Delo, 25.09.04, Ljubljana - Bogo Zupančič: Egon Lovšin, Belokranjec, zagledan v višave
Načrt vile za Nebotičnik
Belokranjec, zagledan v višave – Šubic in Lovšin sta vili kmalu po dograditvi zapustila soprogama – Lovšinovo vilo in grob krasijo Goršetovi kipi
Ljubljana – Vila Lovšin, mojstrovina arhitekta Vladimirja Šubica in ena najlepših ljubljanskih vil, je nerazdružno povezana z usodo družine, po kateri se imenuje. V njej živi že četrta generacija, najmočnejši pečat pa ji je vtisnil skrivnostni Evgen Lovšin (1895–1987). Pisatelj, predavatelj, Preporodovec in prostozidar je pomembno vplival na slovensko zgodovino in še zlasti na razvoj sodobne Ljubljane.
Lovšin tako ni zaslužen le za postavitev ljubljanskega Nebotičnika, ampak tudi Narodne univerzitetne knjižnice. Bil je koproducent filma Triglavske strmine (1932) in zavzet podpornik slovenskih umetnikov. Bil je pisatelj in predavatelj na ekonomski fakulteti, pred vojno pa prostozidar. Med letoma 1928 in 1933 je bil podpredsednik pokojninskega zavoda (PZ), kjer se je spoznal z arhitektom Šubicem.
Po mnenje k Plečniku
Pri vili na Ažbetovi 4 odnos med naročnikom in arhitektom še zdaleč ni nepomemben. Z načrti za vilo Lovšin naj bi se Šubic leta 1932 zahvalil pobudniku »ljubljanskega Triglava« za pomoč, da so ga investitorji Nebotičnika izbrali za arhitekta tedaj najvišje stavbe v srednji Evropi. Lovšin, pobudnik vertikalne Ljubljane, je dvigovanje k nebu tudi strokovno utemeljeval, Šubic pa je sanjal bolj o ameriških nebotičnikih. Zato je pomembno, da sta se našla! »Preden so na PZ poverili projektiranje Nebotičnika Šubicu, je arhitekt zaprosil podpredsednika PZ Lovšina, da bi mu z njegovim priporočilom zaupali za tisti čas zelo zanimivo nalogo. Lovšin je v priporočilu navedel celo mnenje Jožeta Plečnika,« pravi arhitekt
Tomaž Štrukelj v poročilu o nadzidavi vile, pri čemer se sklicuje na Lovšinove izjave.
Lovšin je sestavil program za modernistično vilo: visoko pritličje je bilo namenjeno stanovanju naročnika, prvo nadstropje oddajanju, klet stranskim prostorom s stanovanjem strežnika, ravna streha, ki jo je »olimpionik« izrecno zahteval, pa rekreaciji. Gradnja vile je sovpadala z gradnjo Nebotičnika, zato Šubic ni imel dosti časa za nadzor. Opravljala ga je Lovšinova prva žena in uveljavila nekaj malih sprememb. Usodi arhitekta in naročnika sta si bili v marsičem podobni. Živela sta v slogovno podobnih vilah, gradila ljubljanski Empire State building, oba sta se kmalu po končani gradnji vil ločila. Zapustila sta ju prvim ženam. Šubic, ki je kmalu po vojni umrl, je vilo zapustil za vedno, Lovšin, ki je živel do leta 1987, pa le za nekaj časa.
Enonadstropna vila Lovšin s teraso ima na vzhodni strani stopnišče in na zahodni dvignjen podest, s katerega stopnice vodijo na velik vrt. Začetek stopnic obeležujeta dve piramidi, na severni strani je Goršetov kip, eden pa je bil – po besedah Lovšinove hčerke Borislave, tudi na vrtu, vendar ga danes ni več. Podnožje vile je obloženo s klesanim podpečanom. Beton je uporabljen tudi pri dekorativnih izdelkih. V pritličju je meščansko stanovanje s sobo za gospoda, v ohranjeni knjižnici dnevne sobe je še vedno vdelan Goršetov mali lesorez. V prvem nadstropju je danes manjša spominska soba Evgena Lovšina.
Po ločitvi je vilo zapustil prvi ženi, kar je Lovšina hudo prizadelo. Vili se ni hotel odpovedati. Hodil je na sprehode po Tivoliju in prek Rožnika, da jo je lahko od daleč občudoval. Ko je žena umrla – pred tem je prodala del vile –, so mu njeni sorodniki sklenili prodati svoj delež. Začelo se je drugo življenje vile. Lovšin je bil velik zagovornik umetnosti tako skozi pisanje kot v obliki naročil, predvsem kiparju Francetu Goršetu, ki je naredil skulpturo – Belokranjico na Lovšinovem grobu. Kupoval je tudi slike tedaj povsem neznanih slikarjev in bil pisec številnih knjig. Najbolj ponosen je bil na (planinsko) pisateljevanje, pravi njegova hči Borislava Lovšin, ki vzorno skrbi za očetovo dediščino in vilo.
Bogo Zupančič