Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Bela Debela peč

četrtek, 25. marec 2004, ob 00:00, Iztok Snoj, ogledov: 2766

Iztok Snoj: Redni četrtkov izlet - Zadnja dva se vračata z Debele peči. Mož hvali hojo s krpljami, a žena previdno omeni, da gre brez njih morda bolje.

 

Redni četrtkov izlet

 

Bela Debela peč

 

Večerni tek po Scali Santi mi osveži spomin na lahek, a prijeten izlet.


Za volanom mi je na poti k sončnim goram vsak postanek odveč. Ali si nisem prejšnji četrtek pri izmotavanju iz zasnežene Pokljuke obljubil, da tja naslednjič brez snežnih verig ne grem? Najtežje je izpolniti obljube, ki jih dajemo sebi. Ustavim se v trgovini s … oče medtem vdano čaka v avtu. Ne ve še, da se bova vračala že v temi.

 

Zimska pravljica na Pokljuki 11. marca 2004

Proti Lipanci jo maha hitreje kot običajno na Šmarno goro. Toliko, da mu ostane sapa za zgodbe, ki jih še nisem slišal. Od kje mu energija pri 78-tih letih? Menda uporablja himalajsko sol. Jo poznajo tudi naše odprave? Pri koči v oskrbniku spozna znanca. Ko omenim Brdo, dobim obzirno razlago o časih zahoda, mraka in teme. Zadnja dva se vračata z Debele peči. Mož hvali hojo s krpljami, a žena previdno omeni, da gre brez njih morda bolje. Njegov ne je tako odločen, da sem si hitro nataknil rumeno plastiko in odracal.

Očeta ni lahko loviti, kadar uporablja himalajsko sol

S krpljami gre zares odlično, a tisti nežni morda še zveni v meni. Palico potolčem v stopinjo in se odločim – plastiko nazaj na hrbet! Včasih se odlično predre. Gaz vodi naravnost proti grebenu. Zdaj zdaj se mi bo prikazal aTa, Triglav, ali kakorkoli mu je že ime, kot ga je slikal Pipi, pa se je od močne svetlobe zahajajočega sonca videla le njegova silhueta. Vraga, prezgoden sem! Morda pa utegnem še na Debelo peč? Za poskusiti je.

Med odpiranjem škatle z vpisno knjigo me preletita senci prijateljic. Kakšna napaka, hoditi v gore brez koščka kruha! Naslednjič ga moram vzetim za kavke. Poigram se še s telefončkom, potem pa obrnem navzdol, v mrak. V kratkem času se da porabiti kar dosti energije. Še malo obujamo spomine in Jože bo v koči spet sam.

Brdo - snega

Očetu posodim svetilko. Nisem mu povedal... Kmalu na eni palici ostane brez krogca in privežem mu jo na nahrbtnik. Palica se bo brez koleščka izmuznila, me prešine, a len le močneje zategnem trak. Jo bom že videl, če bo padla, si pravim, ko hodim za njim. Pri avtu si oddahnem le za hip. Palice ni! Ali sem to hotel, da se zgonim do kraja? Izprosim si 15 minut nazaj po poti. Ni vredno, reče oče. Pa 5 minut! Ne čakam odgovora in se zavem, da ne bom obrnil, dokler ne pridem do nje. Ko ne gre več s hitro hojo, se spomnim ukane s tekom. Ko tudi to več ne bo šlo, bom zopet lahko hodil…

V bližini koče in - teme tudi

V Zgornjih Gorjah z Zlatorogom začiniva zadnjo zgodbo. Saj zato gre. Ni dogodivščine brez zgodbe. Ali bi lahko z občudovanjem brali zgodbo o reševanju z gore, ujetih v megleni mišnici gorske strehe, če ne bi bili reševalci dobro pripravljeni in opremljeni, in glavno - povezani z novinarji, za katere so zgodbe o gorskih nesrečah kruh?

Iztok Snoj

eXTReMe Tracker