Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

No women, No cry

ponedeljek, 22. marec 2004, ob 00:00, Matej Mejovšek, ogledov: 3030

So ženske v alpinizmu res toliko sposobne kot moški? Ali je alpinizem zgolj domena ”močnejšega” spola?

 

No Woman, No Cry

Tina in Monika, prva ženska naveza na Fitz RoyuNe dolgo nazaj, je kot z neba priletela novica, da sta slovenski alpinistki Tina Di Batista in Monika Kambič – Mali preplezali najmogočnejšo patagonsko goro. Tovrsten dosežek nedvomno sodi v anale svetovnega plezanja saj je to prva ženska naveza, ki se je povzpela na vrh zloglasnega Fitz Roya. Bolj kot kakeršenkoli rekord je zanimivo dejstvo, da sta se Tina in Monika prvotno lotili stene po precej težjem Casarottovem stebru, tam vztrajali štiri dni in se zaradi poledenelih poči spustili nazaj pod steno. Na sedlu Superior sta si privoščili dan počitka in z jutrom vstopila ponovno v steno, tokrat po tehnično lažji in krajši Francosko Argentinski smeri. V ne najboljših razmerah sta po celodnevnem plezanju še istega večera stali na vršni snežni kopi.

 

Končno, spet vražje slovenke, ki so pokazale trdno voljo za uspeh, vztrajnost in kar je še posebej hvale vredno, da sta bili lojalni skupni navezi. Slednje je, roko na srce, precej redek pojav v alpinizmu. Malo je alpinistk, ki se zavestno odločijo, da se bodo na konec vrvi navezale s sebi sorodno dušo. Veliko raje se zatekajo k ”močnejši” polovici, tako je konec koncev vse skupaj lažje. ”Plezanje v ženski navezi mi pomeni dodaten izziv. Je pa tu, seveda, v prvi vrsti velika želja po plezanju. Pri tem se mi zdi smiselno, da sva s soplezalko približno enakovredni in enako izkušeni. Ženska naveza za vsako ceno pa ne pride v poštev. Če ne najdem soplezalke, se povsem v redu počutim tudi v moški družbi, ” pove Tina Di Batista, prav tista, ki je lani skupaj s soplezalcem preplezala severno steno Eigerja, in so potem številne moške duše drle v steno ali vsaj razmišljali o vzponu v slogu; ”Ah, če je pa Tina zmogla bom pa tudi jaz”. Zanimalo me je, kako bi izgledal vzpon v Casarottu, če bi v smer vstopila s soplezalcem: ”Tu ne vidim razlike. Težave, ki so naju z Moniko ustavile bi morda preplezala tudi kakšna bolj izkušena ženska naveza. Ja, mogoče bi bila z Jakom (op. avt. Tomaž Jakofčič) hitrejša in mogoče bi on uspel nekako ‘prefajtat’ zaledenele poči. Verjetno bi on plezal tudi s težjim nahrbtnikom. Ampak to seveda ni isto. Smiselna je enakovredna naveza! Vseeno je takšne situacije zelo težko predvideti. V Casarotta sta, na primer, dan pred nama vstopila dva Poljaka, zelo izkušena plezalca, vendar sta obrnila že po dveh preplezanih raztežajih. Po pogovoru sem dobila občutek, da sta se malo ustrašila ogromnih dimenzij. Tehnične težave ju zagotovo niso ustavile,” mi razjasni Tina. Pove tudi, da sta se z Moniko v steni odlično ujeli saj sta bili povsem motivirani in da je za uspeh v steni, ”krivo” tudi, da sta podobnega mnenja glede alpinizma.

V patagonskem granitu

Če razmišljanje preselim precej nazaj, v leto 1988, ne smem spregledati še ene slovenske naveze, ki je vztrajala pri osnovni ideji o ženski navezi. Ksenija Lenarčič in Betka Galičič sta steno El Capitan preplezala v velikopoteznem slogu in vzpon kronali s smerjo Salathe. Vzpon je mejil že na pravo epsko dejanje, saj sta zaradi smole z razlito vodo, zadnja dva dni ob obilni pripeki plezali povsem brez vode. To je bil tudi njun zadnji skupni vzpon in za Betko, ki še danes ve povedati o vzponu, da je šlo za plezanje na meji možnega, tudi zadnji vzpon v gorah. Takšnih poskusov, da bi alpinistke plezale skupaj je še precej, a manj tistih, kjer gre za mejnike v ženskem plezanju.

 

Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja so pomenila za josemitsko dolino v osrčju Sierre Nevade razcvet plezanja. Rodil se je nekakšen ”Way of climbing life,” kjer so plezalci prisegali na popolno svobodo izražanja, preprostost življenja s plezanjem v katerega so vnesli miselnost ”flower power” generacije. Središče in stikališče dogajanja je bil znameniti Kamp 4 (Camp four), kjer so se družili plezalci, ob kajenju trave načrtovali vzpone ter se iz številnih sten razmetanih po dolini vračali nazaj v kamp. Prav v tem času se je v dolino naselila drobcena Lynn Hill. Že takoj je pokazala na svojo nadarjenost in izdelan občutek za skalno plezanje. Družila se je s številnimi legendami takratnega plezanja in vse svoje dolgoletne izkušnje kronala s prosto ponovitvijo smeri Nose v El Capitanu, leta 1993. To je bilo prvovrstno dejanje in resnično voda na mlin vsej plezalni srenji saj so se v smer z željo po prosti ponovitvi zaganjali številni plezalci. Lynn je dala vetra prav vsem moškim plezalcem. Ameriška legenda yosemitskega plezanja in dolgletni partner Hillove, Jong Long, je prosti vzpon Hillove v tej 1100 metrov visoki smeri pričakoval; ”Lynn je preprosto prišla na svet z več naravnimi danostmi kot drugi.” Bolj in manj užaljeni plezalci so postregli z izgovorom, češ da je ključ smeri zelo tanka poč, ki poteka v strehi, kamor je lahko drobcene prste zagvozdila zgolj Hillova. Da je to bolj iz trte zvito je nekaj let kasneje dokazal američan Scott Burk, ki je uspel v smeri in to po 261 dneh poiskušanja. Do danes smer ni doživela še kakšne dodatne ponovitve, kaj šele, da bi jo ponovil, kakšen medijsko bolj zanimiv plezalec. Je pa Lynn leto kasneje ”opravila” s smerjo v enem dnevu, kakopak prosto.

Tina v počeh Fitz RoyaDa so ženske nekako zapostavljene v igri moških alpinistov, kot si slednji domišljajo dejavnost alpinizem, čivkajo že vrabci na strehi. Drži, da se z alpinizmom ukvarja bistveno manj deklet in žena kot moških, ampak, zakaj bi bile ženske na slabšem? Že pred tedni sem na teh straneh omenil Catherine Destivelle, ki je preplezala Bonnatijevo smer v severni steni Matterhorna. No, slednja je preplezala številne zahtevne smeri v Alpah: Bonnatija v Druju; zahtevna prvenstvena smer v Druju, ki jo je preplezala v enajstih dneh; solo vzpon v severni steni Eigerja; solo zimski vzpon v steni Grandes Jorasses… Podala se je tudi v najvišja gorstva sveta, kjer je prosto preplezala slovensko smer v stolpu Nameless v Pakistanu, bila uspešna v jugozahodni steni Šiša Pangme. Ob tem, je kakor večina alpinistov, tudi ona doživela marsikatero grenko na račun Himalaje, še posebej ob neuspelih poskusih v Makaluju in Annapurni. ”Kadar plezam, se moram počutiti dobro in delovati zanesljivo. Na višinah je človekovo obnašanje čudno. Ob tem se ne počutim dobro in to je nevarno, ” je dejala Chaterine in zapustila Himalajo. Prav tako francozinjo in znano alpinistko zasvojeno z himajalizmom, štiriintrideset letno Chantal Mauduit so skupaj s šerpo našli mrtvo v šotoru na višini 6200 metrov, na odpravi Dhaulagiri.

Poljakina Wanda Rutkiewicz, ki jo pojmujejo kot gonilno silo ženskega alpinizma je po uspešnih odpravah: Nanga Parbat (8125 m), prvi ženski pritop na K2 (8611 m), Šiša Pangmo (8027 m), Gašerbrum I (8035 m), Gašerbrum II (8068 m), Čo Oju (8201 m) in Anapurno (8091 m) po južni steni, leta 1992 umrla med njenim tretjim poskusom vzpona na vrh Kančendzenge (8586 m). Njeni vzponi pričajo o izjemnosti in izredni volji kljubovanju najzahtevnejšim razmeram. Pričajo pa tudi o tem, da je Wanda le ena od številnih nadarjenih alpinistk, ki so ostale za vedno na najvišjih gorah. Ob njenem seznamu aktivnosti in uspešnosti bi težko rekli, da so alpinistke kaj manj sposobne od moških tudi v najvišjih gorstvih sveta. Razumljivo pa je, da jih je v igri precej manj in se vsaka izguba z življenjem pozna toliko bolj.

Tudi Slovenci smo lahko ponosni na predstavnice alpinistk, ki so stale na najvišjih vrhovih. Marija Štremfelj je leta 1990 stala skupaj z možem, prav tako znanim in vsestranskim alpinistom Andrejem Štremfljem na vrhu Everesta (8848 m). Še pred tem pa je bila uspešna na Čo Oju in Broad Peaku (8051 m). Seznam osemtisočakov želi dopolniti še to pomlad saj se odpravlja na Dhaulagiri in to kljub dejstvu, da je mati treh otrok. Leta 1990 je Marija Sabolek – Frantar po Schellovi smeri opravila prvi ženski vzpon na vrh Nanga Parbata prek Rupalske stene. Le slabo leto kasneje je Mariča, kot so ji rekli alpinisti, zdrsnila ob sestopu izpod vrha Kangčendzenge. V poletnih mesecih se v gorstvo Karakorum odpravlja tudi Irena Mrak, mlajša predstavnica alpinistk, ki jo navdušujejo najvišje gore sveta. ”Na vrh Nošaka (7492 m) stopim 2. avgusta lansko leto. Evforije ni, pa vendar je bil to neskončno lep občutek, da ni treba nikamor višje. Ob povratku v bazni tabor sem na našo spletno stran zapisala: da sta mi sama odprava in pristop na vrh zaznamovala in spremenila moje življenje,” je povedala Irena o svojih takratnih občutkih ob lanskoletni odpravi v Afganistanu. Je pa Irena mnenja, da morajo ženske vložit nekoliko več truda v vsak vzpon za razliko od moških, naj si bo himalajski ali pa kakšen drug. ”Pri vzponih pa je ključnega pomena volja in vztrajnost, te pa nam vsekakor ne manjka.” je prepričana Irena. Vsekakor so ženske že po konstituciji bolj gracilno grajene, velikokrat bolj mirne in premišljene. Najvišje gorstvo sveta je za vse enako in alpinistke so povsem na istem kot alpinisti. Če greš na goro za tri dni, neseš enako težek nahrbtnik, narediš enako število korakov, zamahneš neštetokrat s cepinom. ”Sama nikoli ne razmišljam ali mi je kaj in kdaj težje ali lažje. Nosim enako breme, raje kak kilogram več, samo, da mi ne bi kdo očital, da me je zvlekel na vrh. Priznam, da včasih, ko plezam v navezi z moškim, tudi njemu prepustim vodstvo, zlasti, če gre za plezanje za katerega menim, da je zame prezahtevno. Vendar tudi to želim kmalu popraviti, ker je to lahko šibkost in morda ključnega pomena v visokih gorah,” priznava Irena, ki je z mislimi že pri letošnjem cilju, osemtisočaku Gašerbrumu.

Kakorkoli že, na dolgo in počez lahko presojamo ali so ženske v alpinizmu res toliko sposobne kot moški, je njihova telesna konstitucija prej ovira kot prednost, so dovolj prilagodljive na višino in mraz, si dovolj zaupajo, so prav tako ali bolj vztrajne… Bolj ko stvar premlevamo, prej pridemo do zaključka, da izjeme potrjujejo pravilo. Kamorkoli se ozremo, so ženske vseskozi prisotne v visoki igri alpinizma, čeprav je to, kakor trdijo močnejši in številčnejši, zgolj moška domena. No, vsaj tako razmišlja večina slednjih, kaj?!, zelo malo je tistih, ki ženskam na sploh priznavajo svoje mesto znotraj najvidnejšega alpinizma. Ste se kdaj vprašali, koliko Zlatih cepinov so ”pobrale” alpinistke, naveze alpinistk? Kolikokrat so sploh bile nominirane?! Če smo odkriti, potem so dejstva na strani moških, ki pograbijo večino pogače. Ženskam pa preostane zgolj nenehno potrjevanje in dokazovanje ali kot pravi Tina Di Batista, gorska vodnica pripravnica, da pri vodenju v gorah uživa; ”Seveda pa sem že večkrat slišala iz moških ust, da ne bi oni nikoli zaupali ženski, da se ob tem ne bi počutili varno, da moja telesna teža ne bi ‘prenesla’ njihove. Taki se ponavadi tudi ne odločijo za vzpon z menoj.

Vse fotografije so iz arhiva Tine Di Batista.

Komentiraj (5):

Marko Lukić, ponedeljek, 22. marec 2004, ob 14:36

Ah te ženske!

V dobrih starih časih so se ženske postavljale s prvo žensko ponovitvijo... in danes?
Scott Burk, ki ga Matej navaja kot edinega, ki mu je po Hillovi uspelo prosto ponoviti Nos v Capitanu, je do konca osramotil močnejšo populacijo. Po pravem obleganju stene s fiksi in epskimi zgodbami (hudiča saj ga je skoraj ubil kos ledu, velik kot stari VW Bus - njegova izjava, ki kaže, da je bil noter res dolgo) je smer zlezel prosto po delih. Chaning corner - drugi ključ smeri, ki mu nekateri že pripisujejo oceno 8c, pa je zlezel na top rope in potem vse to še objavil. OK, če ne bi bilo pred tem Hilke, bi rekli, mater je car tale Burk. Res mora bit težko, če je porabil toliko časa, tako pa...
ČAKAMO NA PRVO MOŠKO PONOVITEV .... in prvo predsednico ZDA, pa da ne bo to drugo mogoče celo prej.

Matej Mejovšek, torek, 23. marec 2004, ob 13:18

Res, te ženske!

Predvideval sem, da se bodo oglasile predvsem one in se zgražale, češ, le kakšna prosta ponovitev in podobno. Pa je tako Marko razkril, da ni šlo za tisto pravo prosto ponovitev, kot jo poznamo. Skratka, Hillova ostaja sama in edina.

Scotta sem srečal šest let nazaj na vrhu El Capitana. On se je vsako jutro spuščal v steno, kjer se je zabaval z detajli iz smeri, pozno popoldan pa se je, takole za štos, metal s stometrco preko roba stene v globino?! Sam pa sem se spuščal v liniji, kjer poteka Reticent v katerem je sameval Tomaž. Enega od večerov mi je rekel, Hey, man just two more moves and… Kasneje, ko sem bil že doma sem prejel sporočilo, da mu je uspelo in nisem preverjal kako.

Glede predsednice pa je tako kot v alpinizmu, za večino je to bolj moška igra. Težko bo. Prvo in drugo.

Bojan Leskošek, sreda, 24. marec 2004, ob 16:43

Ob številnih imenih Slovenk, ki jih avtor spušča v (ne)enakovreden boj z moškimi, manjka tisto, ki si po moje to najbolj zasluži - Lidija Painkiher.

In še opomba o Nosu: edini raztežaj, ki ga Burk ni preplezal prosto v vodstvu v svojem "skoraj-prostem" vzponu, je bil Velika streha (Great Roof) in ne Changing Corners. Ta je bila v času njegovega 12-dnevnega vzpona mokra, vseeno pa jo je uspel prosto splezati top-rope. Kot vem, je Burk menda še vedno edini, ki je poleg Hillove preplezal Changing Corners in ga ocenil z 5.14b (cca. 8b+). Po komentarju, ki ga je na to oceno dala Hillova ("no way") in tistih, ki so ga še poskušali (neuspešno) prosto ponoviti, pa je očitno, da bo za (moško) večino raztežaj res mnogo težji, kot ga je ocenila Hillova (s 5.13c) in da je šlo za njene anatomske prednosti (poleg majhnih prstov verjetno še majhna višina in izredna gibljivost). Kar pa v ničemer ne zmanjšuje veličino njenega dosežka. Kot tudi 261+12 Burkovih dni v smeri, ki je predstavljala njegove mladostne sanje, vsaj zame njegov dosežek samo poveličuje - moška rasa in top-rope (ki ga ni nikoli skrival) gor ali dol.

Marko Lukić, četrtek, 25. marec 2004, ob 08:42


Vsega so krive ženske!

Strinjam se z Bojanom, ki pravi, da epskih 261+12 dni pri Burku, še posebej, ker je to sanjal še kot otrok, povečuje vrednost dejanja-ampak samo za Burka.
Ko pa zadevo spravimo na imenovalec pravil, ki so nekako veljavna v tem športu, ugotovimo, da se tega dosežka pač ne da uvrstiti v rang proste ponovitve, ker se pri tovrstnih vzponih pač razume, da se smer spleza naprej.
Tozadevno je zanimiv tudi vzpon Piane in Skinnerja v Salateju, ki mu odrekajo prvenstvo prvega prostega vzpona, ker sta smer preplezala izmenjaje, med tem, ko je drugi žimaril. Danes se za takšen vzpon uporablja izraz team free asscent.
Sicer pa je bilo moje pisanje usmerjeno bolj kot občudovanje vzpona Hillove, ki je naredila zares veliko dejanje.
Tudi ona je stvar sanjala kar dolgo, med drugim, se spominjam tudi tega, kako mi je v času mojega bivanja v južni Franciji živo razlagala ravno o tem, kako si želi prosto splezati Nos.
Da pa je Linka znala v direktni primerjavi z moškimi sprostiti tudi dodatne moči, zgovorno pričajo kakšni superfinali na tekmovanjih, kjer je ponavadi pometla z dobršnim delom moških.

Lep pozdrav, Marko

Bojan Leskošek, četrtek, 25. marec 2004, ob 15:52

Dodatna "pomanjkljivost" vzpona Skinnerja in Piane je bil pinkpoint stil v nekaj najtežjih raztežajih (varovanje sta sicer nameščala prosto v vodstvu, po padcih pa sta ga pustila na mestu). Leta 1988, ko je bil vzpon opravljen, nihče verjetno ni pomislil, da je s tem kaj "narobe". Zato se mi zdi post festum odvzemati naziv prvega prostega vzpona malce nesimpatično.

So se pa verjetno že takrat zavedali, da se bodo našli junaki, ki bodo s smerjo opravili boljše (npr. 1995 A. Huber redpoint, Hirayama 97 večino smeri spleza na pogled, 2002 pa brez padcev v 13 urah). Nedvomno so to boljši dosežki, če na vzpone gledamo s športnega (morda bi bilo bolje reči tehničnega) in ne zgodovinskega stališča.

Pomembno se mi zdi, da vsak pošteno pove, kako je potekal njegov vzpon (še posebej, kadar je to v funkciji zbiranja takšnih in drugačnih denarcev). Skrajni čas je verjetno tudi, da PZS (KA in KŠP) kaj povesta o športni vrednosti teh stilov in da se potem ustrezno poimenujejo ter uporabljajo pri poročanju. Da ne bomo spet brali, da sta X.Y. in X. Z. na pogled preplezala smer Ž.

P.s.: Na kraj pameti mi ne pade, da bi kakorkoli omalovaževal dosežke Hillove. V njenih zlatih časih se je moškim približala bolj kot katerakoli druga ženska kadarkoli prej ali kasneje. Poudariti sem hotel samo, da ena sama smer ne more biti dobra osnova za primerjavo moški-ženske. V tej smeri, ki je pač samo ena od smeri v eni od velikih sten je pač izkoristila svoje (izredne!) specifične sposobnosti in značilnosti - tako kot jih izkoristi vsak drug plezalec ali plezalka, pa naj pleza 4b ali pa 9b.

eXTReMe Tracker