Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Magična meja 1.600 m

četrtek, 1. april 2004, ob 00:00, Iztok Snoj, ogledov: 1579

Iztok Snoj Redni četrtkov izlet: Tudi popoldan se daleč pride

 

Redni četrtkov izlet

 

Magična meja 1.600 m

Tudi popoldan se daleč pride


Prebiram knjigo Gora in človek*, delo enega najbolj znanih psihiatrov, o razlogih, zakaj hodimo v gore. Nič mi ni jasno, moram še na razmislek v gore, kjer je med tednom več miru in jutri je že četrtek!

 

Ni vsak dan nedelja, pa tudi vsak četrtek ni lepo vreme. Brez ideje pogledam napoved za letalstvo – baza oblakov na 1.600 m. Pipi ima za to višino lepe predloge. Tudi prepočasi trgam nitke, ki me vežejo na službo.

V Dragi je meja med pomladjo in zimoNa Brezjah pod Dobrčo si razočaran ogledujem gole poljane, pomladanske bolj od Ljubljane. V vasi snega ni. Prezgoden sem za tako dobre razmere in z avtom naredim po poletni kolesarski transverzali še en krog; do zameglenih gora.

Med preoblačenjem pred gostiščem v Dragi mimo pripelje domačin. Sem kaj zamudil, se da peljati še naprej? S težkimi čevlji nalahno pritiskam pedal za plin še nekaj sto metrov in ustavim ob drugih dveh; domačini že vedo.

Roblekov dom ni poseben cilj. Pa kaj! Tisti(-a), ki z malim zadovoljen(-na) ni, velikega vreden(-na) ni. In še – nad 1.600 m je vse dovoljeno – sem kot 10-letnik poslušal na poteh proti planinskim kočam. Magična meja! Danes bi dodal – obljuba dela dolgega, pred puberteto pa si s takimi pravili nisem imel kaj pomagati.

Časi so se spremenili, po teh poteh hodijo vsak dan, ne glede na vreme. Ravno sem na zaslonu aparata ugotavljal, ali je na posnetku človek ali ni, ko me prišlek skoraj ustraši.

Snega je višje neprimerno več in ubija vsakršen zvok. Gregorjevo je že mimo, a za ptiče tu gori še ne. Gozd se redči, sveža gaz v novo zapadlem snegu vodi do hišne številke Poljče 31, bolj znane kot Roblekov dom. Je že nad magično mejo 1.600 m, le zaprt je… Do mraka mi je ostala še debela ura.

 


Meja med nebom in zemljo

Krplje se mi ugrezajo do kolen. Od kod naenkrat težek in naporen korak? Vsakič potlačim četverno količino snega… Sprašujem se tudi, kaj mi bo žolna, pa lopata, samemu. Pod skalnim grebenom imam dovolj. Sonce, skrito za oblaki, zahaja nekje za Julijci. V sivo-rjavi dolini se razločno vidi znamenito Blejsko lužo.

 

Na povratku sem že pozabil na knjigo in njenih razlogih. Posveti se mi šele v smrekovem gozdu spodaj, ko moram prižgati svetilko. Luč sicer razkrije neposredno bližino, a okolica se potopi še v globljo temo. To so četrtki, ko je mir v gorah, kjerkoli in povsod je prav.

 


Roblekov dom - ne puščajmo sledi - v globokem snegu to ni mogoče...

V nedeljo zvečer je med tekom po Sveti poti skoraj vse normalno, le ritem še ni pravi in tudi psi še ne lajajo, kot znajo ali zmorejo. V mislih premlevam knjigo o smislu hoje v gore in vlečem črto pod četrtkov izlet. V knjigi so najbolj zgovorne slike, vsaka pove več od tisoč besed. Tečem navkreber, treniram za takrat, ko ne bom mogel več hoditi. Kockasta pot pod nogami odlično uredi vse misli.


Smokuška planina, Zelenica

Iz žepa potegnem kartonček vseslovenskega protestnega pohoda »Rešimo Kras«, ki sem ga popoldan našel na Vremščici. Vedo, zakaj so nanj natisnili pesem:

Vsaka skala, vsako drevo,
vsak grm, vsaka cesta,
vsaka ima svojo povest.
Pojdi čez Kras na tiho
gmajno med molčeče bore
in poslušaj.

Ali razumeš?
Pojdi in poslušaj!
In skala ti pove svojo povest,
povest o življenju.
Kaj zato, če je bilo življenje
bridko in samotno, bilo je.

(Srečko Kosovel: pesmi v prozi, Skala)


(*) Viktor Emil Frankl, Anton Trstenjak, Jože Ramovš: Gora in človek

 

eXTReMe Tracker