Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...
Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Marko Renčelj 4111 0

Nenavadna pot na Visoki kurji vrh

Večer, 21.10.04 - Jože Praprotnik: Hoja po gorski cesti ni dolgočasna, človek lahko hodi hitro, se pogovarja in razgleduje na bližnji greben Karavank

Narava, gore in ljudje

Manj znane planinske poti in vrhovi

Nenavadna pot na Visoki kurji vrh (1828 m)

Hoja po gorski cesti ni dolgočasna, človek lahko hodi hitro, se pogovarja in razgleduje na bližnji greben Karavank


Med karavanškima hudourniškima dolinama rečic Belce in Hladnika se z gorskega hrbta Karavank proti zgornjesavski dolini vleče sleme vrhov Tišlerice, Mojstrovice in Visokega kurjega vrha, na katerih planinah se do pozne jeseni pasejo tropi ovc.

Ker so lanska neurja povsem uničila del ceste skozi dolino Belce, je ta gorski svet praktično odrezan od sveta, ki ga je do takrat povezovala imenitna gorska cesta vse do sedla med Tišlerico (1757 m) in Mojstrovico (1816 m) na višino 1641 m. Zdaj se tudi marsikateri gorski kolesar spodaj v dolini, ko naleti na tisto hudourniško grapo, v kateri ni niti sledu ceste, obrne in odpravi drugam. Pa zadrega vendar ni tako velika, da ta svet ne bi obiskali v tej zgodnji zimi, saj je pot povsem varna, četudi bomo med potjo naleteli na zaplate zgodnjega snega. V dolino Belce se zapeljemo počasi in varno visoko zgoraj nad rečico, vse dokler ceste ne zmanjka malo nad sotočjem potočka iz Kurjega grabna, ki priteče z leve strani. Pripeljemo se do ostankov nekdanje kasarne in tu je zares konec vožnje. Pred nami je nekaj sto metrov struge, kjer le sem in tja opazimo, kje je bila pred dobrim letom še lepa cesta. Tu je dolina najožja, padec pa hud in le težko si predstavljamo sile, ki so razdirale to ožino. Nekaj sto metrov višje je cesta spet dobra, čeprav je nihče ne popravlja. Desno ali levo nas spremlja potok, v vrhnjem delu pa pridemo do križišča: desno vodi cesta naprej na sedlo Jepica, od koder je še poldrugo uro na Kepo, mi pa zavijemo levo in lahkotno po cesti še nekaj kilometrov do planine Mikulovice ter naprej vse do že omenjenega sedla pod Tišlerico. Nemara se komu zdi hoja po gorski cesti dolgočasna, pusta, pa ni, saj človek lahko stopa hitro, se pogovarja in razgleduje na vedno bližnji greben Karavank z mogočno goro Kepo onkraj doline. Na sedlu se cesta enostavno neha, desno vodi neoznačena potka preko Tišlerice v zeleno planino Grajšco (ovce in svizci), levo pa sprva precej strmo navkreber in rahlo v desno tudi neoznačena steza mimo planine Bavhe na Mojstrovico in naprej na Visoki kurji vrh. Prvi del poti na Mojstrovico vodi skozi pravi macesnov gaj, potem pa po levi travnati strani lepo na sam vrh. Pobočja na severno-zahodno stran, proti dolini potoka Hladnika, so skalnata, razdrapana, krušljiva, na tej jugovzhodni strani pa travnate poljane, na katerih skozi celo leto ovce mulijo sočne trave. Z vrha se nam odpre lep pogled proti Kurjemu vrhu, izza katerega se onkraj savske doline dviga impozantna Martuljkova skupina. Visoki kurji vrh, ki se kot nekakšen razglednik zajeda v zgornjesavsko dolino, je obrasel le z rušjem. Spodaj in proti zahodu je zdaj kot na dlani Kranjska Gora, po dolini navzdol pa seže pogled na zamegljene Jesenice. A kaj bi tisto, saj pogleda kar ne moremo odtrgati od Špikove druščine proti jugu ali vrhov karavanškega hrbta zdaj kar nekaj kilometrov proti severu. Onkraj doline Hladnika pogledujemo na podobno sleme, ki se začenja s Trupejevim poldnem in sedlom med njim in Lepim vrhom (1926 m) ter nadaljuje s Srednjim vrhom (1836 m) in konča s 1608 m visoko Kopico nad vasjo Srednji vrh nad Gozdom - Martuljkom. Vračamo se po isti poti do sedla in po cesti do avta, hoje pa je za kakšnih sedem ur.

Jože Praprotnik
Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti v2 Večer

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

Prejšnja objava TrekTrek
Naslednja objava Človek pajek
  • Število objav: 46044

Novosti