Janez Kosec, vodja reševanja na plazu: V petek, 16. januarja 2004 je skupina štirih mladih zagrebških planincev prispela na Kokrsko sedlo z namenom, da se naslednji dan povzpejo na Grintavec (2558 m).
Plaz v Kokrski grapi, 17. januarja 2004
V petek, 16. januarja 2004 je skupina štirih mladih zagrebških planincev prispela na Kokrsko sedlo z namenom, da se naslednji dan povzpnejo na vrh Grintavca (2558 m). Namero so naslednji dan, ne glede na okoliščine, ki so s sneženjem postajale vse slabše, trije hoteli tudi uresničiti.
S Kokrskega sedla so proti vrhu odšli trije. Po mučnem gazenju, tavanju in v slabi vidljivosti med sneženjem so nekako 200 metrov pod vrhom obrnili. Po prihodu na sedlo so se odločili, da se še isti dan vrnejo v Kamniško Bistrico. Tu so se izpostavljali nevarnosti proženja plazov, čeprav se tega morda niso zavedali in so jo srečno odnesli. Morda so s tem pridobili na samozavesti, da pa le ni tako nevarno?
V soboto, okoli 16. ure, pri sestopanju, se je zgodilo. Zadnji je spodnesel predhodnega in so se nato verižno odpeljali s plazom. Predvidevam, da se je to zgodilo pri prečenju grape, ki vodi na gozdno pot. Zaradi same nevarnosti nismo šli ugotavljati mesto in vzroke nastanka plazu. Sklepam, da so plaz sprožili sami, da so površino preobremenili, saj so hodili v skupini drug za drugim, kar vsekakor ni po pravilih varnega gibanja pri prečenju nevarnih omočij. To so zgolj moja sklepanja iz izjav preživelega.
Po premetavanju po plaznici jih je plaz odvrgel skoraj na dnu Kokrskega grabna ok. 20 metrov pred koncem plazu. Dva je plaz izvrgel: enega levo ob drevo, drugega pa je izvrgel desno iz plazu med skale in drevje. Dva je pokopal 1,2 metra globoko. Vsi so bili zasuti v območju 50 metrov.
Eden od delno zasutih se je po dolgem mučenju rešil ledenega oklepa in uspel priti v dolino. Predal je obvestilo o nesreči, nato je bil prepeljan v Klinični center.
Drugi udeleženec, ki ga je plaz poškodovanega izvrgel, se je sam zaščitil s spalno vrečo in tak pričakal reševalce.
V nedeljo zjutraj ob svitu se nas je podalo v akcijo 18 gorskih reševalcev s 4 vodniki reševalnih psov (iz Kamnika, Ljubljane in Škofje Loke).
Pri vodenju reševanja sem se spomnil izkušnje, iz iskanja zasutega mariborskega študenta leta 1979, ko ga je plaz izpustil prav v zadnjem možnem kupu snega, prav na dnu plazu, katerega smo našji šele spomladi. Razmere so bile podobne današnjim. Sklepal sem da jih je neslo daleč in da bodo precej nizko.
Tokrat je bilo lažje, saj smo preživelega z vpitjem hitro našli. V neposredni bližini so bile tudi sledi izkopa, od koder se je rešil preživeli, ki je prišel v dolino. Reševalna psa Uka in Džek sta šla takoj na delo in po že 10 minutah je Uka našla prvega, čez 10 minut pa še Džek drugega zasutega, ki jima po vidnih poškodbah in tolikih urah pod snegom nismo mogli pomagati. Zasuta sta bila 1,2 m globoko in deset metrov od preživelega, ki ga je vrglo iz plazu.
Zdravnik – reševalec se je posvetil oskrbi preživelega ponesrečenca, ostali pa za transport preživelega in mrtvih v dolino.
Vsi štirje Hrvati so bili študentje stari 25 - 26 let. Imeli so ustrezno zimsko in tudi alpinistično opremo (razen plaznih žoln), čeprav, kot so zatrdili, niso člani nobenega alpinističnega odseka.
Informacijo sestavil:
Janez Kosec vodja reševanja na plazu,
Mengeš, 19. januar 2004