Radio Dur, 02.09.2004 - Miha Pavšek: Verjetno je tudi za ta konec tedna dovolj razlogov, da ga preživite na katerem od naravnih piedestalov. In med razgledovanjem po okolici ne premišljujte preveč o razlogih za to vaše početje, le na široko odprite oči in nekajkrat globoko vdihnite!
Pa smo spet v septembrskem delovnem vrvežu, tudi šolarji in dijaki, medtem ko imajo študentje še mesec dni počitnic. Ali so te študijsko ali kako drugače obarvane je seveda odvisno predvsem od njih samih. Tudi če so študijske ne bi smelo zmanjkati časa za redno rekreacijo in kakšen večji, morda celo dvodnevni gorniški podvig. September ali kimavec je pri marsikom zapisan kot najprimernejši mesec za obiskovanje gora. Dnevi so namreč ravno prav topli in še vedno dovolj dolgi oziroma svetli. Zaradi hladnejšega zraka je boljša tudi vidljivost, skratka - v gorah se daleč vidi. Zato naj vam ne bo žal, če boste žrtvovali še kakšen dan dopusta za katerega od gorniških sladkorčkov. Le očaka Triglava in tistih nekaj drugih »modnih« vrhov se na daleč izogibajte, če bi radi doživeli vsaj nekaj prvinskosti gorske narave. Ta mesec bomo še toliko bolj potrebni gorskih razgledov, saj nas bodo v dolini z vseh mogočih koncev in krajev spet pozdravljali in se nam dobrikali ter smejali bolj ali manj že znani obrazi in nam obljubljali lepo in svetlo prihodnost.
Da zahajajo v gore zelo različni ljudje je že dolgo znano in vsega spoštovanja vredno dejstvo. Vsak, ki to počne, razvije do gora sčasoma povsem samosvoj odnos in ima nanje poseben pogled. Eden od takih planincev nas na povsem samosvoj način opozarja na nekatere pasti v zvezi z obiskovanjem gora. Na svoji, sicer tudi vsebinsko zanimivi osebni spletni strani (http://www.k2.net/razpet/) namreč poleg drugega piše tudi o zmotah oziroma zablodah občasnih obiskovalcev gora, h katerim se prišteva tudi sam. Pa si jih na kratko oglejmo. Ena od bolj pomembnih stvari, ki se jih je vredno držati pri hoji v gore je ta, da ne hodi sam. Ali pa hodi sam, vendar po poteh, ki niso nikoli prazne. Vedno ne gre zlahka, zato ker imajo o tem občasni obiskovalci gora nekaj zelo zmotnih predstav. Grem, če bo lepo vreme. Idealno vreme v hribih je temperatura med 10 in 25°C, nič megle, sonce, a ne direkno, nič blata, nič snega, nič ledu, veter pod 5 m/s, vidljivost pa taka, da se vidi z vrha vsaj do morja. In seveda mora tako vreme vztrajati ves dan, najraje pa še kak dan dlje. Ljudje s takimi kriteriji gredo v hribe natančno ničkrat na leto. V resnici je lepo vreme tisto, v katerem si glede na svojo telesno pripravljenost in s pripadajočo opremo sposoben priti z izhodiščne točke A do zastavljenega cilja B in nazaj v dolino C v času t brez pomoči gorskih reševalcev.
Bistvena stvar občasnih obiskovalcev gora je torej izbrati cilj, ki ga je moč osvojiti ob dani vremenski napovedi. Pri tem se vsak vpraša ali to tudi zmore? Človek, ki se vsaj malo ukvarja s športom in skrbi za svoj organizem je sposoben v eni uri pridobiti od 300 do 400 m nadmorske višine. Izjema so plezalne poti (kjer gre lahko hitreje) in hoja po makadamu (kjer gre še počasneje). Tako se na Šmarno goro pride v slabi uri, na Triglav pa v petih, šestih. Spusti so praviloma hitrejši, razen, če je treba kaj plezati ali pa če se nam vmes nastavi kako fino melišče. Izbira poti mora biti prilagojena vremenu, telesni pripravljenosti in razpoložljivi tehnični opremi. Vseeno skoraj vedno pride do krize med vzponom in nikoli ni zares lahko, nikoli pa tudi ne povsem varno. Je pa zelo, zelo strmo. Morda presenetljivo, pa vendar v splošnem velja, da so vse poti speljane tako, da se da po njih kar najlažje hoditi. Poleg tega človeško oko dela veliko napako pri ocenjevanju globine, zato se naklon hriba ne določa s pogledom naravnost v pobočje, temveč od strani.
Naslednje pogosto vprašanje v gorah je - ali je do vrha še daleč? Na to vprašanje ni veliko resničnih odgovorov. Velja pa da hrib, ki ga imajo ljudje pred očmi med vzponom zagotovo še ni vrh. Tega spoznamo po obeležju, kavkah, kupčku kamenja ali po tropu ljudi, ki z mobijem lovijo signal. Voda je naš najhujši sovražnik! Najhujši v obliki južnega snega in ledu, nekaj manj je hudo med dežjem in v megli. Voda ni nič kaj boljša tudi če jo nosimo na hrbtu. Ponavadi je to celo najtežji tovor. V poznem poletju, ko so možne najlepše in najdaljše ture, pa večinoma presahnejo tudi potočki. V hudi pripeki se je treba prisiliti, da ne pijemo preveč, v mrazu pa, da spijemo dovolj. Omeniti velja tudi oderuške cene vode v nekaterih planinskih postojankah. In na koncu, še temeljno vprašanje našega občasnega planinca - zakaj naj bi potemtakem sploh šli v hribe? Ni še čisto jasno, zakaj bi za to sploh moral biti kakšen razlog. Zanimivo je, da »naseda« temu početju tudi vse več njegovih prijateljev in znancev. Morda bi bil še najboljši odgovor kar citat znanega pisatelja Kurta Vonneguta: Ljudje so po svoje res nori, naredili bodo karkoli in to kadarkoli, in bog pomagaj tistemu, ki bo iskal za razloge njihovo početje! !
Gorniški pozdrav,
Miha