Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Novi pristopi pri zdravljenju zmrzlin

Življenje in tehnika, 1-2004 - Petra Golja: Eden novejših načinov zdravljenja zmrzlin, ki lahko pospeši oblikovanje demarkacijske linije, je hiperbarična terapija s kisikom

 

Novi pristopi pri zdravljenju zmrzlin


Eden novejših načinov zdravljenja zmrzlin, ki lahko pospeši oblikovanje demarkacijske linije, je hiperbarična terapija s kisikom (HBO). Uporaba HBO pri poškodbah zaradi mraza je raziskovalno precej novo področje, zato so raziskave na to temo tudi v svetu precej redke.

 

Nizke temperature iz našega telesa odvajajo veliko količino toplote. Če se mrazu priključita še vlaga in veter, so toplotne izgube tako velike, da jih običajno ne moremo dovolj učinkovito nadomestiti. Poškodbam so še zlasti izpostavljeni skrajni deli telesa, ki imajo majhno razmerje med volumnom in površino, zaradi česar so veliki oddajniki toplote. Da bi se telo zavarovalo pred toplotnimi izgubami, v svojih skrajnih delih zmanjša prekrvitev, s tem pa se poveča njihova izpostavljenost poškodbam zaradi mraza.

Slika 6:
Alpinisti so pogosto izpostavljeni poškodbam zaradi mraza. (foto: Blaž Stres)

Poškodbe zaradi mraza delimo na dve skupini. V prvo sodijo zmrzline (imenovane tudi omrzline); nastanejo, ko temperatura tkiv pade pod 0 C. Ker voda v tkivih zmrzne, nastanejo ledeni kristali, ki poškodujejo celični ovoj (celično membrano). Celice so običajno poškodovane do te mere, da tkivo počrni in odmre. Zmrzline se najpogosteje pojavljajo na skrajnih delih telesa, tj. na prstih nog, rok ali na ušesih. V drugo skupino poškodb zaradi mraza uvrščamo poškodbe, ki jih povzroči dolgotrajnejši padec temperature tkiv pod 15 C, vendar ne pod 0 C. Imenujemo jih ozebline. Do teh rado prihaja v vlažnem in vetrovnem okolju, prizadeti pa so najbolj izpostavljeni deli telesa: roke, lica, nos ali kolena. Prizadeti deli so pordeli, občutljivi in srbeči.

Slika 5:
Poškodbe zaradi mraza — zmrzline na enem stopalu (foto: dr. Igor B. Mekjavić)

Poškodbe zaradi mraza se razlikujejo glede na temperaturo, ki jih je povzročila, hitrost ohlajanja in trajanje izpostavljenosti. Če so poškodbe le površinske in jedro tkiva ostane nepoškodovano, se prizadeti del lahko obnovi. Če pa je tkivo poškodovano denimo čez celotni premer prsta, regeneracija poškodovanega dela ni več mogoča in potrebna je amputacija. Običajno je zelo težko oceniti, kako globoka je poškodba, zato so potrebni tedni in včasih celo meseci, preden se oblikuje jasna meja med zdravim in poškodovanim tkivom, t. i. demarkacijska linija. To je meja, po kateri kirurgi odstranijo odmrli del tkiva.

Slike 1, 2 in 3 – SKUPAJ!!:
Hiperbarična komora (foto: dr. Igor B. Mekjavić in Petra Golja)

Eden izmed novejših pristopov k zdravljenju zmrzlin, ki lahko pospeši oblikovanje demarkacijske linije, je hiperbarična terapija s kisikom (HBO). V Sloveniji take raziskave potekajo na Inštitutu Jožef Stefan, na Oddelku za avtomatiko, biokibernetiko in robotiko, pod vodstvom prof. dr. Igorja Mekjavića (ŽIT 1990/12, str. 36). Pri poškodbah zaradi mraza HBO lahko zmanjša obseg poškodovanega tkiva in obenem prepreči infekcije, ki so pri takih poškodbah pogoste. Demarkacijsko linijo lahko pomaknemo distalno, torej proti robu okončin, in s tem zmanjšamo obseg amputacije. Kako je to mogoče?

Mraz zmanjša pretok krvi skozi izpostavljeni del telesa. Premer žil se zmanjša in pretok krvi skozi kapilare se upočasni. Če v medceličnem prostoru nastanejo ledeni kristali, voda zaradi osmotskega pritiska prehaja iz celic. Velika sprememba osmotskih razmer znotraj celic ovira encimske procese in v končni fazi povzroči celično smrt. Ker se v medceličnem prostoru povečuje količina tekočine, se pojavi oteklina, saj limfne kapilare tekočine ne morejo dovolj hitro odstranjevati. Oteklina poveča difuzijsko razdaljo kisika, tj. razdaljo, ki jo mora kisik prepotovati od kapilar do celic, zato se oskrba s kisikom poslabša. Prehajanje tekočega dela krvi iz kapilar v tkivo še dodatno poveča oteklino in na površini poškodovanega dela nastanejo žulji. Oteklina dodatno slabša oskrbo s kisikom, kar povečuje prepustnost kapilar in povečuje oteklino. Začarani krog torej. Zaradi izgube tekočine se gostota krvi v kapilarah poveča. Če se kri preveč zgosti, radi nastanejo krvni strdki (tromboza) in kapilare se popolnoma zamašijo. V delu tkiva, ki ni več oskrbljen s krvjo, nastanejo poškodbe in tkivo začne lokalno odmirati (gangrena).

Slika 4:
Pacient med terapijo v hiperbarični komori (foto: Bojan Brecelj)

Hiperbarična terapija s kisikom poseže v začarani krog zmrzlin. Osebo med terapijo najprej izpostavimo povečanemu zračnemu pritisku, tako da se število plinskih molekul okoli nje poveča. Nato zrak, ki ga oseba diha, zamenjamo s čistim kisikom. Količina kisika, s katero med hiperbarično terapijo oskrbimo organizem, je tako velika, da bi lahko preživeli celo, če bi nam odvzeli vse eritrocite! Kisik je namreč plin in se — tako kot vsi plini — raztaplja v tekočini. Ker našo kri poleg krvnih celic sestavlja tudi tekočina, se kisik ob povečanem tlaku raztaplja v tekočinskem delu. Ker je plazma (in seveda tudi vsi eritrociti) maksimalno nasičena s kisikom, ga lahko po telesu potuje velika količina. Kisik doseže kapilare v od mraza poškodovanem delu in preide v celice, ki sestavljajo steno kapilar. Celice začnejo normalno delovati, prepustnost kapilar se zmanjša in prehajanje tekočine v tkivo se ustavi. Ker limfne kapilare odstranjujejo tekočino in ker je priliv zaustavljen, se začne oteklina zmanjševati. Izboljša se dovajanje kisika okoliškemu tkivu in še žive celice začnejo spet normalno delovati.

Slika 7:
Prikaz prehajanja kisika iz pljučnih mehurčkov v pljučne kapilare med hiperbarično terapijo s kisikom:
A — Zrak, ki ga vdihnemo med običajnim dihanjem, sestavljata kisik (rdeči krogi) in dušik (črni krogi).
B — Med hiperbarično terapijo s kisikom je v hiperbarični komori nadtlak, zato se gostota vdihanega zraka poveča. Obenem je treba vdihani zrak nadomestiti s čistim kisikom, tako da je prehajanje kisika iz pljučnih mehurčkov v kri kar največje. (shema: Petra Golja)

Pomembno je, da osebi s poškodbami zaradi mraza čimprej omogočimo hiperbarično kisikovo terapijo, če pa to ni mogoče, vsaj dihanje čistega kisika. Za uspešno sanacijo je namreč odločilen čas od nastanka poškodbe do začetka zdravljenja. Tkiva, ki odmre, ni mogoče rešiti; pri tem tudi hiperbarična terapija s kisikom ni nobeno čudežno zdravilo. Če pa ukrepamo dovolj hitro, lahko precejšen uspeh dosežemo pri obnovi tkiva, ki po poškodbi ostane živo. Zaradi dobre oskrbe s kisikom preživijo celice na robu poškodbe, ki sicer ne bi. S hiperbarično kisikovo terapijo tudi izboljšamo in pospešimo celjenje ran. Preprečimo namreč mnogo okužb, ki jih povzročajo patogeni anaerobni organizmi, saj ti v prisotnosti kisika ne morejo preživeti.

Raziskave na področju hiperbarične medicine, ki potekajo na Inštitutu Jožef Stefan, so že obrodile prve sadove. Kljub temu da hiperbarična medicina, v nasprotju z drugimi evropskimi državami, v Sloveniji (še) ni priznana zdravstvena metoda, se je eksperimentalna uporaba hiperbarične terapije že pogosto izkazala za več kot koristno.

Petra Golja

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti