24ur.com – Maja Roš: Lani je po ocenah Planinske zveze Slovenije naše gore obiskalo tri milijone planincev, letos naj bi jih bilo vsaj tretjino manj.
Visoke cene v visokogorju odgnale turiste
Vrhunec poletne planinske sezone je mimo, vendar pa oskrbniki planinskih koč, predvsem v visokogorju, niso zadovoljni z letošnjim obiskom. Lani je po ocenah Planinske zveze Slovenije naše gore obiskalo tri milijone planincev, letos naj bi jih bilo vsaj tretjino manj. Razlogi? Poleg vremena predvsem visoke cene.
Avtorica prispevka: Maja Roš
Če nimamo veljavne planinske izkaznice, za ležišče, ne glede na to, ali gre za skupna ali v sobah, ali prenočujejo otroci ali odrasli, moramo v koči pod Triglavom odšteti 4200 tolarjev.
Milena Potočnik, ki je oskrbnica Tržaške koče na Doliču je visoke cene komentirala z besedami: »Cene so precej višje od lanskih, za ležišča še bolj. Podražitve so za petdeset odstotkov višje od lanskih cen, za nečlane pa so še višje. Štiričlanska družina torej mora, če želi obiskati gore odšteti samo za prenočitev okrog 20.000 tolarjev.«
Očitno gredo za to ceno Slovenci raje v kak cenejši obmorski hotel. Kjer dobijo sobo, in to dvoposteljno, takoj, v gorah pa morajo vsi prepoteni na svoj prostor pogosto čakati do poznega popoldneva. Poleg tega pa nikjer ni možnosti za zamenjavo prepotenih oblačil, kajti stranišča niso primerna niti za svoj osnovni namen.
Glede stranišč in njihovega stanja ter potrebni obnovi je oskrbnica koče Milena povedala, da pač so taka, kot so, in da v prihodnje ne načrtujejo prenov ali sprememb.
Glede izkušenj pa jih ni malo, ki si ob vonjavah celo premislijo je še povedala oskrbnica koče.
Če človek dobro premisli, se raje obrne proti kakemu hotelu, kjer ima kopalnico s toplo vodo, v Tržaški koči na Doliču pa na primer vode sploh ni. Niti kapljice.
Da se ljudje pritožujejo nad tem je potrdila tudi oskrbnica koče Milena, ki je ob tem še dodala, da bodo to v kratkem popravili.
Standard večine naših visokogorskih koč, z redkimi izjemami, za avstrijskimi ali italijanskimi zaostaja namreč za desetletja. Draga je pa tudi hrana in pijača, razlog je seveda helikopterski prevoz.
Glede na to, da je za jutranjo kavo, jajca in kos kruha treba odšteti 1320 tolarjev, ni čudno, da prinesejo slovenski planinci vse s seboj v nahrbtnikih.
Nekoliko nižje so sicer cene v Vodnikovi koči, vendar se še vedno oskrbniki pritožujejo, da ravno to odganja predvsem domače goste.
Oskrbnica Vodnikovega doma Frančka Rednak je povedala: »Cene so drage za nočitev, čeprav imamo vse lanske cene. Letos nismo nič podražili, to kar je Planinska Zveza Slovenije zahtevala. Bohinj nič ni podražil, zato imamo lanske cene. So se pa nekatere koče s tem prilagodile in je drago. Avgust je sicer glede obiska bil sicer precej boljši. Julij je bil zelo slab, najprej zaradi vremena, pa snega, neprehojene so bile poti in ledene.«
Nad sezono pa se ne pritožuje pastir na Velem polju. Očitno je enodnevnih obiskovalcev dovolj. Pravi, da mu dnevnih izdelkov zmanjkuje in, da nima očitkov glede premajhnega obiska. Vsak dan namreč v sir, skuto in kislo mleko predela okoli sto litrov mleka. Kvaliteta je tista, ki šteje, komentira dobro sezono pastir.
V studiu 24ur smo se o tem pogovarjali tudi s predsednikom Planinske zveze Francem Ekarjem.
Oskrbniki menijo, da so za manjši obisk krive tudi visoke cene. Zakaj so tako visoke?
Problem je v celoviti logistiki. Se pravi spraviti prehrambene izdelke do gore. Treba je omenit, da prenos enega kilograma materijala stane okrog 100 tolarjev. Zato se strinjam s tem, da so pritožbe. Planinska zveza ima strateške artikle, kot so čaj, enoločnice, liter vode, prenočišča to je v limitih določeno s sklepom upravnega odbora. Za ostale stvari kot so hišni red ter obratovanje pa morajo planinska društva in oskrbniki sami poskrbeti in tisti, ki s tem upravljajo morajo sami za to odgovarjati. Če pa dobimo kakršnokoli pripombo pa naša zveza takoj ukrepa. Torej je transport ena zgodba, druga pa so delovna razmerja. Treba je razumeti, da imajo planinska društva izredno velike težave dobiti ustrezen kader. Tukaj so največkrat na vrsti predvsem upokojenci in ta delovna razmerja imajo dvojen vpliv. Enkrat je vpliv na pokojnini, drugič pa na pogodbenih podnajemnih pogodbah kjer je prispevek državi 75 odstoten. In s tem nastane velika razlika med planinskimi kočami, kjer so zaposleni upokojenci in tistimi, ki imajo druge oblike delovnega razmerja. Dogaja se, da nekatere morajo zato odvajati več davka. Druga zgodba pa je spet to, da nam včasih očitajo, da imamo preveč moderne koče, predvsem tiste visokogorske.
Od planincev pa dobivamo drugačne podatke, da namreč marsikje standard v kočah ne dosega raven cen in da bi vam lahko marsikatere na primer italijanske koče bile za zgled.
Imamo planinske koče do katerih je dostop z žičnicami kjer je poletna sezona, se pravi je v teh centrih je standard tisti, ki mora biti, tam kjer pa je standard nadpovprečen pa govorimo največkrat o zimski sezoni in precej višjem obisku ter seveda višji legi v gorah.
Problem so tudi sanitarije. Kako se boste rešili tega problema, ki je tudi ekološki problem?
Pred kratkim smo odprli šele dvanajsto čistilno napravo pri Aljaževem domu v Vratih. Toliko smo jih odprli v zadnjih štirih letih kar je svojevrsten rekord. Cilj pa nam je seveda še več teh ureditev. Ampak moram poudariti, da smo planinci predvsem odvisni od vremena. Oskrbniki so praktično dežurni torej čakajo, če kdo pride ali ne. In če opazimo, da si naši obiskovalci vse prinesejo s seboj v nahrbtniku, s tem tudi vodo, je to za nas izguba in na tako obliko prometa torej ne moramo računati. Vsekakor pa se planinska zveza zaveda tega problema.