Iztok Snoj, Redni četrtkov izlet: Namesto teloha - dva metra snega.
Običajna sreda zvečer. Slabi vremenski napovedi ne gre zaupati. Nekaj opreme si pripravim takoj, nekaj naslednje jutro pred službo. Prijatelj bi mi bil rad vodnik po Blegošu. Kaj ni to lepo?
Redni četrtkov izlet
Na Blegoš z vodnikom
Namesto teloha - dva metra snega
Običajna sreda zvečer. Slabi vremenski napovedi ne gre zaupati. Nekaj opreme si pripravim takoj, nekaj naslednje jutro pred službo. Prijatelj bi mi bil rad vodnik po Blegošu. Kaj ni to lepo? Morda se zdi komu tura manj vredna, če jo opraviš z vodnikom. Morda še iz časov, ko ni bilo gospodov ampak samo tovariši ...
Med vožnjo do Andrejona premišljujem, če nisva prezgodnja. A ko zakoračiva proti Črnemu Kalu, sem ob pogledu na uro pomirjen. Iščem motiv za fotko. Kaj ne bi to po novem počeli vodniki? "Slikanje všteto v ceno". Iztok, kar slikaj se... Ojužnjen sneg veselo vsrka vsak približen korak. Pripelje se turni smučar. Najin prijazni pozdrav ga pahne v sneg, a je hitreje na nogah kot moj digič v rokah.
Višje z zabadanjem palice ugibam višino snega. Od nekdaj me je zanimala skrivnostna meteorološka formula za določanje tovrstnih podatkov. Po moje ne merijo višine zapadlega snega, ampak preštejejo kristale, dobljeno število množijo z njihovim povprečnim premerom in še z neko konstanto, ki pa jo skrbno skrivajo. Le tako je višina vseskozi enaka, tudi ko se sneg že dodobra sesede. Menda obstaja tudi faktor kopnenja snega. Če so že formule za izračun višine snega tako komplicirane, potem mora biti na fiziki zimska meteorologija težka smer in ni čudno, da imamo tako malo tovrstnih strokovnjakov.
Na edini, za čevelj široki gazi se ne da zaiti ali izgubiti, celo z vodnikom ne. Preizkušam novo tehniko, ko palico zapičim v strmo, drčljivo stopinjo, nogo pa zataknem takoj nad njo. Le zmotiti se ne smem, da bi z desno nogo stopil za levo palico in obratno, da bi levo palico zapičil v desno nogo. In tudi koraka nazaj ni več, ker nisem nikdar treniral start hrbtnega plavanja.
Sredi strmine mi šine v glavo – a to sploh je? Nekateri o Strmini govorijo šele v previsih. So se rodili navpično? Bi mi recimo priimek Gamsjek kaj pomagal? Tako pa mi ßnoju, samo obilno pot vre iz vseh por. Včasih sem se pred turo celo najedel česna, a večjih uspehov zato nisem opazil. Razen da v gore večkrat hodim sam. Takrat mi tudi ni treba poditi, da bi se mi kresalo za petami. Nekateri se skrijejo za povsem običajen priimek, potem pa kar naenkrat eksplodirajo v kakšni težki gori ali nemogoči steni, in bereš – saj to ni mogoče! Obrišem si potno čelo, še vedno sem samo snoj.
Na vrhu stopiva iz meglenega pokrova. V dolino ne vidiva, signal mobija pa tudi ne. Kar naprej prekinja. Spomnim se svojega problema - samo lepa je in navezan sem nanjo, prav nič drugega. In je ne zamenjam, svoje telefonske številke Simobila. Kdor je narisal njihov zaščitni znak, mora dobiti nagrado! Padajoči i Simobila, znak padajoče telefonske zveze. Mobitel v gorah veliko bolje pokriva signal. Se pri Vegi v gorah zanašajo na zvezde?
Ko se vodniku mudi v dolino, me zadnji sončni žarki prikujejo na vrhu. Ob ugašanju dneva se pokrajina spreminja iz minute v minuto. V brezoblični belini oživljajo prej nevidne smučine, stopinje in robovi napihanega snega. Ko za nebom potemni še sneg, in se končno vidi dovolj daleč, vse tja do zvezd, pohitim za vodnikom še sam.
Andrejon je zadnja in obvezna postaja. Ob pivu poslušava Romanove zgodbe iz Basre in časov iraško-iranske vojne. Kazalci na uri postanejo nenadno hitri. Gora se imenuje Blegaš, to domačini vedo, in nekdo je celo izgubil pivo za stavo, da se reče “za Blegašom”. Pravilno se glasi “za Blegašam”! No, tudi doma nisva prezgodaj.
Iztok Snoj