Borut Peršolja: komentar dogajanja na zadnjih zasedanjih redne in izredne skupščine PZS v katerem opozarjam na nekatera sporočila, ki so v (novinarskih) odzivih ostala skrita ali ne dovolj pojasnjena.

Enotno sporočilo planinske organizacije

Nekaj dni po zasedanju skupščine Planinske zveze Slovenije je na dlani: planinska organizacija zmore ohranjati kritičnost do lastnih potez in potez posameznikov, ki so jim zaupana vodilna mesta. Jasno ostaja njeno poslanstvo – skrb za varnejše gibanje v gorah in varovanje gorske narave – in način delovanja ter zavedanje, da so gore in njeni člani ter planinska društva vir njenega znanja, moči in ugleda. Komentar s katerim zaključujem zgodbo, ki je meni osebno in planinskemu društvu, ki ga vodim, prinesla razmišljanja vredne izkušnje, opozarja na nekatera sporočila, ki so v (novinarskih) odziv ostala skrita ali ne dovolj pojasnjena.

Na nadaljevanju zasedanja redne skupščine Planinske zveze Slovenije smo delegati zavrnili Poročilo o delu nadzornega odbora Planinske zveze Slovenije za leto 2003. Nadzorni odbor spremlja in nadzoruje delo vseh organov Planinske zveze Slovenije, zlasti pa nadzoruje celotno gospodarsko ter finančno in materialno poslovanje Planinske zveze Slovenije. Delegati smo v razpravi opozorili na številne konkretne pripombe in postavili vprašanja glede poslovanja Planinske zveze Slovenije. Najdlje je šel predstavnik Koroškega meddruštvenega odbora, ki je predstavil stališče, da takšnega poročila ne bo podprl, kar je bilo svojevrstno presenečenje (ne pozabimo: predsednik Planinske zveze Slovenije je leta 2001 kandidiral prav z njihovo podporo oziroma na njihovo prigovarjanje – »pred leti so me silili«). Izid glasovanja – poročilo je bilo zavrnjeno – pomeni za vodstvo Planinske zveze Slovenije in upravni odbor Planinske zveze Slovenije izjemno resno opozorilo in kliče po hitrem in učinkovitem ukrepanju.

Na dnevni red je bila uvrščena tudi točka z naslovom Kakšno planinsko organizacijo želimo in ključne naloge slovenskega planinstva v naslednjem obdobju. V Obvestilih Planinske zveze Slovenije k tej točki sploh ni bilo objavljenega gradiva, probleme pa je imel tudi Marko Goršič, kot predsednik delovnega predsedstva, ki sprva za obravnavo sploh ni našel poročevalca. Po krajšem zapletu je bil v ospredje potisnjen Jože Stanonik, strokovni sodelavec predsedstva Planinske zveze Slovenije, ki je delegatom predstavil nekaj lastnih videnj in poudarkov iz uvodnika v zadnji številki Obvestil Planinske zveze Slovenije. Skupščina Planinske zveze Slovenije je tak način odločanja o razvoju planinske organizacije odločno zavrnila. Izid glasovanja je ponovno pokazal na odgovornost vodstva Planinske zveze Slovenije, ki je razvojno vizijo zgolj obljubljalo, od nje pa je ostal prazen nič. V tem primeru je šlo tudi za neuspel poskus preklica obstoječega razvojnega dokumenta z naslovom Vodila pri delu Planinske zveze Slovenije in planinskih društev, ki ga je planinska organizacija skrbno pripravljala in dopolnjevala kar tri leta in je bil na podlagi široke razprave na vseh ravneh planinske organizacije sprejet leta 1999.

Na zasedanju Izredne skupščine Planinske zveze Slovenije sem razloge za uvrstitev točke z naslovom Razprava o nezdružljivosti funkcij v politični stranki in planinski organizaciji na dnevni red zasedanja argumentiral z navedbo naslednjih sklopov vsebin:

1. Izjave mag. Francija Ekarja, predsednika PZS ob njegovi izvolitvi leta 2001
2. Dogodki jeseni leta 2003 in v letu 2004
3. Oblike politizacije planinske organizacije
4. Pomen nezdružljivosti funkcij
5. Funkcionarstvo in politično delovanje mag. Francija Ekarja, predsednika PZS
6. Dosedanje oblike in metode dela planinske organizacije v večstrankarskem
sistemu in doseženi rezultati (pregled uspelih zakonodajnih pobud)
7. mag. Franc Ekar, predsednik Planinske zveze Slovenije kot žrtev poskusa, da bi ga odstranili
8. Raven demokratičnega dialoga v planinski organizaciji
9. Sklepi

V daljši razpravi sem nanizal izjave predsednika, njegovo aktivno udeležbo na strankarskih prireditvah (12. 3. 2004 se je, namesto da bi vodil sejo upravnega odbora Planinske zveze Slovenije (vodila sta jo podpredsednika Planinske zveze Slovenije Danilo Škerbinek in Adi Vidmajer), ki je potekala istočasno, udeležil prireditve ob 10 letnici združitvenega kongresa in nastanka nove LDS na Bledu – s tem je jasno pokazal, kaj je njegova zasebna prioriteta (»Moja stranka je Planinska zveza Slovenije.«; Delo, Sobotna priloga 28.7.2001); o tem je v oddaji Odmevi še isti večer poročala TV Slovenija, oddaja je dostopna v arhivu RTV SLO, na katerem je Franci Ekar v ozadju med pogovorom novinarke z Igorjem Bavčarjem – na časovni skali se posnetek začne s časom 5:18), dokazljiva dejstva (udeležba na sejah organov LDS, izjava Jelka Kacina v Dnevniku, 16. 10. 2004, s katero je potrdil Ekarjevo funkcionarstvo) in pojasnil nasprotja s statutom Planinske zveze Slovenije in Častnim kodeksom slovenskih planincev (46. člen Statuta: »Sklepi skupščine PZS so obvezni za vse organe PZS in člane PZS.«, 7. člen Statuta: »Planinske organizacije so del civilne družbe.«, Častni kodeks slovenskih planincev, poglavje V. Odnosi med planinci, točka 3: »Povsod v družbi, v gorah pa še bolj, mora obveljati načelo enakopravnosti med planinci. Nezdružljivo s pravim planinstvom je kakršnokoli socialno, narodnostno, rasno in drugo razlikovanje.«).

V razpravi sem nanizal tudi načine politizacije planinske organizacije v času vodenja mag. Francija Ekarja: vpeljava političnega besednjaka – »opozicija« (izjave na zboru vodnikov PZS, 26.10.2002 v Ljubljani in na Dnevu planincev na Krnskem jezeru, 6.7.2003), izjave o Cerkvi (Delo, Sobotna priloga 28.7.2001), politično motivirani propagandni akciji Od Prekmurja do Jadrana ob vstopu Slovenije v Evropsko zvezo (kaj bo po akciji ostalo planinski organizaciji – majice?), udeležbi Jelka Kacina na majskem zasedanju skupščine PZS, podelitev zlatih častnih znakov PZS ministrom Vlade Republike Slovenije in številnim delegacijam ter predlog za odlikovanja Predsednika Republike Slovenije celotnemu predsedstvu Planinske zveze Slovenije ob Mednarodnem letu gora, govorniki na Dnevu planincev na Žavcarjevem vrhu) in pozitiven primer, ki pa ga Planinska zveza Slovenije ni znala predstaviti slovenski javnosti (na koledarju PZS, ki je izšel v 30.000 izvodih je nosilno sporočilo 100 letnica rojstva Edvarda Kocbeka ...). Predstavljene so bile tudi dosedanje uspele zakonodajne rešitve, v katerih je planinska organizacija dosledno komunicirala z vsemi poslanskimi skupinami v Državnem zboru Republike Slovenije.

Spregovoril sem tudi o nizki kulturi dialoga (na primer izjave izrečene na izredni seji UO PZS, 24.9.2004 ali o neresničnosti navedb, da je urad varuha človekovih pravic pripravil strokovno mnenje o tem vprašanju; Delo, 22.10.2004) in pojasnil, da je 38 planinskih društev podprlo predlog, da se o vprašanju nezdružljivosti funkcij razpravlja na najvišjem organu, ne pa, da se zamenja predsednika Planinske zveze Slovenije. Nekatera planinska društva so bila zaradi napačnega razumevanja predloga že deležna različnih pritiskov.

Ob umirjeni in argumentirani razpravi, h kateri je s korektnim vodenjem pripomoglo tudi delovno predsedstvo zasedanja, se je pokazalo, da ima po mesecu in pol odzivov na poziv za razrešitev predsednika Planinske zveze Slovenije planinska organizacija o vprašanju nezdružljivosti planinskih in političnih funkcij enotno stališče. Skupščina Planinske zveze Slovenije je z veliko večino glasov podprla sklep:

Skupščina Planinske zveze Slovenije ugotavlja, da je v skladu s Statutom Planinske zveze Slovenije in Vodili pri delu Planinske zveze Slovenije in planinskih društev opravljanje funkcionarskih nalog v politični stranki nezdružljivo z opravljanjem vodstvenih funkcij v organih planinske organizacije.

Zanimivo pa je, da je samo nekaj ur pred Izredno skupščino Planinske zveze Slovenije upravni odbor Planinske zveze Slovenije ugotovil, »da v primeru kandidature predsednika Planinske zveze Slovenije mag. Francija Ekarja za poslanca v Državni zbor Republike Slovenije niso bila kršena določila Vodil o delu Planinske zveze Slovenije in planinskih društev in da je zato sklepanje o razrešitvi predsednika Planinske zveze Slovenije mag. Francija Ekarja na današnjem zasedanju izredne Skupščine Planinske zveze Slovenije brezpredmetno«.

Skupščina je torej dala jasno vedeti, da se ne strinja s stališčem upravnega odbora Planinske zveze Slovenije, s tem pa posredno opozorila, da ta organ ne uživa več našega zaupanja. Ob tem opozarjam še na nekaj: kandidatura za poslanca Državnega zbora je samo posledica strankarskega delovanja predsednika Planinske zveze Slovenije, ni pa v ničemer sporna. Sporno je hkratno funkcionarstvo v politični stranki in v organih planinske organizacije.

S sprejetim sklepom o nadaljnjem obstoju nezdružljivosti funkcij se nedvomno zaključuje planinski del slovenske tranzicije. Planinska organizacija ostaja v Sloveniji pomemben del civilne družbe, s svojim ravnanjem pa je lahko zgled ostalim, ki se jih politika na različne načine polašča in prisvaja.

Ob polemični razpravi so delegati brez zadržkov na načelni ravni obsojali ravnanje predsednika Planinske zveze Slovenije, vendar pa se jim je zdelo, da to ne more biti edini razlog za njegovo zamenjavo. Izid morebitnega glasovanja, ki naj bi po našem predlogu potekalo tajno, najverjetneje pa bi se izvedlo javno, je bil nejasen. Zato sem med razpravo skupščini Planinske zveze Slovenije predlagal v sprejem spremenjen predlog, ki se glasi:

Skupščina Planinske zveze Slovenije predlaga mag. Francu Ekarju, da z razpravo o zaupnici predsedniku PZS na naslednjem rednem zasedanju Skupščine preveri ali še uživa zaupanje delegatov planinskih društev.

Skupščina je ta predlog podprla, s tem pa nakazala nadaljnje korake v naslednjih možnih smereh:
- vodstvo Planinske zveze Slovenije ima na voljo pol leta časa, da popravi napake iz preteklosti in z jasnimi ukrepi napove programske možnosti normalnega dokončanja svojega mandata,
- z razpravo o zaupnici je planinskim društvom omogočeno, da kritično razpravljajo o celotnem delovanju Planinske zveze Slovenije, ki jo od leta 2001 vodi mag. Franci Ekar in na tej podlagi ocenijo, kakšno planinsko organizacijo želimo v prihodnje,
- predsednik Planinske zveze Slovenije in upravni odbor Planinske zveze Slovenije ocenita stališča in sklepe obeh zasedanj skupščine Planinske zveze Slovenije in nastali položaj, ter sama razmislita o smiselnosti nadaljnjega opravljanja zaupanih nalog.

Mnenje, da je bil prvotni predlog spremenjen zato, ker kot predlagatelji nismo imeli novega kandidata ne upošteva dejstva, da se o tem sploh nismo pogovarjali, saj ima statut Planinske zveze Slovenije tudi za primer razrešitve predvidene rešitve (50. člen: »Če preneha funkcija predsednika PZS iz kakršnega koli razloga, prevzame vodenje PZS eden od podpredsednikov PZS ...«).

Borut Peršolja