Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Pogreb v Himalaji

četrtek, 26. avgust 2004, ob 14:55, Franci Savenc, ogledov: 2122

Tone Škarja: Konec iskanja Jožeta Šepiča, člana odprave Daulagiri 2004

Konec iskanja Jožeta Šepiča

Pogreb v Himalaji


V sredo 19. maja je na poti iz baznega tabora Daulagiri proti vasi Tukuče izginil Jože Šepič. Naslednje dni so ga iskali člani odprave, šerpe, domačini in nato še midva s Petrom Podgornikom, helikopterjem in novo ekipo iskalcev. Ko smo v nedeljo 30. maja končali brezuspešno akcijo, sem zapisal: ».. Naprej ga bosta iskali dve skupini domačinov, še največ možnosti pa ima kak pastir, ki bo iskal zablodelo ali izgubljeno živino.«

Petek, 9. julija: »Včeraj so našli Jožeta«, mi je Peter telefoniral novico, ki se je štafetno prebila do njega. Dipak Lama iz Katmanduja potrdi: »Našel ga je nek ovčar, sedi naslonjen na skalo, še vedno oprt na palici, le pol ure od Tukuč. Zdaj ga stražijo domačini in čakajo na uradno preiskavo in identifikacijo.« Če je tako blizu, zakaj ga domačini že prej niso našli, če ga že nam ni uspelo? Ga je kdo premikal? V Nepal bo odšel Jožetov brat Hektor, Peter se odpravlja v Chamonix, zato prosijo mene za spremstvo. Logično – po vsem iskanju pred poldrugim mesecem. Naročim vozovnici – teden dni mora biti dovolj – in čez dve uri jih že dvigneva. Zvečer nekaj elektronske pošte z Nepalom, nato priprava prtljage – nič posebnega, bolj za dež kot za hribe.

Sobota, 10. julija: Spet polet Brnik – Dunaj – Delhi in noč v letališki čakalnici. Hektorja skrbi soočenje z mrtvim bratom. Pomagam nama bolj s tehničnim opisom predvidenih opravkov.

Nedelja, 11. julija: Dopoldne skozi debele sloje monsunskih oblakov do Katmanduja. Pri Dipaku vzameva denar za nagrado najditelju, ki smo ga zadnjič pustili tam. A naj ga izročiva le ob prisotnosti policije in prič, nama zabiča, saj je pastir gotovo nepismen. Zvečer imam še sestanek z Da Gomubjem, vodjem nepalskih inštruktorjev. Povem mu, da Roman Robas, ki bo z naše strani vodil vodniški tečaj, ne more najti zdravnika – drug za drugim so odpovedali. Odkar imajo boljše plače, jim je prostovoljski entuziazem zelo upadel. Da bi vsaj za nekaj dni dobili koga!

Ponedeljek, 12. julija: Ponoči je začelo in še zjutraj na vso moč dežuje. Poročila so polna zemeljskih plazov, podrtih hiš in utopljenih ljudi. Kako se bova prebila do Tukuč? Do Pokre gre z letalom seveda brez težav, celo košček Manasluja se za hip pokaže skozi neko razpoko med oblaki, čakalnica za helikopter se začne tu. Na letališču naju pričakajo Pasang Gjalzen – za turiste najbolj uporaben človek v Pokri – ter Patrik in Purna, nizozemsko nepalski par iz Tukuč. Tu gradita hišo za čas, ko tam zgoraj ni turistov, in še za dodaten zaslužek s sobami, saj Pokra ni nikoli prazna. Ker zaradi dežja še ne bo nič s helikopterjem, gremo zabiti čas v mednarodni gorski muzej – naj si ogledajo slovenski delež. Tudi tiste fotografije, ki smo jih za odprtje v začetku februarja bolj na hitro pritrdili, so zdaj lepo okvirjene. Župana Pokre, Harka Gurunga, ki je imel takrat najdaljši govor, so pred tednom dni ubili maoisti. Res te dni monsun bolj pobira žrtve, a čez nekaj tednov se bo umiril, maoisti se pa nikoli. Nastaniva se v cenenem, le nekajsobnem hotelčku Cosmos tik nad iztekom jezera Pheva, ki ga vse bolj zagrinjajo plavajoči šopi vodnih hijacint, stranski »blagoslov« pretiranega gnojenja riževih polj.

Torek, 13. julija: Dež, dež, dež. Že deset dni ni nobeno letalo doseglo Džomosoma. Naj greva peš? Z džipom do Benija, nato tri, štiri dni po dolini Kali Gandaki, pa sva v Tukučah. A kaj, če se že prvi dan hoje vreme uredi, nad našimi glavami pa letala v Džomosom? Prav neumno. Na letališču nas že drugi dan čaka šestsedežna »veverica« (ecureuil), okreten helikopterček, a brez GPS navigacije. Pa tudi veliki MI-17, kjer bi morda dobili kak sedež, se že sredi poleta obrne. Mi nepiloti sicer veliko razpravljamo, kako naj helikopter sledi reki, če so zgoraj oblaki in po pobočjih megla, a pri pilotih naše mnenja ne šteje. Med čakanjem na naročeno večerjo skočim k tempeljčku na skalni čeri nad jezerom prižgat svečo. »O, ali ste hindujec?« me pozdravi mož, ki takoj za mano pripleza gor. »Ne, kristjan – a Bog je en sam za vse, le različno ga kličemo.« »Res je«, se razveseli, in po skupni minuti greva spet vsak svojo pot. Na poti z večerje nazaj v hotelček se prikažejo prve zvezde in četrt ure pozneje ni nobenega oblaka več.

Sreda, 14. julija: Že takoj po polnoči nobene zvezde več, proti jutru pa le še lije, lije… Nato nekaj minut sonca, spet dež, a ob osmih Pasangov klic: »Hitro na letališče, zdaj je nekaj možnosti!« Z letala, ki je že nad sotesko Kali Gandaki, kar naprej sporočajo o razmerah na poti, seveda v nepalščini, a imena krajev razumem. Sedim kot kopilot s slušalkami na ušesih, ostali uživajo le hrup motorja. Prelaz Gorepani je že zaprt. Čeprav oblaki segajo le sto metrov podenj, pilot ne tvega na slepo v kot mleko gosto meglo. Zavijamo okrog skalnih robov in lovimo okna. Ni tako preprosto, kot smo včeraj ugibali. Že nekaj sekund v oblaku je dovolj za strah, kaj nas čaka na oni strani: skale ali jasnina. Pri Leteju se dolina odpre in tesnobe je konec. Tukuče so v soncu. Pristanemo med radovedneži na že dobro znanem vaškem trgu, nato kratka pot do hotelčka (»nizozemska oskrba, nizozemska pekarna, nizozemska čistoča«) in pol ure pozneje se Patrik že pelje z gorskim kolesom v Džomosom po policaje. Hektorja ta skok iz civilizacije v Tukuče pretrese: te kraje je bog zapustil. In: le kaj dela v tem zapuščenem svetu nek Nizozemec? Popoldne greva po dolini dol do Lamdžunga in nazaj. Koristen nekajurni sprehod, tako za trening telesa kot za mir duše. Zdaj vemo že več, skoraj vse. Jože ni v dolini, pač pa dve uri nad vasjo – in nič ne sedi, pač pa leži, kot je padel in ob udarcu ob skalo v trenutku umrl. Zvečer dolgi pogovori s Slovenijo, kjer končno doumejo, da to niso kraji s hladilnicami in secirnicami za laboratorijske preiskave vzrokov smrti, ki se je zgodila pred skoraj dvema mesecema. Po večerji nekaj preveč piva – a vse doživeto in pričakovano je kar terjalo odmik.

Četrtek, 15. julija: Ponoči je deževalo, zjutraj je le še oblačno. Iz Džomosoma prijahata inšpektor in pomočnik, peš pa ju spremljajo trije navadni policaji in zdravnik. »Srečen človek, da je umrl tako blizu Muktinata (hindujska božja pot); tako gre duša naravnost v nebesa in ji ni treba še dva ali tri mesece bloditi naokrog,« z dramatičnim glasom tolaži inšpektor. Pol ure nad Tukučami se pot tako ustrmi, da tudi jezdeca razjahata. Hektorja prepustim samemu sebi in grem naprej za domačima vodnikoma. Tam, kjer smo prvi dan iskanja zapustili stezo na levo proti stenam, je treba le še dobrih sto metrov navzgor. Zdaj tudi jaz upočasnim na postopno bližanje. Najprej pod skalni previs, kjer so bivakirali stražarji. Ravna polica, nekaj slame za ležišče, iz kamnov zloženo ognjišče, pravzaprav kurišče, skalni nastrešek pred dežjem. Nato - pripravljen – še kakih pet minut desno navzgor, slabi dve uri od Tukuč, navzdol manj kot uro. Leži, kot je umrl, in še vedno s palicami v rokah. Tudi ura na roki še teče, celo nekaj prehitra je. Padel je in se potem še nekaj časa kotalil po strmi grapi. Hektor uradno prepoznava brata in zbira – pobirajo jih drugi – pomembne stvari iz nahrbtnika. Vse je nedotaknjeno: dnevnik, denarnica, pol hrane in pijače ima še tam, obesek, fotografije vnukov. Potem me udari in v trenutku me oblijejo solze. Izmed papirjev zdrsne majhna podobica Marije, zadaj sestrino posvetilo: naj jim bo vsem naklonjena sreča, »Ti, Jože, se nam pa vrni zdrav in živ.« In tam nič več ne leži neko truplo, ki ga je na klasični gorsko reševalni način treba spraviti v dolino. Tam je Jože, ki je s svojim življenjem polnil tudi življenja drugih; tam je Jože, ki je tik pod sabo že videl vas Tukuče, vhod v življenje naprej, pa je ni nikoli dosegel; tam je Jože, ki je ves čas odprave nosil s seboj napisano tisto iskreno željo, »vrni se nam,« pa je ni mogel izpolniti. Kaj je zares želel sam in sebi in zase? Življenje je le to, kar sam vidiš, sam občutiš, sam želiš. Tega ne moreš dati nikomur in tudi tebi nihče ne. Le kdaj pa kdaj se odpre kako okno, odstre rob zavese. Moj stik z Jožetom je bila tista podobica in še to je bilo preveč. Sem se jaz dotaknil njegovega življenja? Se je on mojega? Ali sem se le jaz svojega?

Grem po grapi še sto metrov gor ugibat, kje in zakaj se je zgodilo. Nad menoj skalne stene, po njih poševno dol strme travnate police. Če bi ne držal palic, pač pa bi se prijel za skalo ali travne šope, bi se mu izšlo. Padel je zadnjih dvajset metrov, ko je bilo še mogoče pasti. Zašel je s poti že pod Jak Karko, zunaj megle. Morda je ocenil, da pot zavija preveč vstran, da je napačna, pa se je usmeril naravnost proti Tukučam pod seboj. Sto višinskih metrov niže, kot je ležal, pa je pot prikrožila nazaj in bi je sploh ne mogel zgrešiti. Ko smo ga iskali, smo bili morda sto ali dvesto metrov od njega – najbližje prvi dan. A od zgoraj in spodaj ga je zakrivalo grmovje, celo od strani si ga videl šele na pet metrov. Rad bi določil mesto, a GPS v globoki in obraščeni grapi ne ujame dovolj satelitov. Višinomer 3300 m, azimut na Tukuče 210°, mesto bom določal od tam. Odpravim se, na srečo je reševalni sprevod že daleč naprej.

Na večer tistega dne je Jože ležal na odru vaške dvorane, lepo okrašene s cvetjem, zraven so mu dali nekaj pladnjev slaščic, brat mu je prižgal svečo. Vso noč bo kdo bedel ob njem, so obljubili domačini, do pogreba zgodaj zjutraj.

Tačas smo se v hotelčku ukvarjali z bolj prozaičnimi zadevami. Delitev nagrade: res je pastir našel Jožeta, a le po naključju – iskali so ga drugi. Torej si bo nagrado razdelilo šest ljudi. Pastir druge možnosti niti ni imel – bil je brezdomec in še Magar, ki je manjvredno pleme ob Takalih, ki obvladujejo to dolino. Potem so policaji želeli denar – v bistvu podkupnino. Razdelil naj bi jo jaz, čeprav sem protestiral, saj sem po lastnih izkušnjah povsem neprimeren za dajanje ali prejemanje takega denarja. A vse je že dogovorjeno, v vsaki kuverti vsota po funkcijah. Pa vendar moja ponudba naleti na pravo ogorčenje policijske poštenosti: »To pa ne, ni govora, lepa hvala!« Prav osramočen sem, čeprav prestrežem kak obžalujoč pogled inšpektorjeve posadke. Purna se čudi, saj je prav inšpektor povedal cenik, za vsakega posebej. Potem naredimo še stroškovnik za ostalo – prenos, pogreb, vaško skupnost.

Petek, 16. julija: Lepo jutro, meglice izparevajo s pobočij, tišino razbijajo bobni pogrebnega tria. Čez nosilnico in Jožeta pregrnejo rumen prt. Dolg sprevod; to je za Tukuče velik dogodek. Ganljivo slovo Purne od Jožeta, ki ga pokropi in blagoslovi. Prva nosača sva midva s Hektorjem. Ob cesti zažigajo veje dišečega grmovja, skozi vas špalir žensk in otrok. Pogreb sam je le moško opravilo. Kar daleč iz vasi ob reki navzgor moramo. Tik ob vodi so iz skal zložili majhen krematorij. Nosilnica gre trikrat okrog, potem ga položijo vanj. Ogenj bi moral prižgati Hektor, pa ne zmore. Torej jaz. Takoj potem vsi pogrebci odidemo, ostaneta le pogrebnika, ki skrbita za ogenj. Sam se ustavim tik pred vasjo, kjer se reka stisne med dve veliki skali. Na eni je majhen čorten z molilno zastavico, na drugi napis »Om mani….« za pozdrav pepelu, ko ga Kali Gandaki nosi v sveti Ganges in naprej v Bengalski zaliv. Modrina neba, sivina reke in belina dima. Za hip moram še nazaj: Jožeta čaka še en pogreb – doma.

V hotelčku prizor za bogove: okrog Purne policaji, vsak s svojo kuverto v rokah, vsi zadovoljnih obrazov in brez kančka zadrege pred menoj, ki so me sinoči tako ogorčeno zavrnili. Morda bi moral res še enkrat na svet, da bi se kaj naučil.

Nobena stvar ni za vse slaba. Na skalo pri vhodu v vas bodo vklesali spomin na Jožeta, Šepiči bodo ustanovili sklad za pomoč Tukučam (od vseh vasi zgornjega toka Kali Gandaki so jo prav Tukuče najbolj potrebne), s tem bosta v vasi pridobila na veljavi tudi Patrik in Purna.

Po SMS obvestim Petra o koncu pogreba in mu v topničarskem jeziku sporočim mesto Jožetove nezgode: Tukuče – N 28° 42" 41,8"" – E 83° 38" 56,8"" – H 2558 m, azimut 30°, razdalja 1300 m, višina 3300 m. Zdaj se vsi štirje odpravimo v Džomosom, slabe tri ure navzgor. Le malo prej so vas zapustili policaji. Kar najdlje so vztrajali pri zastonj hrani in pestrem brezdelju, a so obljubili, da nas bo v Džomosomu že čakalo njihovo uradno poročilo. Bomo videli.

Ob reki krematorij že sameva, popolnoma spraznjen, in stal bo še tri dni, da bi duša, če bi iskala telo, ne blodila po vasi, pač pa tod, kjer ji je izginilo. Potem tudi kamenje pomečejo v reko in po človeku ne ostane nič materialnega, nič vidnega.

V Džomosomu policaj začne pisati in tipkati šele, ko pridemo mi. Razmišljam o pomenski razliki med policistom in policajem. Moralo bi biti prvo, je pa prepogosto le drugo. Prav zaradi njihove počasnosti minejo zadnje ure, ko bi helikopter še lahko priletel. Briga jih, če je bil to spet za lep čas zadnji dan za polet.

Sobota, 17. julija: Na srečo je helikopter navsezgodaj že tu, saj bi ob pogojih, v kakršnih smo že čez uro leteli nazaj v Pokro, gotovo ne tvegal. Kar nekaj prelazov smo zaman naskakovali, pa obračali, se spuščali v dna dolin in lovili vse bolj redke možnosti. Hektorju so se znojile dlani, Purna je bruhala, jaz sem gledal, kako kazalec goriva drsi navzdol. No, pri 20 % smo preleteli jezero Pheva in pristali na letališču Pokre. Dober pilot, mlad in zato še drzen. Popoldne sva s Hektorjem že v Katmanduju, a pisarne nepalskih oblasti ta dan pač ne delajo.

Nedelja, 18. julija: Dopoldne uradna pot na ministrstvo – v nekaj dneh bo potrdilo v Sloveniji. Nato ponovni premik letalskih vozovnic – le dan več je trajalo, kot sva načrtovala.

Ponedeljek, 19. julija: Na Brniku srečanje z Jožetovimi sorodniki – predava jim, kar sva prinesla.

Torek, 20. julija: V Delu preberem osmrtnico: že to popoldne je v Gradišču pogreb. Majhna, a zelo stara cerkvica, majhno pokopališče na griču, majhna črna žara, ogromno pogrebcev, tudi vsa odprava. Preden se odpeljem, še enkrat obkrožim: cerkvica – pokopališče – velika tovarniška hala Jožetovega podjetja – vse črno in srebrno limuzin. Za zmeraj si bom zapomnil prisrčne in prostodušno izrečene Purnine besede: »Jože je hotel na Daulagiri, a morda je bil končni namen njegovega življenja, da pomaga nekim Tukučam, majhni in revni nepalski vasici.« Res, zadnje, kar je zemeljskega videl, so bile Tukuče tik pod njim. Po svoje jih je dosegel.

Tone Škarja

eXTReMe Tracker