Večer, 04.11.04, Narava, gore in ljudje: Nekdaj strateška cesta je danes le še devetdeset let star spomenik smotrne gradnje gorskih cest
Zanimive planinske poti in vrhovi
Po stari ruski cesti na Vršič
Nekdaj strateška cesta je danes le še devetdeset let star spomenik smotrne gradnje gorskih cest
Medtem ko se na Vršič valijo kolone avtomobilov, motoristov in kolesarjev, pa le nekaj korakov proč v senci Prisojnika sameva nekdanja cesta, sad trdega dela in žrtev ruskih vojnih ujetnikov. Nekdaj strateška cesta je danes le še spomenik smotrne gradnje gorskih cest, saj kljubuje zobu časa že malodane devet desetletij.
A tja gor se ne bomo odpravili le zato, da bi občudovali mojstrstvo nekdanjih avstroogrskih graditeljev, hoja od 16. ovinka (ali natanko še kakega pol kilometra naprej), pa tod v levo in mimo počitniškega doma CP Kranj in vse do Poštarske koče na Vršiču (1725 m), je sprehod skozi pravcati botanični vrt. In če bomo s hojo začeli v bogatem bukovem gozdu, jo bomo končali med rušjem, vmes, na tistih borih 330 metrih vzpona pa si bodo sledili rastlinski pasovi: listnatega gozda, mešanega, macesnovega gaja in ruševja. Lahkotnost hoje pa je primerna za malodane ljudi vseh starosti, saj je le na koščku nekdanje ceste erozija cestišče spremenila v planinsko stezo, ki prečka najbolj izpostavljen in strm teren.
Avto bomo torej pustili na višini okoli 1400 metrov, torej nad Kočo na Gozdu ali nekaj pod Erjavčevo kočo, torej na prostoru, kjer se številni zaustavijo in fotografirajo Prisojnikovo okno. Nekaj naprej je na levi izvoz za počitniški dom CP Kranj in prav na tem mestu je začetek te stare ruske ceste, saj so novo cesto kasneje gradili bolj desno in bolj pod pobočje Mojstrovke. Položna cesta vodi v smeri proti stenam Prisojnika in prav na prvi serpentini, je najlepši pogled na Okno, ki se mu tudi tod najbolj približamo. Zdaj smo še v gostem bukovem gozdu, vendar pa se že dobrih sto metrov višje srečamo s smrekami in kmalu zatem tudi z macesni, ki bodo kmalu dobivali zlatorumeno preobleko. Nekajkrat se na stari cesti približamo strmem bregu pod katerim zaslišimo hrum nove ceste, drugače pa je stara cesta potegnjena bolj pod pobočji Prisojnika. Hodimo počasi in opazujemo rastje: vršički rododendroma so nanovo ozeleneli, mnogo je modrih visokih zvončnic, znova cvetijo encijani, tudi gobe niso redke, rušje se leskeče v jutranji rosi, listavci se že odevajo v jesensko barvitost. Cesta je večji del lepo ohranjena, široka štiri, pet metrov, utrjena, sem in tja tudi že malo zaraščena in le na zgornjem koncu blizu ostankov vojašnice precej zdelana, saj so jo načeli in delno zasuli plazovi grušča. Bolj ko pa se bližamo Poštarski koči na samem vrhu, bolj je cesta položna in lepše speljana ter obrasla z rušjem in macesni. Zdaj nam tudi pogled vse pogosteje uhaja na steno Prisojnika, s katere nas pogleduje Ajdovska deklica in če bodo kazalci na uri kazali poldne ali kako uro več, se bo prav prijetno usesti za mizo pri Poštarski koči in se nastavljati žarkom zgodnje jeseni ter pogledovati zdaj na ožarjeno Mojstrovko z njenimi melišči, pa spet v hladne stene Prisojnika. Vračamo se kajpada po isti poti, a z novimi pogledi. Vse poti gori in doli je za kake tri ure, če ne bomo le drveli in gledali v tla, je pa pot varna skozi vse leto, razen v ekstremno visokem snegu.
Jože Praprotnik