Skrivnost je v trmi: to dobro ve Irena Mrak, ki je to poletje posegla po magični višini 8000 metrov.

 

Ta trmasta

Niti ne tako daleč nazaj – spomin bi bilo potrebno naravnati na čas pred letom dni, - se je takrat tridesetletna Irena Mrak vrnila z mednarodne odprave na Nošak, ki je s 7492 metri najvišji vrh Afganistana. Jasno, z doseženim vrhom in izredno bogato alpinistično izkušnjo, ki ji je dala vetra. Ta je letos zapihal proti Karakorumu in to v smeri ledenika Baltoro, kjer se je izgubljal nekam proti vrhovom skupine Gašerbrumov. Tam pa je šele zares zapihalo. To je danes leto dni starejša Irena, sicer asistenka na Oddelku za geografijo na Filozofski Fakulteti v Ljubljani, vedela še kako dobro. In to že precej prej. Če se želimo prikopati do razlogov za pot na vrh osemtisočaka Gašerbrum II (8035 m), se moramo vrniti krepko nazaj. Vsaj tja v leto 1996, ko je Irena prvič občutila čisto pravo višino. Bilo je v Andih, kjer se je v enem zamahu povzpela na Chimborazo (6310 m) v Ekvadorju, Alpamayo (5945 m) in Artensoraju (6023 m) v Peruju ter na enega najvišjih vrhov južne Amerike, Huascaran Sur (6768 m) v Kordiljeri. Še istega leta si je zadala, da bo pač prišel dan, ko bo občutila ”magično” višino osemtisoč metrov. Vso to vmesno obdobje ni podlegla modernim trendom alpinizma, ki prisegajo na specializacijo po panogah, ampak je v največji meri gojila klasičen alpinizem – če temu še sploh lahko tako rečemo - in ostala lojalna svoji ideji o res visoki gori. Na poti do magične višine je preplezala številne smeri tukaj doma, kakor tudi v gorstvih po svetu, ničkolikokrat bivakirala v mrazu, snegu ali kar tako, da je s cepetanjem in poskakaovanjem premagovala strupen mraz dolgih noči in pri tem vedno našla smisel v poti do cilja. Letošnjega julija je po trdem delu na gori, Irena stopila na svoj prvi Osemtisočak. Magična meja je bila s tem dosežena, želja izpolnjena.

Irena in Sepp na vrhu Gašerbruma II, 8035 m

Si v ponos ali v sramoto slovenskega alpinizma?

Hja, pravzaprav o tem ne razmišljam nikoli. Mislim, predvsem na širši okvir slovenskega alpinizma in moje mesto v njem. Reciva, da se mi ne zdi, da bi bila našemu alpinizmu ravno v sramoto. Je pa res, da s svojimi dosežki nikoli nisem popolnoma zadovoljna in imam vedno občutek, da bi lahko stvari počela še boljše. Kaj o tem meni slovenska alpinistična javnost je zame drugotnega pomena.

 

 

Kakorkoli že, v letošnjem poletju si - po Mariji Štremfelj in pokojni Mariji Frantar - postala šele tretja Slovenka, ki si zmogla vzpon na osemtisočak. Besedo šele sem uporabil namenoma, saj ugotavljam, da ni prav veliko Slovenk, ki bi se lotevale tako visokih gora. Je to zaradi kompleksnosti vzpona, ki je med drugim povezan tudi z velikim časovnim in finančnim vložkom ali pa je tu predvsem prisoten strah pred vsokimi gorami?

Če začnem kar pri financah. Danes so visoke gore postale finančno precej dostopne in mislim, da to ni ovira. Jasno je, da greš težko na takšno odpravo vsako leto, ker so stroški kljub temu kar visoki in si jih z običajnimi dohodki težko privoščiš. Meni osebno je letos uspelo dobiti nekaj sponzorjev, ki so pokrili so trideset odstotkov končnega zneska. Ostalo sem si plačala sama, ker sem že nekaj let imela veliko željo po osemtisočaku. Tako sem načrtno uspela prihraniti denar za letošnjo odpravo. Čas tudi ni ovira, saj so naše alpinistke večinoma še študentke ali pa imajo, recimo, službe, kjer bi si malce daljšo odsotnost lahko privoščile. Če jih je strah visokih gora? Mogoče to ali pa predvsem dejstvo, da so zadovoljne z nižjimi gorami, kjer lažje opravijo kakšen dober vzpon. Ne vem, težko sodim. Dejstvo je, da je 8000 metrov visoka gora in velik zalogaj. Eno veliko matranje in veliko treninga že prej doma. Jasno, pa trma in še enkrat trma, pa izjemno močna volja in odločenost, da ti bo uspelo. Če se smiliš samemu sebi je bolje, da na odpravo sploh ne greš.

 

 

Koliko vsega je sploh potrebno, da se ženska - alpinistka odloči za tovrstno matrarijo. Enkrat si že omenila, da moraš biti še toliko bolj trmasta, kot so recimo ”močnejše” oblike alpinistov. Se ti ne zdi, da se dejansko večina alpinistk zadovolji z razlago, da je tam visoko gori pač čisto preveč mrzlo, preprosto preveč je vetra, pretežak nahrbtnik in podobno. In zaradi teh dejstev se potem raje posvečajo ostalim oblikam alpinizam, ki so morda bolj ”prijazne” in prej dosegljive?

Mene visoke gore neznansko privlačijo in vem, da je to „tisto ta pravo.“ Letos sem bila skupaj s šestimi alpinisti, kjer sem nosila enako težak nahrbtnik, mraz je bil tudi zame enak in prav tako vse ostalo. V primerjavi z njimi sem imela celo nekoliko manj zdravstvenih težav: imeli so pač smolo, da jih je pestila prebava, pa še kaj. Je pa res, da sem v primerjavi z njimi na gori počasnejša: enostavno mi gre na višini zelo počasi in to me neznansko jezi. To je ena od stvari, ki jih moram čimprej odpraviti. Skratka, moje mnenje je, da tudi ženske lahko plezamo in hodimo na visoke vrhove, le voljo je treba imeti. Zagotavljam pa, da na strupen mraz in napore v dolini pozabiš kaj kmalu in ostanejo le neznansko lepi občutki z vrha, pa tiste drobne radosti: recimo, vroč čaj ob pravem trenutku, pogled na igro sončnih žarkov v ledeniški razpoki.

 

 

Kakšen je občutek, ko dosežeš vrh?

Fajn! Fajn, ker ni treba več višje. Fajn, ker so vse gore naokoli nižje in imaš občutek, da bi jih lahko pospravila v žep ter nesla s seboj v dolino, recimo, za tiste dni, ko mi gre v dolini vse narobe.

Pogled na K2 in okoliške vrhove z vrha Gašerbruma II

Govori se, da si pravzaprav bila nekakšen neformalen vodja odprave. Govori pa se tudi, da si se kar nekako skrila med ostale člane, ki so dosegli vrh, kljub temu, da je to eden redkih ženskih pristopov na vrh v letošnjem letu in nasploh?

Odprava je bila uradno univerzitetna, torej nas je moralno, a žal ne finančno podprl tudi rektor Univerze v Ljubljani. Vsi člani – razen obeh Nemcev – smo na nek način povezani z akademskimi krogi, zato smo se odločili za takšno poimenovanje. Smo pa uspeli opraviti tudi nekaj zanimivih meritev, ki jih bomo lahko s pridom uporabili pri svojem delu na fakultetah. S tega vidika je bilo jasno, da bo formalno vodja odprave dr. Stojan Burnik, ki predava o gorništvu na Fakulteti za šport, pa že kar nekaj izkušenj z vodenji odprav je imel pred tem. Organizacija odprave je seveda povezana z ogromno dela, ki sem ga veliko opravila sama, čeprav je prav vsak član pomagal po svojih močeh: Primož s postavitvijo spletne strani, Andrej s tehnično opremo, Iztok z medicinskimi zadevami. Moram pa povedati, da sva bila s Stojanom pri vodenju dobra naveza. Letošnje izkušnje bodo nedvomno olajšale vse moje nadaljnje odprave.
Skrita med ostale? No, mislim, da ne. Je pa res, da se nisem prav posebej izpostavljala, da sem tretja Slovenka z 8000 metri v žepu. Fino pa se mi zdi, da sem zmogla najti energijo za nekako dvojni naskok na vrh.

 

 

Saj prav to! Iz poročila o poteku odprave je namreč razvidno, da si bila na gori en cel teden in to kar tri cele dni višje od 7000 metrov. Kako po tvojem to vpliva na človeški organizem. Ste prišli do kakšnih spoznanj glede na to, da ste izvajali meritve?

Ja, trikrat sem spala na 7400 m, torej na taboru štiri. Prvi poskus pristopa na vrh smo izvedli 26. julija, skupaj z Nemci in Španci; kakšnih petnajst nas je bilo vseh skupaj. Potrebno je bilo zgaziti dolgo prečko pod vršnim delom gore, nato pa še kakih 300 višinskih metrov vršnega snežišča, ki doseže naklonino tja do 50 stopinj. Kljub jasnemu vremenu je močno pihalo in bilo je zelo, zelo hladno. Začeli smo okoli četrte ure zjutraj, torej malo pred sončnim vzhodom, ko je že tako najhladnješi čas dneva. Nekako po dveh urah je prvi obupal Sepp in se vrnil v tabor, nato še nekaj drugih, potem pa še jaz, nekje na višini 7600 m. Ni šlo! Mraz se mi je zažrl dobesedno v kosti in nisem mogla več naprej. Telo je bilo popolnoma otrplo. Po vrnitvi v šotor sem rabila kar nekaj ur za segrevanje v spalni vreči s pomočjo vročega čaja. Takoj sem bila odločena, da poskusim še enkrat, vedela sem, da je vremenska napoved za naslednji dan še dobra. No, in naslednji dan sva šla s Seppom na vrh, vsi ostali pa nazaj proti bazi. Bila sva sama, gazi od prejšnjega dne ni bilo več, veter pa je bil še vedno zelo močan. Ampak je šlo. Na koncu res le še na trmo. Potem sva še tretjič prespala na 7400 metrih. Poznalo se je predvsem naslednji dan, ko sva sestopala proti enki na višini 5900 metrih, kjer noge niso ubogale. Bila sva izčrpana. Ja, menda velike višine slabo vplivajo na organizem. Jasno, manj je kisika. Glede meritev, ki smo jih opravljali in o njihovih rezultatih pa bo več znanega v nekaj mesecih, ko bodo na voljo rezultati.

Irena v baznem taboru

Kako bi ocenila odpravo sedaj. Je glede na vse vaše cilje med katerimi naj omenim smučanje z osemtisočaka, pa prvenstvena smer na Gašerbrum I in neposredno prečenje iz Gašerbruma II na Gašerbrum I uspešna ali neuspešna?

Vse odprave si pred odhodom zadajo več ciljev in tako pač vsaj enega lahko izpolniš. No, vedno se ti lahko zgodi, da ne bo prav noben šel skozi, ampak tako pač je - ne le v alpinizmu. Osebno se mi zdi, da smo v danih razmerah naredili vse kar je bilo možno. Izkoristili smo edine tri lepe dneve v letošnji sezoni, ko je bilo možno priti do vrha. Pred tem smo večinoma časa delali v slabih razmerah. Meni je bilo kmalu jasno, da prečenje v letošnjih razmerah ni mogoče, prav tako sta Iztok in Andrej opustila misel na smučanje z vrha.

 

 

Ampak, ali se ti ne zdi, da je bil tvoj cilj, da bi prečila neposredno iz Gašerbruma II na Gašerbrum I le prevelik zalogaj za prvo resno izkušnjo z osemtisočakom? Tukaj le gre za dolgotrajno izpostavljenost na veliki višini in skrajne napore ob določenih izkušnjah?

Po prihodu domov me je predvsem razveselil članek Tomaža Jakofčiča v Delu, kjer res simpatično zaključuje, da šele sedaj - po pristopu na Gašerbrum II - je pa ženski lahko vsaj približno jasno, kaj je to osemtisoč metrov in šele sedaj si mogoče lahko zadaja take cilje kot je recimo prečenje. To novinarsko sojenje stvari vse povprek, ki jih nekdo ne pozna me je v preteklosti jezilo, sedaj pa je vse skupaj postalo že prav zabavno saj vsak članek vsebuje vsaj en stavek, kjer mora dodati svoje zrno in s tem subjektivno ocenjuje vzpone. No, samo prečenje je dejansko izvedljivo. Seveda v zelo dobrih razmerah toliko lažje. Vendar niti ne gre za tako dolgo izpostavljenost velikim višinam. Gori nista povezani z grebenom, ampak je potrebno sestopiti na sedlo na približno 6300 metrov, potem pa sledi vzpon na Gašerbrum I. To kar je počel, recimo Lafaille ni prečenje, ampak je pristop na GI in GII brez povratka v bazo. Po mojih podatkih sta dosedaj prečila le Messner in Kammerlander. Vsekakor je pa prečenje izvedljivo in bi se ga lotila v boljših razmerah, kljub svoji neizkušenosti.

 

 

Naj se vtaknem v društvo Mountain Wildernes Slovenija (MWS), kjer si član upravnega odbora. Meni osebno se zdi ta organizacija precej statična. Zgolj nekakšna moč na papirju, kjer so člani poznana imena, sicer pa gre predvsem za nespretno opozarjanje in nič konkretno narejenega.

Mountain Wilderness Slovenija je nevladna organizacija, delovanje v njej pa popolnoma prostovoljno. To pomeni, da v okviru društva MWS lahko vsak udejanja svoje ideje - protestira na ulicah, piše peticije in podobno,- vendar mora imeti idejo ter jo tudi izpeljati. Pomagajo mu članice in člani, ki enako čutijo in imajo v danem trenutku čas to početi. MWS ima od letošnje pomladi novo generalno sekretarko Marjeto Keršič Svetel, ki je odlična poznavalka gorskih območij pri nas in po svetu, predvsem pa je z dušo in srcem naravovarstvenica. Viki Grošelj je društvo ustanovil in postavil na noge, Marjeta pa sedaj širi njegovo delovanje. Jasno je, da gre za počasen proces, eno pa je dejstvo: kot nevladna organizacija lahko le opozarjamo na napake, ki se dogajajo naših gorah. Letos smo kar pogosto prisotni v medijih, predvsem v zvezi z novim zakonom o Triglavskem narodnem parku, kjer sodelujemo v koaliciji nevladnih organizacij, ki se zavzemajo za ohranitev parka v sedanjih mejah in za nov zakon, ki bo zares omogočal varovanje naravne in kulturne dediščine na območju parka. S tem bo tudi poskrbljeno za prebivalce v parku. Prav tako smo bili aktivni pri protestih proti vetrnim elektrarnam na Volovji rebri.

Saj to je ravno problem: imeti čas to početi, lahko le opozarjamo na napake, ki se dogajajo, počasen proces… A niso vse to le izgovori za kaj bolj resnega? Kaj ste recimo konkretno naredili in dosegli v letošnjem letu? V katero dolino ste recimo postavili barikade, da bi jo ohranili pred, recimo avtomobili, iz katere doline ste spodili pijansko veseljačenje, ki je odmevala preko Julijcev?

Izvedli smo opozorilno akcijo v Vratih, kjer smo priporočali, da se v dostopne doline v Triglavskem narodnem parku odpravimo čim večkrat peš. Potem je tu protest na krasu proti vetrnim elektrarnam, pa protest proti rave party-ju v Kamniški Bistrici, ki ga potem zares ni bilo. Torej nekaj je bilo narejenega, več mislim, da je težko. Še enkrat pa poudarjam, da je resnično vsaka pomoč dobrodošla in predvsem nove ideje.

Irena na ledeniku

Letos se je zaradi praznovanja 50. obletnice prvega vzpona na K2 na ledeniku Baltoro dogajalo marsikaj. Recimo, že samo čaščenje uspeha in preko tisoč obiskovalcev baznega tabora pod goro. Pa enormne količine svinjarije ob poti, do vseh številnih odprav na gori, ki so na vsak način ”osvajale” goro ob obletnici in pa odprav pod ostalimi osemtisočaki v regiji. Se ti ne zdi to grob poseg v okolje in nesprejemljivo za prihodnost?

Baltoro je bil letos zares prekomerno oblegan. Nosačev za vse trekerje in odprave je bilo preprosto premalo, tovori so po nekaj tednov zastajali v taborih in ljudi je bilo res ogromno. To vsekakor negativno vpliva na krhko gorsko okolje: predvsem so tu organski odpadki, pa pločevina, ostanki šotorov in gorivo. Še bolj kot turisti pa svinja pakistanska vojska, ki ima postojanke na Baltoru. Vojaki so na ledeniku vse leto in to vse do višine 6000 m, skrb za okolje pa jim je tuja. Na srečo je praznovanje obletnice prvega pristopa na K2 mimo in Italijani so - teh je bilo letos daleč največ - že doma. V prihodnje pa bo potrebno najti način omejevanja dostopa do tako popularnih gorskih območij. Zavedati se je namreč treba, da trekerji in odprave v deželo prinašajo zaslužek – od nosačev do vlade - vsi z obiskovalci zaslužijo, zato jih bo potrebno šele prepričati, da bo treba najti alternativna območja, kamor bodo vodili turiste. To pa bo težko saj so kar štirje osemtisočaki prav nad Baltorom. 8000 metrov pa je magična višina, ki bo vedno privlačna.

 

 

In katera magična višina te ”omamlja” sedaj?

Z roko v roki bodo nekaj naslednjih let zaznamovale visoke gore in pisanje doktorata.