Verjamete v to, da je čas denar? In, da so alpinizem ter ostale sorodne dejavnosti predvsem potrata denarja ob obilici časa. Kar lepo verjemite, saj živimo v tržnem gospodarstvu.
Čas je denar
Sprašujem se ali sem med redkimi, ki razmišlja o tem, da mi ne gre le za denar, ampak mi najprej gre za užitek. Je danes to sploh še v modi? Si pri denarju ali pa si revež. Dve skrajnosti, dva popolnoma si nasprotujoča pola. In nisi revež, če že nimaš denarja, a imaš čas, ki ga znaš izkoristit za užitek in izzive. Za plezanje, alpinizem in vse podobne aktivnosti potrebuješ v največji meri čas. Takorekoč si bogat, kljub bolj plitvim žepom.
Pred dnevi mi je kolega potožil, da vseskozi bije bitko z denarjem. ”Nič novega,” mu odvrnem. Da sicer vseskozi pleza, ampak gleda na vsak tolar na skromnem kupčku, ki pa kopni kot spomladanski sneg. Časa ima sicer na pretek, denarja pa bolj malo. Sedaj se sprašuje, ali si naj najde redno službo s stimulativno osnovo in se odpove prosti izbiri terminov plezanja ali naj ostane pri slednjem z dodatkom životarjenja. Spet drugi prijatelj mi je dejal, da potrebuješ za plezanje novih smeri v gorah precej časa in da ga on konkretno, ker pač dela za vsakdanji kruh, na žalost ne najde. Spet tretji, me je opomnil, da je meni lahko, ko sem sam svoj šef in si izbiram, kdaj bom kam šel in celo za koliko časa, sicer nevedoč, da je tudi moj kruh prigaran in da je marsikatera noč neprespana. Kakorkoli že, časi so takšni, da te nihče več ne potreplja po ramenih, češ, kakšna faca si, ko takole res fajn plezaš, pa še ustvarjalen si za povrhu. Še tistih nekaj ”profijev”, ki jih premoremo v svetu alpinizma se lahko upravičeno bojijo za svoje mesto znotraj službe v različnih ministrstvih in enotah.
Čista potrata tole plezanje in razmišljanje o boljših časih. Celo na vrhu El Capitana.
Čas se je korenito spremenil. Marsikaj se je obrnilo na glavo. Rad bi plezal, a nimaš denarja za vse ideje, ki se ti porajajo. Po drugi strani pa si želiš varnega kruha, a se nisi pripravljen odpovedat svobodni izbiri upravljanja s časom s predznakom; prosti. Še največ plezajo dijaki in študentje, ki ponavadi živijo pri starših in glodajo iz iste sklede. Brez resnih stroškov lahko vlagajo izključno v plezanje in ostale potrebe. Tudi sam sem bil pred leti v isti godlji. V godlji predvsem zaradi tega, ker ima tudi študentsko plezanje, kljub prostosti in brezskrbnosti svojo omejitev, ki sliši na ime denar. Še tako si lahko deloven in ustvarjalen ali karkoli že, ampak brez resnega vira prihodkov bo zelo težko uresničiti kakršnokoli resno idejo o nekoliko dražji alpinistični odpravi ali pa se, recimo, lotiti plezanja najtežjih smeri po svetu.
Zakaj se je potem izvrsten plezalec in študent Matej Sova za časnik Delo izmotal z odgovorom (izgovorom), da gre v tujino, kadar sploh gre, zgolj plezat na pogled, ker je to dobro za tekmovanja in so mu le ta trenutno prioriteta. Zakaj pa potem vseskozi že dodobra izpeta ”miška”? Če imaš denar in čas si privoščiš zimovanje na jugu Francije, kjer razpolagaš s precejšnjo količino najtežjih smeri, kjer se si prav tako vseskozi v stiku s konkurenco, pravzaprav zelo hitro veš, kje si in kaj ti še manjka. Tudi za tekmovanja. Nekaj podobnega smo počeli že deset in več let nazaj, ko si preprosto nismo mogli – razen Marka Lukiča, ki je imel dovolj prihrankov in tudi poguma, da se je za daljše obdobje preselil na jug Francije – privoščiti kvalitetnega plezanja v tujini. Zgodba se ponavlja. Najtežje smeri za katere je potrebno tudi največ časa in zaradi tega tudi nejveč denarja se plezajo predvsem doma. Ker preprosto ni dovolj financ. Čas se seveda pri študentih in vseh ”napolprofijih” najde.
Zelo dobro se spominjam novodobnih sloganov – vsaj na naših tleh, - ki govorijo, da je čas denar. Pri resnem poslu vsekakor, pri alpinizmu in ostalih oblikah plezanja pa to ne drži in je čas predvsem ena resna potrata finančnih sredstev. Po drugi strani pa je čas potreben za uspeh. Zakaj torej toliko primerjave s časi, ko so plezali nove smeri, da se je kar kadilo. To so časi, kot radi rečemo; zlate generacije slovenskega alpinizma, časi največjih slovenskih odprav pod vodstvom Toneta Škarje in drugih, časi treh mušketirjev, še celo časi Toma Česna in pokojnega Slavca Svetičiča. Skratka, leta ko smo mahali s zastavicami, ko je bilo vsesplošno rajanje ob rojstnem dnevu heroja Tita, ko smo imeli parne in neparne vozne dneve, ko smo švercali kavo, čokolado in celo banane, in, ko so nam bile velike Jugoslovanske alpinistične odprave v ponos. Potem smo padli v takoimenovani za alpinizem ”gnili” kapitalizem, kjer vse sloni na tržnem gospodarstvu in uspehih. Kolikor je neko podjetje uspešno, kolikor je v nekem podjetju somišljenikov o aktivnostih v gorah in imajo odločilno besedo, toliko je denarja za alpinizem in plezanje.
Torej, moje razmišljanje o boljšem je lahko povsem legalno in glasno, le garancije ni, koliko bo sploh uspešno. Za hiter in dober zaslužek priporočam veliko dela in predvsem izvrstna poznanstva ter bistveno manj potratnih dni v stenah. Za obilo plezanja in užitkov pri raziskovanju sten pa si vzemite predvsem čas in ne delajte kaj pretirano drugega. Odločitev je na vaši strani in še posebej dobro verjemite v slogan, ki je trenutno aktualen ”Impossible is nothing”. Vmesna pot pa je zahtevna in navsezadnje polovičarstvo.