Kratek dnevnik o tem, kako nastane knjiga. Predvsem pa o tem, kaj vse moraš doživeti, preživeti in početi, da nastane dobra knjiga.

 

Sedem dni in ena knjiga

Nedelja, 13. junij
Na ”uscano” nedeljo Urbanu predlagam, da začiniva teden z medsebojno komunikacijo in čez sedem dni – eno vprašanje na dan - potegneva črto ter pokaževa rezultat. Urban se strinja.

 

Kaj počne ustvarjalec tvojega kova na deževno nedeljo?

Po kolesarsko aktivni soboti - do Goriških Brd - sem bil v nedeljo bolj miren. Vsaj fizično. Ukvarjal sem se z izborom 25 fotografij, ki jih bo ameriška revija Alpinist objavila na svoji spletni strani, kjer me bodo v naslednjih mesecih predstavili kot fotografa. Zadeve je bilo treba obdelati, napisati podnapise... Pripravljal sem še nekatere stvari v zvezi z izzidom svoje knjige in poskeniral diapozitive za nek članek o kanjoningu. Proti večeru sem bral knjigo Slavoja Žižka Krhki absolut, čeprav bi moral zaradi študijskih obveznosti čisto nekaj drugega. Zvečer pa sem podlegel tekmi Francija - Anglija.

Ponedeljek, 14. junij
Naporen dan, poln telefonov, dirkanja naokrog in popoldansko nočnega treninga. Na drugi strani pa še zelo malo do tega, da bo Urban predstavil knjigo. (Spodnje vprašanje sem zastavil ob tem, da nisem poznal ne knjige, ne debeline, ne vsebine, ne tematike, skratka ničesar.)

Urban, glede na to, da je jutri izid tvojega knjižnega prvenca, me zanima naslednje: kaj te je navdihnilo do mere, da si napisal knjigo? Kje ali v čem si preprosto našel navdih in obenem vodilo?

Knjiga je avtobiografska. Do sedaj so o meni oziroma o zadevah povezanih z mano (zimsko prečenje slovenskih Alp) posneli televizijci dve oddaji. Zame je bilo to svojevrstno priznanje, po drugi strani pa so scenaristi in režiserji predstavili svoj pogled na vse skupaj. Seveda pogled od zunaj vedno vidi več in hkrati manj od tiste osebe o kateri se govori, predvsem pa opazovalci vidijo stvari drugače. Zato sem se po kar nekaj časa in nagovarjanjih odločil, da pokažem še svoj pogled. To pa mi ni bilo dovolj, ampak sem hotel napisati knjigo, ki bi bila drugačna od vsaj večine drugih gorniških knjig. Ker bi lahko projekt, če bi bila drugačnost edino vodilo pri pisanju, zaradi tega zvodenel, je bilo treba zasnovo pisanja solidno postaviti in ko je zadeva dozorela, sem se počasil lotil pisanja. Torej lahko rečem, da mi je bila knjiga tudi velik izziv kot piscu.

Predvsem pa sem v tej knjigi pisal o dveh stvareh, ki sem ju doživel in ju ne bi zamenjal. Eno je odprava na Peak 41 iz leta 2002, ki predstavlja rdečo nit v knjigi, druga pa je moja življenjska zgodba, ki je vsaj v otroštvu precej povezana z bolnišnicami, rakom in podobnimi včasih tudi skrajno neprijetnimi zadevami, ki pa so pri meni zelo povezane s hribi in plezanjem. Vem, da se sliši čudno, da otroštva po bolnišnicah ne bi zamenjal in zavedam se, da pri tem govori iz mene predvsem dober izzid vseh teh tegob, nisem pa dovolj pameten, da bi vedel, zakaj se je bilo meni dano izvleči iz tega nemogočega položaja. Vem pa, da je ta izzid le začasen - torej nekakšen vmesni rezultat – in da se prav zaradi tega nimam kaj hvaliti, ampak moram delati naprej, da ta vmesni čas še izboljšam. Tudi za vse tiste, ki jim tega ni bilo dano.

Torek, 15. junija
Urban predstavi knjigo pred številčno publiko, z odličnimi sogovorniki. Obljubim mu, da se bom dogodka udeležil, a me obveznosti odnesejo iz Gorenjske na potep po prestolnici, kjer potujem iz ene strani na drugo stran in tako preko dneva vse do večera, ko se zapodim v strm in skalnat ”breg” ter se v dolino vrnem enkrat z nočjo. Urban popoldan preživi v prijetni družbi ob prijetni debati.

Kakšni so bili prvi odzivi na knjigo in kako je slednjo sprejel alpinistični in na drugi strani bralec, ki z alpinizmom nima veliko skupnega?

Trenutno je knjiga še tako sveža, da težko rečem, kakšen je odziv tistih, ki so jo v tem dnevu ali dveh prebrali. Odzivi so sicer zelo dobri na obeh straneh, ne vem pa, če gre za statistično dovolj reprezentativen vzorec, da bi lahko napovedal še naprej same pohvale. Zavedam se, da so jo zdaj v glavnem prebrali prijatelji in znanci oziroma tisti, ki me poznajo, ali pa drugi, ki jih nova knjiga mora že poklicno zanimati – torej novinarji. Prebralo pa jo je tudi nekaj strokovnjakov za pisanje - pisateljev, publicistov in profesorjev - in tudi ti odzivi so zelo dobri, tako da upam, da se bo to še malo nadaljevalo. Natančnejši odgovor pa bom vedel čez nekaj časa.

Sreda, 16. junij
Naporno deloven dan, kjer se zavem svetlobe šele popoldan. Postavim rekord kolesarske ture Cerklje – Zvoh, kljub obilni nevihti in nekoliko težkim nogam. Urban sestavlja mozaik dogodkov, ki so se zvrstili okrog knjige. Tudi on izboljša osebni rekord (golo naključje) s specialko iz Iga na Golo, kar pomeni šest kilometrov klanca, ki se dvigne za 400 višinskih metrov. Ni mu dovolj in partijo s klancem ponovi znova, a rekorda ne zruši. Zvečer je na vrsti obvezen sprehod s psom in seveda, odgovarjanje na moja vprašanja.

Kar nekaj časa je minilo od "umrtja" revije Grif, ki je predvsem piscem in fotografom omogočala precej velike možnosti za objavo reportaž in ostalega. Se danes pozna, da ni tovrstne specializirane revije, kjer bi lahko objavljal dobre posnetke in zanimive zgodbo in kjer bi te urednik preprosto poslal na teren z željo po zanimivi repotaži?

Slovenski trg je majhen in specializiranih revij ni prav v izobilju. Med temi je še največ takšnih, kjer se vrti dovolj denarja in gorništvo - plezanje, alpinizem, planinstvo - ni prav ekonomsko močna panoga. Tudi zato takšne revije ne obstanejo, razen če so na kakršenkoli način subvencionirane ali pa, da je njihova produkcija poceni, kar pa se lahko hitro pozna na kvaliteti. Po eksekuciji Grifa res ni več tiskanega medija, ki bi celo naročil izdelavo kakšne podobne reportaže, že z zdelanimi reportažami ali članki so težave, kam jih spraviti, da bodo objavljene. Na žalost pa je tudi malo revij, kjer bi uredniki zahtevali res kvalitetno besedilo in dobre fotografije. Večina revij deluje po principu "bralci za bralce", kar ponavadi res ni korak k dvigu kvalitete prispevkov. Morda to še ne bi bil problem, ampak ko prineseš reportažo z dobrim besedilom in fotkami, ki so bile objavljene tudi po evropskih revijah,uredniki velikokrat sploh ne prepoznajo razlike v kvaliteti. Preprosto jim je vseeno, kaj objavijo, samo da napolnijo prostor. Zaradi majhnega trga so v Sloveniji - razumljivo - tudi honorarji manjši, tako da slovenski profesionalci v reportažni fotografiji bolj težko živimo od tukajšnjih objav, čeprav so pri revijah tudi izjeme in nekatere prav zahtevajo dobre fotografije in solidno honorirajo. (Teh pa ni veliko in jih lahko prešteješ na približno polovico prstov ene roke). Zato sam fotografiram in pišem tudi o drugih rečeh in ne samo o outdoor dejavnostih, ne objavljam samo v Sloveniji, ampak poskušam biti čimveč prisoten v tujini. Tam je konkurenca huda in s povprečno fotko - če nima ravno posebne dokumentarne vrednosti - ne prideš nikamor. V vsaki podzvrsti reportažne fotografije in besedila iščejo dobro zgodbo, kvalitetno izpeljavo in podobno. Že zaradi tega je zadovoljstvo s kakršnokoli objavo v tujini zelo veliko. Pri tem vsaj pri meni ne gre toliko za višji honorar (tudi v tujini so plačila v outdoor ali plezalnih revijah približno za pol manjša od drugih splošnih revij s primerljivo naklado) ampak predvsem za neko samopotrditev, da si dovolj dober, da se lahko kosaš z drugimi in prideš s kakšno fotko na naslovnico, narediš obsežno reportažo, ali pa da ti objavijo samo eno fotko v kakšni eminentni reviji kot je National Geographic Magazine ali Outside in drugih.

Četrtek, 17. junij;
Danes mi Urban podari knjigo in že takoj sem presenečen, saj se knjiga zaradi dobre izbire črk in postavitve bere zlahka in tekoče. Sicer je prijeten dan poln doživetij, opravkov, odgovarjanj na in dogovarjanj preko telefona… Popoldan v prijetnem hladu in dobri družbi plezam v Preddvoru.

Berem tvojo knjigo Na beli steni. Prepletanje dveh avtobiografskih zgodb; zgodbo o vzponu in zgodbo o boju. Kako bi, če je to mogoče, opisal s čisto pravim vzponom, boj, ki si ga doživljal v otroštvu?

Boj z boleznijo v otroštvu bi težko neposredno primerjal s plezalnim vzponom. Zdravljenje je bilo zame predvsem fizični napor, psihičnega pa sta nase prevzela starša oziroma vsa družina. Sam sem samo vedel, da se moram pozdraviti, da sem pa tako na nitki, pa mi ni bilo jasno. Razen potem, ko se mi je pri dvanjastih vse ponovilo, se mi je že kar zdelo kam pes taco moli. Danes, ko plezam, pač vedno vem, kaj vse se lahko zgodi, pri zdravljenju pa dolgo časa nisem vedel za resno nevarnost. Ampak prav ta neobremenjenost so bila plodna tla, kamor so padle prve plezalne ture, ki sem jih z očetom naredil še kot pacient hematoonkološkega oddelka pediatrične klinike v Ljubljani. Pri prvih nekaj vzponih sem verjetno dobil podzavestni občutek, da zmorem. Verjetno - zdajle sproti razmišljam - je zaradi psihične neobremenjenosti ta občutek dobil mlade. To je vsekakor pripomoglo k ozdravitvi, ampak k njej je pripomoglo še toliko zadev, ki jih poznam ali pa tudi ne, da ne morem biti dovolj pameten o ozadju tega vzpona skoraj od mrtvih. Dejstvo pa je, da ko sem opravil ta "bolnišnični vzpon", ki se je s presledki vlekel skoraj štiri leta, nisem bil na nobenem vrhu ampak šele na nuli, v najboljšem primeru na kakšni malo večji krtini. Teči nisem mogel, smučal komaj, plezanje je bilo po vsej verjetnosti tudi eno zelo čudno premikanje po malo bolj strmem terenu. Ampak mi je bilo všeč. Tako zelo, da sem spoznal, da bom moral hudičevo trenirati, da bom sploh lahko preplezal štirico in potem petico, pa šestico. In tam v srednji šoli se še ni končalo. Vsi so bili močnejši od mene in čeprav sem splezal še kakšno večjo klasiko, sem bil pošteno za mojimi vrstniki. In sem spet treniral, tekal in kvihtal, in pravi čudež je, da si nisem potrgal vseh kit na prstih. Toda samo to je bila pot naprej - ne, da bi šel kdaj v Himalajo, samo zato, da bi bil boljši, kot sem bil in bi lahko užival v takih težavah, ki jih še leto pred tem nisem mogel premagati. Ta del pa bi lahko primerjal s pravim alpinističnim vzponom - bil sem že malce obremenjen (bral sem tuje revije, gledal naše najboljše plezalce in alpiniste) in ko sem premagal eno prepreko (pri vzponu težko mesto), je bil potem kmalu navrsti še en siten detajl, pa še eden, in še eden, in nikjer se ne bi se obrnil, ker sem še toliko zlezel itd. Ta vzpon (ali bolje rečeno - smer, ki pa premore seveda tudi nekaj skrotja in lažjega terena, zoprne trave in še kakšno veliko polico ali morda celo gredino) na mojo veliko srečo še kar traja.

Petek, 18. junij
Totalna norišnica! Po takšnem dnevu, ki mu preprosto primanjkuje časa, ostanem popolnoma brez energije. Zvečer se spomnim, da moram zastavit vprašanje za Urbana. Prebiram knjigo in se odločim, da bo obvezno čtivo odprave v Karakorum. Zaspim zgodaj zjutraj.

V knjigi opisuješ tudi prvenstven vzpon v Loški steni. In ko sem bral to zgodbo, sem se popolnoma uživel v tvojo in Tadejevo vlogo. Kaj vem, kako naj to sploh povem; ampak neverjetno je, kako močno sem začutil tudi sam kaj se vama je dogajalo. Vzpon je namreč opisan tako preprosto in resnično, da te potegne in drži.

Vsak alpinist ima svoje plezalske zgodbe. Te izbruhnejo v gostilni pri pivu lahko zelo vehementno, včasih celo grobo, morda še s kakšnim majhnim ali večjim oplemenitvenim dodatkom, ko pa je treba stvar napisati, se na poti od možganov do roke s svinčnikom stvar kar nekam izgubi. Malo gre za samocenzuro, saj pri piru lahko govoriš kar hočeš, do tega, kar ostane zapisano, pa očitno čutimo neko odgovornost. Že pri vsej knjigi sem imel namen, da o vseh zadevah pišem kar se da naravnost brez umetničenja, olepševanja, skratka na trenutke skoraj asketsko. Tudi ta odlomek o zimskem prvenstvenem vzponu Točno opoldne v Loški steni je tudi napisan približno tako. Včasih se zdi, da ko napišeš manj, poveš več, ampak pri tem »reduciranju« ne gre za samocenzuro temveč za stil, za način podajnja zgodbe. Seveda nisem zadeve kar stresel iz rokava, ampak sem se tudi s tem odlomkom ukvarjal, obračal besede in kakšen stavek in ga brusil, čeprav nisem pravzaprav nič dodal ali vzel. Pri tem sem samo užival, čeprav seveda danes mislim, da bi se ga dalo napisati še boljše. Za uvrstitev v knjigo so sicer konkurirali še trije vzponi, katerih zgodbe so bile že ubesedene, ampak besedila niso bila dovolj dobra in sem jih vrgel ven.

Sobota, 19. junij
Danes sem si vzel čas predvsem zase in za mojo najdražjo. Lahko bi rekel, da imam ”pure day off.” Končno nekaj miru in tempo, ki mu celo sledim. Urbana sem postavil v vlogo zdravilca in poskušal iz njega izvleči kakšno učinkovito terapijo.

Predstavljaj si, da si zdravilec in imaš na razpolago metode zdravljenja kot je alpinizem v dobrem in slabem, igranje bobnov tako in drugače, fotografiranje z mero ustvarjalnosti in pisanje bolj in manj poglobljenih kjig. Za koga bi uporabil zgoraj omenjene metode?

Kar za sebe. Vse skupaj. Mogoče pa mi celo še uspe.

Okej, minil je teden, ki sva ga z Urbanom preživela vsak na svoj način. Vsekakor so bili njegovi dnevi precej bolj ustvarjalni. Izdati Knjižnji prvenec je, kot da bi se rodilo novo življenje. In povem iskreno, knjiga se res bere. Predvsem pa mi je popestrila precej naporen teden, ki je potekal v znamenju odprave petih prijateljev v gorstvo Karakorum. Preprosto, gremo tja, da se bomo imeli fajn. Ugotavljam pa, da je potrebno za tovrsten užitek garati in imeti precej volje ter potrplenja. Kakorkoli že, teden je naokrog in pred nami vsemi je nov teden. Urban se bo najbrž še kar nekaj časa ukvarjal okrog promocije knjige in verjamem v to, da jo bodo bralci sprejeli.

In konec koncev si zaradi slabega dne lahko kaj kmalu tam, za kar turistka Ana v filmu Šelestenje pravi: ”Ta enoličnost vsakdanjika, razne stiske in osebne težave. Vsakega nekaj ubija in vsak išče svoje izhode. Nekateri z vinom, drugi s cigareti, tretji z ekstazijem, četrti z ekstremnimi športi. Nekateri odvodi so zdravju koristni, nekateri pa pač škodljivi.”