Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Triglavska kronika: Prvi na Triglavu

sobota, 22. november 1947, ob 05:20, Franci Savenc, ogledov: 7292

Gore in ljudje 1947 – M. M. Debelakova-Deržaj: Od Zelenega snega so se vzpenjali v zahodni smeri...

Gore in ljudje 1947/10/219-221, /11/269-270



M. M. Debelakova-Deržaj

Kronika Triglava

(Nadaljevanje)

Prvi vzponi.

1778. Na pobudo Žige Zoisa, ki je menda obljubil denarno nagrado, je odšla večja odprava v gore, da poišče pot na glavni vrh. Hacqueit je dosegel Mali Triglav. Véliki je bil po njegovem le pol ure oddaljen od Malega. V odpravi je bil Willonitzer, ki je Hacqueta spremljal pred letom dni na Velo polje in o katerem pravi Hacquet v opisu vzpona iz leta 1779., da »je zelo vajen gora«. Dalje so ga spremljali lovec Božič, rudar Matevž Kos iz Jereke in Luka Korošec iz Gorjuš.

V Richterjevih zapiskih iz Zoisovega rokopisa beremo, da je odšla odprava 24. avgusta do Velega polja, 25. avgusta so preiskali tri strani vrhnje gmote in našli dober dostop na »SELENI PLAS« (Zeleni sneg = ledenik). Vrnili so se na Velo polje. 26. avg. so odšli z dnevom »najprej proti zahodu, nato diagonalno od jugozahoda proti jugovzhodu in dosegli v petih urah Zeleni plaz«.


Ladislav Benesch: Triglav (Po sliki v Narodnem muzeju)

To se sklada s terenom, če greš z Velega polja proti Spodnji Ledini, nato počez na Konjsko planino, prečiš pod Triglavskim Voglom na Vratca pod Kredarico in greš z njih na Zeleni sneg.

Z ledenika so videli globoko zarezo Vrat, ki se je zdela Willonitzerju grozotno brezno. Od Zelenega snega so se vzpenjali »v zahodni smeri vzdolž Triglavovega grebena k zadnji glavi Triglava«. Potrebovati so nekaj nad eno uro. Tudi to se ujema s svetom. Šli so po snegu im pečevju severovzhodne stene vrhnje gmote in dosegli greben tik pod zadnjo strmaljo velikega vrha; to je smer, koder hodimo pozimi na Triglav. Po razu so plezali na vrh. Na njem so ostali dve uri in vklesali v peči začetnice imen: Joseph II., Baron Sigmund Zois, Balthasar Hacquet, Joseph Stephantschitsch, Lorenz Willonitzer, Chirisitian Novak, Stephan Rosich, Matthäus Koss, Lucas Koroschez. Imena navajamo, kakor jih piše Richteir. Vrnili so se po isti poti v dolino. Pot so zaznamovali, da je prihodnje leto ne bi zgrešili.

To je bil torej prvi vzpon na vrh Triglava. Prvi dokumentarični vzpon! Hacquet pravi v svoji Oryctographiji, ko opisuje svoja vodnika: »Eden od njiju, z imenom Luka Korošec, je bil prvi, ki se je povzpel nanj (na Triglav), morda odkar stoji svet.« Po Hacquetovi izjavi je bil torej Zoisov rudar iz Gorjuš Luka Korošec — prvi človek na Triglavu. Ker ne pove, kdaj je to bilo, lahko sklepamo dvoje:
1. Da je bil Korošec pred Willonizerjevo odpravo na vrhu in da je odšel Willonitzer prav zaradi tega na Triglav, da spozna Koroščevo pot na vrh ali pa:
2. Da je Korošec kot prvi izmed omenjene četvorice 26. avgusta 1777 stopil na vrh Triglava. Zavoljo teh možnosti je bil torej Hacquet upravičen trditi, da je bil Korošec prvi človek, ki se je povzpel na vrh Triglava. Vendar so to le domneve. Dokumentarično so izvršili prvi vzpon »štirje srčni možje«.


Triglav z Vršaca (Freyerjeva risba)

Luka Korošec, sin Tomaža Korošca, ki je bil doma iz Koprivnika št. 31, je bil rojen leta 1747. Pri prvem vzponu na Triglav je bil torej 31 let star. Matevž Kos, oče slavnega »Triglavskega Kosa«, je bil rojen 20. septembra 1744 in je bil pri tem vzponu 34 let star. Kosi so bili doma v Jereki št. 17.

1799. Tega leta je Hacquet obhodil Triglavsko gmoto. Šel je po Radovni v Mojstrano in dalje v Kranjsko goro. Od tod je šel čez Vršič v Trento. Ni mogoče dognati, ali je to turo izvršil v enem, ker ne navaja datumov. Ob tej priliki je obširno opisal Trento; to je prvi opis te lepe Triglavske doline in tamkajšnjih fužin, ki so bile tedaj že v razpadu. Hkrati opisuje razmere Trentarjev: »Poleg fužin nisem našel nad zanimivega, kvečjemu cerkvico im sto let starega duhovnika. K praznovernemu duhovniku so se zatekali praznoverni bolniki, gorjanci v hlačah in krilih, katere je blagoslavljal, da bi jim hudobec ne povzročal bolezni. Pripomniti je treba, da trpi tega starega sanjača goriški in ne kranjski škof.« — »Ko umre starec, res ne vem, kako ga bodo pokopali njegovi služabniki, saj ni nikjer več ko za dva čevlja prsti. In če bi je bilo res toliko, jo morajo nalivi v kratkem odplaviti s pečin.«

Iz Trente je šel Hacquet v Bovec.

Richter nam poroča, da je Hacquet prišel 1. VIII. 1779 spet v Bohinj z namenom, da se povzpne na vrh Triglava. Žiga Zois mu je dodelil ranocelca Willonitzerja in Matevža Kosa z nalogo, da ga spremita na vrh. 2. VIII. so odšli ob 7. uri zjutraj v Staro Fužino in skozi Suho, čez Planino pri Jezeru, Dedno polje, Štapce k Planini pri Utah, kjer so prenočili. Tu se jim je pridružil se mladi Kos, ki je najbrž pasel v Zajezerski dolini. Prevzel je del prtljage. »Mladi Kos« je bil sin Matevža Kosa. Vendar to ni bil pozneje tako znani Kosov Tone, ker je bil le-ta ob času tega vzpona šele pet let star in je svojo prvo triglavsko turo izvršil kot sedemnajstletnik, leta 1792. Pripomniti je še, da »Stari« Kos« ni bil »Matija«, kakor ga imenujejo razni avtorji, temveč »Matthäus«, torej Matevž. 3. VIII. so šli čez Hribarice in mimo Šmarjetne glave na Prode, od koder so zavili navzdol na Konjsko planino in od tod prišli na Zeleni sneg. Sem so prispeli ob dveh popoldne. Hacquet in stari Kos sta se slabo počutila. Ker niso imeli vode, niso imeli teka in niso mogli jesti. Kljub temu so se odpravili proti vrhu. Mladi Kos je ostal pri prtljagi. Pozno popoldne so prišli do Rdeče glave v razu glavnega vrha, kjer pa je dejal Hacquet, da ne more dalje. Bil je preveč izmučen. Slonel je ob steni in zapisal barometrsko in termometrsko stanje ter tako prvič določil barometrsko višino Triglava na 1549 pariških klafter.

Vrnili so se na Velo polje in prihodnji dan, 4. VIII., sestopili v Bohinj. Hacquet torej tudi drugič ni bil na vrhu. Prišel pa je više kakor pri prvem poskusu leta 1777. Tako nam poroča Richter po Zoisovih zapiskih. Vendar ne navaja, da bi bil Hacquet tega leta sploh dosegel vrh. On sam pravi v svoji Oryctographiji 8. VIII. 1779. V svoji »Physikalisch politische Reise etc.« omenja: »Nisem izmeril vseh vrhov, a ker sem bil na najvišji točki Terglou-a itd.« Tudi v opisu svojega drugega vzpona leta 1782. omenja prvi vzpon. Hacquetoviu jasni trditvi moramo verjeti! Tako tudi izvemo, da je bil izvršen drugi vzpon na Triglav 8. VIII. 1779. na enem teh potovanj je našel Hacquet tudi svojo znamenito, iz Kugyjevih spisov znano »Scabioso Trento«.

Se nadaljuje

Oznake: PV
eXTReMe Tracker