Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Po planinah pod Rodico

Večer, 16.09.04, Narava, gore in ljudje: V nasprotju z znanimi in pogosto obiskanimi bohinjskimi planinami na zahodnem robu Pokljuke...

Manj znane planinske poti in vrhovi


Po planinah pod Rodico


Najprej bogat bukov gozd, dvesto metrov višje gaj starega ruševja, nato drevored ogromnega ruševja, pod njim pa cvetijo rododendroni in zorijo borovnice



Gora v sredini je Gradovec, planina Poljana leži zadaj Foto: Jože PraprotnikV nasprotju z znanimi in pogosto obiskanimi bohinjskimi planinami na zahodnem robu Pokljuke (Uskovnica, Praprotnica, Zajamniki, Jelje...), pokljuškimi planinami (Javornik, Kranjska dolina, Rečiška, Grajska in Meja dolina, Klek...) ter visokogorskimi planinami (Blato, Jezero, Laz, Krstenica, Jezerca, Dedno polje, Ovčarija, Viševnik...) so pod južnimi bohinjskimi gorami tudi skorajda neobljudene samotne planine. In komur je do pesmi kravjih zvončkov, ki jo odnaša le piš vetra, bo idilo prvotnih planšarij prav gotovo našel na tihotnih poteh pod Raskovcem in Rodico.

Če ste se vzpeli na Črno prst čez planino za Liscem in se vračali preko planine za Črno goro, ste obhodili le dve planini - poti do njiju pa sta označeni. Lahko pa se kar dobro sprehodimo po tej samotni in povsem neobljudeni krajini.

Z avtom se zapeljemo iz Bohinjske Bistrice v vasico Ravne - do odcepa k Mencingerjevi koči je po makadamski cesti še najmanj 6,7 kilometra, dokler na desni strani ne opazimo precej dobro vidno tablo z napisom Planina Poljana. Tu oprtamo nahrbtnike in se podamo prek ceste v breg ter poiščemo povsem zaraščen kolovoz, ki vodi v levo in celo rahlo navzdol dobrih sto korakov, potem pa nas na desni strani možic opozori na spremembo smeri - torej ostro desno in ob nekakšnem grabnu strmo in v kratkih okljukih navzgor skozi z bukovjem poraslo strmino. K sreči je te ubijalske strmine le toliko, da se dobro ogrejemo, potem pa se lovski stezi priključijo boljše in širše poti. Zdaj se polagoma dvigamo skozi ozko dolinico. Nekaj više se približamo manjši planini s senikom, vendar nadaljujemo po poti proti jugu. Dolina se v krajših vzponih dviga. Če nas tod spremlja bogat bukov gozd, že kakšnih sto, dvesto metrov višje hodimo skozi pravcati gaj starega ruševja, za njim pa pravi drevored ruševja, pod katerim so avgusta cveteli rododendromi in zorele kiselkaste borovnice. Tu je pot spet bolj strma, teren pa razgiban, skalnat, steza pa je prav lepo speljana. Dvesto metrov više se začnemo spuščati, znajdemo se v ravnici, obrasli z visokim rušjem, steza pa vodi v desno, dokler se pred nami ne odpre pogled na ogromno kotanjo, pravcati gorski amfiteater - planino Poljano z nekaj ruševinami in spodobno kočico na skrajnem desnem robu. Posedemo pred hiško in kmalu se pred nami zbere čredica zvedave govedi, bikov, volov, krav, odklenjena hiška za hrbtom pa nam pove, da je tod le malo obiskovalcev, nemara kak lovec. Srečali pa smo gozdarja. Ta je spodaj nad cesto označeval drevje ter povedal, da že dolgo ni srečal planinca in da se le kak gorski kolesar vztrajno muči po oni cesti. Planina ima obilo dobre paše in jezerce za napajanje, nad njo pa se dvigajo strma skalovja Matajurskega vrha in Raskovca. Od tod je le še majhen vzpon in dvignemo se na sedlo med Raskovcem (1967 m), vrhom v tej gorski verigi in nekaj nižjim Gradovcem (1692m). Steza je speljana bliže Gradovcu (tudi nanj vodi lovska steza), z njega pa se odpira prelep razgled na spodnjo bohinjsko dolino z jezerom. S planine Poljane gremo torej od hiše naprej po desnem robu kotline in polagoma navzgor, potem pa desno. Od tod vodi steza, nekdanja mulatjera (vzporedno s cesto daleč spodaj), proti zahodu. Okolica je dodobra zaraščena in avgusta, ko smo hodili tod, je vse bujno cvetelo, vendar nismo srečali niti enega lovca, čeprav je malo naprej prav nad prepadi lična lovska koča, nad katero se dviga 1799 m visoki Špik. Od tod vodi tudi v rušje vsekana steza na Rodico. Zdaj se steza v okljukih previdno spusti nekaj niže, potem pa pod stenami polagoma navzdol na planino Suha, tam pa je zaznamovana pot, ki se na sedlu Čez Suho priključi grebenski poti s Črne prsti na Komno. S planine Suha se torej po označeni planinski poti spustimo skozi Bukovsko dolino do ceste, po kateri se vrnemo do avtomobila, dobro uro hoda daleč... Vse poti je za približno šest ur hoje, najbolje po kakšnem dežju, ne pa pred njim, saj je nad grebenom pogosto megla.

Jože Praprotnik

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti