Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Domačijskost gorskega sveta

sreda, 25. avgust 2004, ob 15:50, Franci Savenc, ogledov: 2490

Ampak, junij-julij 2004 – Boštjan Šaver: Pibernikovo delo o Jalnovi biografiji prinaša številne podatke in okoliščine o nastajanju fundamentov slovenskega filma

r a z v i d i

Domačijskost gorskega sveta

Od planinskega Heimata slovenstva do zgodbe o Janezu Jalnu


Pibernikovo delo o Jalnovi biografiji je dragocena študija, ki prinaša številne podatke in okoliščine o nastajanju fundamentov slovenskega filma


Slovenski bralec bo nemara ob omembi imena pisatelja Janeza Jalna (1891-1966) najprej pomislil na njegovo znamenito delo Bobri, po drugi plati pa se v ozadju takšnega pomisleka razkriva široka in pestra življenjska zgodba, ki jo v Jalnovi biografiji slikovito razkriva France Pibernik. Pesnik, esejist in literarni zgodovinar Pibernik v tej luči s svojim delom prinaša v slovenski prostor izjemno uporabno biografijo, ki ne bo koristna zgolj v polju literarne teorije, temveč tudi v polju kulturnih študij in iskanja korenin slovenske popularne kulture (na katero je denimo Jalen kot pisec scenarija filma Triglavske strmine nedvomno opazno vplival).

V svojem jedru je Jalnova biografija toplo dobrodošla predvsem in tudi zato, ker razkriva ustvarjalno pot pisatelja, ki je sinonim za klasično planinsko povest – kot pravi Miran Hladnik v svojem razčlenjevanju slovenske planinske povesti. Na širši ravni – ponovno v polju kulturnih študij ali pa tudi klasične sociološke misli – pa je takšna povest pomembna referenca narodne domačijskosti – ki jo nemški govorni prostor koncipira s terminom Heimat. Povezava gorskega sveta in Heimata je tako v germanskem primeru temeljito zaznamovana tudi s filmskim žanrom Bergfilmgorski film, pri čemer sta denimo vrh žanra predstavljala filma Der Berg des Schicksals – Gora usode (1924) in Der Heilige Berg – Sveta gora (1925/26). Predvsem slednjega pa odlikujeta tudi mlada igralca Leni Riefenstahl in Luis Trenker. Zgodba o danes znameniti režiserki Leni Riefenstahl, ki je kasneje vrhunec svojega umetniškega ustvarjanja dosegla v okrilju nacistične ideologije (propagandni dokumentarni film šestega kongresa nacistične stranke NSDAP Triumph des Willens – Triumf volje iz leta 1935), je tudi v Sloveniji precej znana, nekoliko manj pa je znano dejstvo, da je na neposredno povezavo koncepta domovine in gorskega sveta v tridesetih letih ponovno tudi v knjižni izdaji opozoril že omenjeni Trenker v delu Berge und Heimat – Gore in domovina, ki na podoben način kot v primeru slovenstva Čopova (fotografska) monografija Raj pod Triglavom rekonstruira sveto zavezo človeka in njegovega gorskega okolja. Tudi zato je v luči takšne kontekstualizacije alpske kulture slovenstva Pibernikova biografija o pisatelju Janezu Jalnu dragoceno delo, ki kliče po podobnih razčlembah pomembnih nacionalno konstitutivnih ustvarjalcev.

Avtor Jalnove biografije razdela pisateljevo življenjsko pot v dvanajstih poglavjih, ki poleg posameznikove zgodbe vključujejo tudi nadvse ilustrativne fotografske in slikovne dokumente. V isti sapi pa je pisateljevo življenje zanimivo tudi v luči vpletenosti kolektivne in širše zgodovinske dimenzije – namreč čas med leti 1891 in 1966 je obdobje velikih zgodovinskih prelomov slovenstva, ki so zaznamovani najprej s prvo svetovno vojno in razpadom avstrijske monarhije, nato z obdobjem jugoslovanstva, drugo svetovno vojno in dobo slovenskega socializma. Po eni plati so takšna ozadja v pomembni meri vplivala na pisateljevo ustvarjanje, po drugi plati pa je Jalen podobno kot denimo njegov sodobnik pisatelj Josip Vandot (oče kultne pripovedke o Kekcu) najdeval descartovsko zatočišče pred nemirnimi ujmami modernega sveta v idealiziranem slovenskem planinskem raju in njegovem mitološkem izročilu. Podobno kot večino slovenskih ustvarjalcev, umetnikov in kulturnikov je pisatelja zaznamovala pot od nadarjenega kmečkega kratkohlačnika do radovednega mladostnika v (katoliškem) izobraževalnem sistemu, kjer mu je neomajna volja ustvarjanja blažila občutek negotovosti v primežu vedno novih spoznanj o stratificirani družbeni konstrukciji realnosti in socialno/eksistencialne stiske.

V gorenjski vasici Rodine (streljaj oddaljeni od Prešernove rojstne vasi Vrbe) rojeni Janez je tako kot odličnjak najprej prestopil prag gimnazije, nato duri semenišča – kjer se je ves čas vpletal v vprašanja o religiji, umetnosti, gledališču ipd. Njegova nova maša, ki jo je daroval v farni cerkvi na Breznici leta 1915, je bila že pod vtisom vojne nevihte, ki se je bližala s soške strani (str. 33). Jalnova biografska beležka tako vključuje številne zanimive opise življenja v bohinjskem zaledju soške fronte, kjer je za časa svojega duhovniškega službovanja sprva kaplanoval v Srednji vasi v Bohinju. Kmalu po koncu vojne so Jalna premestili v Črnomelj, kjer se je čutil odrezanega od alpskega sveta in triglavskega pogorja – kamor je zahajal večino prostega časa. Njegova uporniška narava do vseh vrst dominantnih institucij je vzplamtela, ko se je na nadrejeno duhovščino v Ljubljani pogosto obračal z ultimativnimi željami po ponovni dodelitvi delovnega mesta v Ljubljani ali na Gorenjskem (str. 47). V povojnem času je Jalen vneto pisal drame, katerih ustvarjanje je še dodatno podkrepila nastanitev v Ljubljani leta 1920 – ko se mu je izpolnila sprva zavrnjena želja po tesnejšem stiku s kulturnim središčem slovenstva (str. 55). Prvo njegovo večje odmevno delo je bila tako drama Dom, katere besedilo je leta 1922 posredoval takratnemu dramaturgu ljubljanskega Narodnega gledališča Otonu Župančiču – uprizoritev je doživela leta 1924. V tistem času je Janez Jalen pričel v družbi zagretih gornikov poleg Triglava obiskovati tudi najvišje vrhove Alp, hkrati pa je stopil tudi na pot pisanja proznih del. Najprej predvsem krajših sestavkov v revijah Vrtec, Glas naroda, Domoljub, Dom in svet idr., kasneje pa je leta 1927 s strani pisatelja Finžgarja, urednika revije Mladika, prišla pobudo za daljšo povest. Jalen mu je predložil osnutek svoje povesti Mladec Marko, ki je kasneje doživela številne preobrazbe in objave v nadaljevanjih, v roke bralcev pa je prišla kot povest Ovčar Marko (str. 93). Jalen je v njej prikazal zgodbo o mlademu ovčarju, pridnemu pastirju, ki mu s pobožnostjo in poštenostjo na planini uspe prebroditi hudo revščino in se poročiti s hčerjo bogatih kmetov. Odmevni uspeh povesti slika tudi odziv izjemno spoštovanih bratov Janeza in Jožeta Plečnika – slavni arhitekt mu je nekoč dejal, da je v povesti toliko lepote, da lahko mirno reče: Ta knjiga bo stara dvesto let (str. 110).

Zaradi spora s šolskimi in katoliškimi birokratskimi mlini je leta 1930 napovedal izstop iz katehetske službe (str. 119), leta 1932 pa je doživel odpoved službenega razmerja honorarnega duhovnika, ko mu je takratni ban Dravske banovine ukinil delovno razmerje in državne dohodke zaradi tega, ker se v času diktature jugoslovanskega kralja Aleksandra ni hotel udeležiti volitev (str. 130). V tistem času, ko se je pisatelj zatekel na prisilne počitnice v domače Rodine, ga je povabil k pisanju scenarija za celovečerni alpinistični film Metod Badjura. V Jalnovi literarni zapuščini so tako ohranjeni trije rokopisi, ki so povezani s pisanjem scenarija za film Triglavske strmine – kar izvrstno povzame in predstavi v pričujoči Jalnovi biografiji France Pibernik (str. 131-145). Zgodbo o nastajanju filma pa je v isti sapi potrebno brati tudi v širšem že omenjenem kontekstu žanra gorskega filma. Kot smo že omenili, je v svojih začetkih žanr gorskega filma postal ena izmed pomembnih točk fiksacije nemškega Heimata, saj se je ravno prek oprijemljive popularne in množične kulture izrazil kot popularni credo številnih mladih in študentov, ki so se vsak konec tedna množično podajali v objem pustolovščin Bavarskih Alp. V tistem času, ko je Arnold Fanck ustvarjal svoje nemške filme, pa so na slovenski grudi nastajali prvi dokumentarni filmi, med katerimi tako po številu kot po tematiki izstopajo alpski dokumentarni filmi – denimo takrat so posneli pričetke smučarskih skokov v Planici, triglavski smuk s Kredarice ipd. Kot pionirja slovenskega (gorskega) filma izstopata predvsem Metod Badjura in Janko Ravnik. Pričetek celovečerne filmske produkcije tako utelešata nema črno/bela filma V kraljestvu Zlatoroga (1931) in Triglavske strmine (1932), ki ju nedvomno lahko umestimo v žanr gorskega filma kot še posebej pomembni deli kontekstualizacije alpske kulture slovenstva. Film V kraljestvu Zlatoroga je bil posnet v letih 1928 in 1929, producent filma je Turistovski klub Skala, scenarist Juš Kozak, režiser, snemalec in montažer pa Janko Ravnik. Na vsebinski ravni film prikazuje ljubljanskega študenta (Herbert Drofenik), ki se prek Prešernovega trga odpravi na železniško postajo in z vlakom odpotuje na Jesenice, kjer je zmenjen s kmečkim sovrstnikom Klemnom (Miha Potočnik), s katerim skupaj najdeta še Robana (Joža Čop) v jeseniški železarni in ga prepričata za izlet v kraljestvo Zlatoroga in vzpon na Triglav.

Kot že omenjeno, je v tistem času nastajal tudi film Triglavske strmine, čigar producenti so Metod Badjura, Evgen Lovšin in Stanko Tominšek, scenarij je napisal Janez Jalen, režiral ga je Ferdo Delak, za montažo pa je poskrbela Milka Badjura (kasneje tudi montažo delno ohranjenega filma leta 1963). Na vsebinski ravni je v filmu Jalen oblikoval zgodbo (ki je v izvirnem filmu iz leta 1932 nekoliko daljša in bolj razvejana) o kmečkem fantu Mihi (Miha Potočnik), ki povabi svoje dekle Minko (Pavla Marinko) na ples, vendar ga njegova prijatelja (Joža Čop, Uroš Župančič) zvabita na plezanje v gore. Osamljeno dekle nato poskuša na vaški veselici razvedriti ostareli izletnik in turist (Anton Danilo Cerar). V nadaljevanju se turist skupaj z Minko ter z Mihovo sestro (Milka Badjura) in njenim prijateljem (Jože Kunstler) odpravi v svet gora, kjer kmalu upehan obstane. Medtem ko se dekleti in mladi fant vzpenjajo na Triglav po lažji poti, pa se Miha s svojima soplezalcema napreza v triglavski strmini. Na vrhu se vsi skupaj najdejo, Minka in Miha pa podpišeta poročno pogodbo, v kateri je zapisano, da žena svojemu možu nikoli ne bo branila hoditi v gore. Plibernikovo delo o Jalnovi biografiji je tudi v tem kontekstu dragocena študija, ki prinaša številne podatke in okoliščine o nastajanju fundamentov slovenskega filma. Denimo v eni izmed zanimivih okoliščin Plibernik opozarja, da je pisanje scenarija Triglavskih strmin Badjura po tem, ko ni uspel prepričati planinca in pisatelja Janka Mlakarja, zaupal pisatelju Janezu Jalnu, prav tako vnetemu planincu in ljubitelju gora (str. 131). Po drugi plati pa zanimivo tudi dejstvo (ki ga sicer najdemo v delu Triglav gora in simbol), da se je eden izmed glavnih igralcev (v obeh filmih) Miha Potočnik poročil na Kredarici ravno v duhu takšne duhovite pogodbe, na podlagi katere žena svojemu možu nikoli ne bo branila hoditi v gore – najprej pa so svatje pripravili na poti do kapelice pod Triglavom šrango kar v Slovenski smeri severne triglavske stene.

Nedvomno je Jalnovo gnetenje planinske tvarine potrebno brati tudi v kontekstu ostalih del tistega časa. Omenimo jih le peščico za ilustracijo: denimo zgodovinski roman Tolminci (1927) Ivana Preglja govori o tolminskem kmečkem uporu leta 1713, ki se dogaja na južnih durih alpskih vrhov – pri tem je zanimivo, da postane leskov križ spoznavno znamenje kmečkih upornikov, torej označevalec puntarskega slovenstva. Vsekakor pa boj v hribovitem okolju slovenstva ni samo ekspliciten, temveč tudi metaforičen. Pripoved Boj na požiralniku (1937) Prežihovega Voranca govori o trdem kmečkem življenju v slovenskem gorskem svetu, kjer narava pogosto več vzame, kot da. Po drugi plati pa o boju za planino Požganico piše Voranc v romanu Požganica (1939), v katerem se koroški kmetje bojujejo z lokalnim grofom in kasneje z oblastmi za svoj simbolni planinski svet (zanimiv tudi kontekst raznarodovanja koroških Slovencev po prvi svetovni vojni). Bevkova povest Pastirci (1935), v kateri avtor v zgodbo vpleta prizore iz pastirskega življenja, posredno označujejo alpsko kulturo slovenstva, ki jo lahko na podobni ravni posrednosti razberemo tudi v delih Vladimirja Bartola. Roman Alamut (1938) namreč jemlje za svoje ozadje dogajanja utrjeni gorski svet – Bartol tako svoje navdušenje nad planinami pretopi v svoje delo, kjer denimo v gorskih utrdbi na gradu Alamut vodja izmailcev Seiduna ustvari svoj privatni planinski raj. Podobno tudi mladinska igra Triglavska roža (1940/1944) Mirka Kunšiča razvija klasično zgodbo o revnem otroku, ki hoče mater in sebe rešiti revščine – na poti do zaklada gorski mož vzame materi vid, vendar ji ga sinko uspešno povrne s triglavsko rožo in vodo iz Marijinega studenca – v delu se podobno kot Vandot s svojim Kekcem močno opre na izročilo slovanske mitologije.

Po svečani premieri Triglavskih strmin 9. decembra leta 1932 v kinu Ljubljanski dvor se je življenjska pot Janeza Jalna ponovno zasukala k pisateljevanju – takratni škof Rožman, ki se je udeležil premiere, je Jalna znova vzel pod institucionalno okrilje in mu dodelil nezahtevno mesto župnega upravitelja Notranje Gorice (str. 147). V tridesetih je tako Jalen napisal številna kratka prozna dela, nekatera dramska dela, hkrati pa je leta 1936 izbruhnil tudi spor zaradi avtorskih pravic odmevnega celovečernega filma (str. 180). Nemirni Jalen se je ob izteku istega leta ponovno pripravil na selitev v Ljubljano, kjer je dočakal izdajo povesti Cvetkova Cilka (str. 195) in odmevne povesti Trop brez zvoncev (str. 210) – odmeve, recenzije in kritike obeh (in tudi ostalih) povesti Plibernik sistematično predstavi v biografiji. Hkrati pa se v letih vojne 1942 Jalen ponovno vrže v pisanje novega obsežnega pripovednega dela z naslovom Bobri (str. 249), ki ga umesti ravno v ljubljansko barje, kjer je za časa bivanja v Notranjih Goricah spoznal tega sublimni čar. V delu je povezal vzorce slovanske, keltske, ilirske in krščanske mitologije v doživet opis koliščarske kulture, ki jo je rekonstruiral s pomočjo številnih takratnih znanstvenih virov. V njegovi zgodbi koliščarsko barjansko pleme živi in lovi v gozdovih pod Krimom (v zgodbi Črna gora), povezano je z ostalimi rodovi – denimo rodom Drznega Kozoroga s Snežnih gora in jezera ob Sivi skali (Triglavsko pogorje in Blejsko jezero z visoko sklano vzpetino in gradom na njej), veruje, da sta na oddaljenem Triglavu doma Blisk in Grom. Rokopis tretje knjige Bobrov je Jalen končal decembra 1943, pri čemer je bilo že med vojno delo toplo sprejeto, dokončno pa je postalo afirmirani literarni drobec kolektivnega spomina slovenstva po drugi svetovni vojni, ko se je kljub Jalnovim težavam z novo oblastjo ena izmed največjih založb leta 1956 odločila za ponatis njegovega obsežnega dela Bobri.

V zaključku lahko zabeležimo, da se je plodovito ustvarjanje nadaljevalo vse do zadnjih dni, kar slikovito podaja tudi France Plibernik v biografiji. Tudi po tej plati je Plibernikova biografija o Jalnu sistematično delo podkovano s številnimi primarnimi viri in dokumenti. V zaključku dela najdemo še opozorilo, da Jalnova rojstna hiša še vedno nima statusa spominskega muzeja, kot ga imajo denimo rojstne hiše podobnih pomembnih pisateljev slovenstva. Da mednje spada tudi Janez Jalen, ni dvoma – saj s svojo planinsko povestjo opisuje tudi tisti vidik slovenstva, ki ga še nismo popolnoma sprejeli – namreč hribovsko ali alpsko razsežnost slovenskega okolja in njegovih ljudi. Morebiti tudi zato še danes presenečajo podatki, da je denimo Slovenija najbolj gorata država v Evropski Uniji (procentualno precej bolj kot sosednja Avstrija ali nekoliko oddaljena Grčija) – o čemer priča zadnje poročilo Evropske komisije o razmerah na evropskih gorskih območjih.

Boštjan Šaver

eXTReMe Tracker