Večer, 02.08.04, Narava, gore in ljudje: Obnovljenih je več kot petdeset tisoč markacij na sedem tisoč kilometrih planinskih poti
Obnovljenih je več kot petdeset tisoč markacij na sedem tisoč kilometrih planinskih poti
Planika pod Triglavom slavi in praznuje
Proslava in druženje - Najbolj povezuje občutek tovarištva, pripadnosti in zmage nad vremenom
Na drugi najvišji planinski postojanki pri nas, v domu Planika pod Triglavom, je bilo te dni zelo živahno. Planinska društva so ob zaključku vseslovenske planinske akcije Od Prekmurja do Primorja predala nahrbtnik s spominsko knjigo skupini desetih planincev, ki so jo ob obletnici prvega pristopa zaradi slabega vremena prenesli na Planiko namesto na vrh Triglava. Prav na Planiki je bila slavnost (o tem smo v Večeru že pisali) s kulturnim programom ob godbi Gorje in ob petju Gorjanskih fantov. Tukaj so slovesno predali tudi knjigo z več kot devet tisoč podpisi predsedniku Planinske zveze Slovenije Franciju Ekarju. Predstavnika Evropske unije in ministrstva za šolstvo zaradi dežja nista prišla pod Triglav.
Vseslovenska planinska akcija Od Prekmurja do Primorja je svojo pot začela ob vstopu Slovenije v EU, 1. maja letos, natančno pol ure čez polnoč, v Trdkovi na tromeji med Avstrijo, Madžarsko in Slovenijo. Nahrbtnik s spominsko vpisno knjigo je tako potoval s člani planinskih društev po slovenskih planinskih poteh in pot zaključil 26. avgusta s priložnostno slovesnostjo na Planiki.
S četrtkovo planinsko slovesnostjo se je poplačal tudi trud za obnovo in zaščito Planike pod Triglavom, ki so jo obnovili člani PD Gorje tudi v sodelovanju s poslovnim sistemom Helios in Olimpijskim komitejem Slovenije. Helios je za zaščito koče prispeval okolju prijazne premaze.
Dom Planika pod Triglavom je bil letos izbran na natečaju, ki sta ga razpisala poslovni sistem Helios in Olimpijski komite Slovenije (OKS). Projekt obnove slovenskih planinskih koč izvajata v sodelovanju s planinskimi društvi, člani Planinske zveze Slovenije. V prejšnjih letih so obnovili več kot 50.000 markacij na 7000 km slovenskih planinskih poti in pet priljubljenih planinskih koč, potrebnih obnove, pod Peco, Raduho in drugimi vrhovi v sredogorju.
Ob spodbudnih odzivih planincev ter planinskih društev so akcijo pri Heliosu podprli tudi letos. V izboru javnega razpisa so domu Planika pod Triglavom in Domžalskemu domu na Mali planini namenili 445 litrov okolju prijaznih premazov na vodni osnovi. Vsa dela na obeh planinskih postojankah so bila pred dnevi uspešno zaključena. V nedeljo, 29. avgusta, ob 11. uri pa je bil na 12. tradicionalnem srečanju planincev PD Domžale pri Domžalskem domu na Mali planini tudi zaključek letošnje akcije obnove športnih objektov, ki jo izvajajo OKS, Helios in PZS.
"Gore naj ostanejo le gore"
V uvodu slovesnosti pod Triglavom je Franci Ekar, predsednik PZS, povedal, da knjigo sprejema v imenu vseh planincev, cele Slovenije in Evrope, zaključil pa je: "V današnjem času, času popolne liberalizacije. upoštevanja vseh človekovih vrednot, pravic, političnih, verskih in vseh različnosti, pa planinci sporočamo, prosimo obiskovalce gora, da naj se stori vse, da gore ostanejo samo gore, neomadeževan svet, gorski svet za častilce in resnične ljubitelje gora. Gore nas družijo v sreči, pomoči, veselju pa tudi nesreči. Želimo, da tako tudi ostane, da smo na gori vsi enaki, brez kakršnih koli razlik. In to je zanesljivo velika vrednota, ki nam jo dajejo gore."
Planinsko druženje v avgustovskem snegu
Poslednji metri pred planinsko kočo Planika pod Triglavom so bili na predvečer slavnostnega dne prani z dežjem, ki ga je z meglo vred nosil močan južni veter. Koraki upočasnjeni, oči priprte, zazrte v stopinje in iščoče markacije. Odrešilno zavetje planinske koče sprejme premočenega in prezeblega pohodnika v svoj topel, temen, z ljudmi in glasovi napolnjen trebuh. Gneča v koči je običajna. Izgleda nemogoče, vendar je to zavetišče sposobno sprejeti še enkrat toliko prezeblih. Ljudje, ki so že pred tem zmogli težave dostopa, z razumevanjem odstopijo prostor prišleku, oskrbnik samodejno sprejme naročilo za čaj. Sledi faza prilagajanja, počitka, vživljanja v družabni utrip človeške skupnosti, ki je na pogled pestra, različna, vendar nekako skrivnostno močno povezana.
Kar najbolj povezuje, je občutek zmage. To je zmaga nad samim seboj, dokaz, da si kljub težavnim vremenskim pogojem zmogel voljo za pot in prispel na cilj. Zbrani so sami preizkušeni planinci, ki so v podobnih razmerah opravili že prenekatero turo. Tokratni cilj ni sama tura, namen tega srečanja je počastitev obletnice slovenskega planinstva, 262. obletnica prvega vzpona na Triglav, in zaključek akcije Od Prekmurja do Primorja. Zbrana je povabljena družba predsednikov planinskih društev iz vseh koncev Slovenije, ki jo družijo planine in z njimi povezani občutki. Kljub navidezni gneči vse poteka gladko, ljudje se pogovarjajo, jedo, pojejo. Kot v prenapolnjenem avtobusu, kjer pa ni nihče nikomur odveč, uvidevnost je samoumevna, vsi vedo, da iz tega avtobusa danes ne bo moč izstopiti. Zunaj je noč z divjim vetrom, točo in dežjem, ki se meša s snegom. Planinci, ki so v kočo prišli po polnoči, so že gazili po nekaj centimetrov debelem snegu.
V koči pa hrana, toplota in utrujenost opravijo svoje. Pogradi se polnijo, tišino noči preglasijo močni sunki in udarci vetra, ki stresajo kočo, ter topot sodre, ki udarja po strehi in oknih. Nekaj ur, ki si jih izmučeno telo vzame za počitek, naredi čudež. Povrne se volja, samozavest, potreba po zajtrku, pogovoru s prijatelji, znanci ter nepoznanimi tovariši. Poveča se občutek pripadnosti v slučajno nabrani druščini, tkejo se nova tovarištva, poznanstva. Pogovori se razvnemajo in po neki nevidni sili venomer vrtijo okoli planin in naši povezanosti z njimi. Te planine so kot nekakšni formalno nepriznani bogovi in mi smo njih častilci, občudujoči verovalci, planinske koče so naša svetišča. Bolj kot so skromne, višje kot so, močnejša je naša vera, bolj nezlomljiva je naša volja, da za njih veličino odpiramo oči mladim in vsem, ki verjamejo v moč narave. V ljudeh se budi nekakšna vznesenost, nepremagljiva vez z mogočnimi vršaci, ki nas vselej postavijo tja, kjer je naše mesto. Snidenja je konec, skozi zarošena okna se rišejo vodoravne snežene črte, veter nosi sneg in briše sledi. Ljudje se zbirajo v skupine, ki kot nekakšni konvoji zapuščajo toplo kočo. Vsakdo gre svojim skrbem naproti, v srcu pa nosi spomin na goro in vezi, ki jih ta spleta med svojimi občudovalci.
Urška Šprogar