Od tod do reklame: zakaj smo naprodaj in zakaj nas kupujejo poceni?
EPP
Če želim pisati zgolj in samo o lepih stvareh, se moram pretvarjati in blefirati. Minili so časi, ko sem za vsako ceno verjel, da je lajf zgolj lep in podobna sranja. Naša družba temelji na lažnih željah o tem, kako perfektno smo civilizirani in kako je naša prihodnost vsa cvetoča, kar nekako rožnata.
Kaj je dandanes največja ”big one” produkcija? Ne gre, nimate pojma? Prav, bom raje vprašanje zastavil takole: kaj je najbolj rastoča produkcija? Ponovno kiks? Še ena možnost: kaj vas danes najbolj zajeda, oblega, vam preprosto leze pod kožo in na koncu koncev zasvoji? Smo bližje, a ne? Recimo, sedite pred televizorjem in si z zanimanjem ogledate film med tem pa vas vsakih dvajset (20) minut zmotijo z reklamnim blokom: S Periolom očistimo vsako umazanijo, Ker se cenim, Pri nas boste zadovoljni, Ko voda postane nega… Zjutraj se odpravite v službo na drugem koncu mesta in ker je vaša jutranja pot odvisna od vožnje po obremenjenih prometnicah, tam pa kraljujejo ”giganti,” ste tako ponovno v središču pozornosti. V službi se priklopite – saj ste trendovski poslovnež – na svetovni splet in pregledate elektronsko pošto med katero je precej nekoristnega balasta o tem in onem, kaj je ugodno in kaj najboljše. Vsega tega – kakor tudi velika večina drugih – se sploh ne zavedate. Kasneje doma v nabiralniku poleg položnic najdete kupe cenenih, enostranskih in večstranskih sporočil z mastnimi naslovi: Velika akcija; Pri nas vse 50 procentov (%) navzdol; Ne zamudite velike priložnosti (kot da gre za življenje?!)… Zvečer se odločite za preprost izlet v kinodvorane in slednjega se še posebej veseli starejša hčerka in kakopak ljubljena žena. In glej ga zlomka: že pred samim vhodom vse polno namigovanj k temu in onemu. In končno film, seveda tudi tukaj zgolj po reklamnem bloku polnem duhovičenja o vrednem. Na poti domov – ker ste pač iz drugega konca mesta in rahlo podhranjeni - se ustavite v prijetni restavraciji, kamor zahajate pogosto: enkrat s poslovnimi partnerji, drugič s prijatelji in tretjič z družino. In vsakič popolnoma enak štos. Reklame ob vhodu, prtički dekorirani v stilu kičastih reklam, natakar ogrnjen v sponzorsko pridobitev. Ena sama reklama. Eno samo potrošništvo. Ena sama prodaja. Eno samo zapeljevanje in osvajanje. Kupim, brez embalaže.
Zadnjič se mi je zapisalo, da pleza več in več mladih in vse to. Pozabil pa sem dodati, da je sicer res, da je plezalna družbica vedno večja in da smo preprosto ena velika prijetna družina, ampak, da je - vsaj alpinizem – vse skupaj vezano na precej “ udoben“ način udejstvovanja. To je po svoje celo fajn in je posledica trenutne situacije v družbi: agresivno potroštništvo je pač zakon. Ljudje pač ostajajo v dolini in zapravljajo, kadar ne delajo in kadar delajo razmišljajo o tem prvem. Ne verjamete? Zadnjih nekaj vikendov sem obiskal naše ”največje” stene k čemur je predvsem nagovarjalo stabilno vreme, ugodna temperatura, dokaj dolg dan in suha skala. Skratka tako zelo šolsko, da se preprosto ne moreš upreti ideji o plezanju. In sva tako plezala – soplezalec in jaz - ter doživljala podobne scenarije:
Vrata, ob 5:00 uri zjutraj: trume pohodnikov v zloščenih avtomobilih, polni avtobusi, razgrajanje, dretje in vpitje, nekako tako, kot bi prepletel BTC parkirišče s sobotno veselico ob harmoniki v Majšperku. Jasno, ljudje več ne znajo ločiti šoping centra od idilične narave.
Stena nekaj kasneje, ob 8:00 uri dopoldan: Globoko tišino jutra zmoti zgolj kakšen tarzanovski vzklik pijanega nebodigatreba na poti v dolino iz zloglasne Kredarce. Plezalcev pa nikjer. Stena je oblita v samoto. Sva zgrešila? Povsem verjetno bi bilo, da bi na nedeljsko dopoldne več slednjih srečala pri najbližjem sosedu kot v stenah.
Relacija Vrata – Mojstrana, ob 17:00 uri popoldan: Vožnja iz doline je podobna tisti, ko se po obilni požrtiji odpelješ malce naokoli, da se stvar prebavi. Skratka, precej nasproti drveče pločevine in to do najbližje gostilne, da se vse skupaj poplakne.
Ne kupim, predrago.
Trdim tudi, da se da vse kupiti in prav tako prodati. Morda absurdno vendar drži, da se, recimo tisti alpinisti, ki so še pred kratkim zatrjevali, da se oni pač ne prodajajo to danes počnejo zelo vestno in polni zagona. Pred tem so se predvsem posmehovali ostalim, ki so se podvrgli reklamiranju, danes pa prodajajo svoje vzpone, pustolovščine in na koncu koncev rezultate preko spleta in ostalih medijev, kjerkoli že – pač v stilu, vse, da me opazijo. Je to nuja, dvojna morala ali zgolj nekaj vsakdanjega v stilu izgovorov, ker pač slednje zahteva trg. Vse se vrti okrog potrošništva in promocija je le del tega – ti daš, jaz dam – kar preprosto pomeni, da se alpinisti prodajajo in so naprodaj. In ena bolj zblefiranih fraz: plezam zase in za svoje veselje ostaja zavoljo potrošništva in medijev zgolj še zgodovina. Da ga jebeš res, ne kupim!
Prodal se je celo predsednik Planinske zveze Slovenije, ki nas z resnim obrazom in brez nasmeška opozarja – vsaj tukaj pri nas na gorenjskem - češ, volite zame, kajti drago občinstvo, sem magister organiziranih ved, predsednik Planinskega društva Kranj, predsednik Planinske zveze Slovenije, župan občine Preddvor, vodstveni funkcionar Liberalne demokracije, podpredsednik OKS-ZSZ, gorski vodnik z licenco ZGVS, družinski človek in dober oče, in navsezadnje kandidiram za Bloudkovo priznanje, kar je, takole med nami, najvišje priznanje na področju športa, ki ga podeljuje naša država. Prodano!
Sem naprodaj.