mi pride na misel, da bom morda poleti izlet ponovil in še raztegnil - do Krvavca, naprej čez Veliki Zvoh (kje vendar je Mali?), do Vrha Korena in mimo planine Košutna nazaj v dolino Korošice. Danes v snegu elastika ni prenesla močnega raztegovanja...

Tako blizu in obenem daleč...

Poligon za udejanjanje svojih načrtov. Spomnim se še ene psihologove misli: Ena od pomembnih negativnih sledi je človekova odtujenost od narave. Človek, zaverovan v moč svojega razuma in znanosti ter lastnega tehnološkega razvoja, je začel na naravo gledati le še kot nekakšno surovinsko bazo, poligon za udejanjanje svojih načrtov. Sebe je nekako izvzel, izločil iz te narave. Poskuša se postaviti dan njo – a učinek je le ta, da je prekinil stik z njo. Obenem pa tudi s samim seboj, tudi samega sebe je zreduciral zgolj na materialno – biološko bitje, duhovna in socialna dimenzija pa sta ostali izrinjeni iz zavesti (2). Tako sem danes iskal stik s samim seboj in malo tudi z naravo…

V avtu me čakata suha obleka in termovka čaja. V Stahovici se ustavim še na kavi in pivu - prvo za pumpo in drugo za žejo. Kave nimajo več, za fante tam notri sta zanimivi le še pivo in mlada natakarica. Na vožnji proti domačim se sprašujem, zakaj se ženem do konca svojih moči. Se želim uničiti, želim s tem kaj dokazati? Ali se samo malo postaviti? Vem tudi, da rad berem o podvigih naših plezalcev, alpinistov in himalajcev; a so še malo bolj moji, ko tudi sam napnem vse sile…

Iztok Snoj


(1) Bogdan Žorž, Biti z naravo; iz poglavja Kaj vidiš?
(2) isto tam; iz poglavja Človek in stvarstvo

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti