Večer, 16.08.04, Gore, ljudje: Najprej na Orlovo glavo in naprej...
Na Vogel po poti in po brezpotju
Pogled na Bohinj z jezerom in vasicami okoli je iz gondolske žičnice, ki pelje na Vogel, vedno impozanten. Gondola je polna turistov, največ je Angležev. Kam jih nese pot? Nekaj jih sicer pride na porcijo razgleda na hribe in dolino z jezerom, večina pa je planincev, ki pridejo v ta svet po drugačne užitke. Najprej na Orlovo glavo (1682 m), od tu pa krenemo proti Šiji (1880). Pot ni naporna, dviga se postopno, le delček je malce bolj izpostavljen in mlada Angležinja, ki kamnitih strmin ni vajena, se raje oprijema z obema rokama in na določenih delih gre kar po štirih. Nič zato, le da še vztraja in da bo dosegla vrh, ki si ga je zadala osvojiti. Prehitimo mladenke s kraljevega otoka; na poti nas razveseljujejo rože, ptice, zadovoljstvo izražamo tudi s tihim petjem. V ta svet ne sodijo glasni človeški glasovi, morda le ubrana pesem in še te ne sme biti preveč. Srečamo skupino čeških planincev, ki nas simpatično pozdravijo v mnogih jezikih in dajo vedeti, da jim je lepo. Tudi na vrhu Šije je češka družina in seveda, skupina Angležev. Meglice so zdaj tu, zdaj tam, kot bi se odkrivale odrske zavese s pogledi, kateri so eni lepši od drugega.
Malo si oddahnemo in že smo na poti naprej proti Voglu. Kar nekaj časa hodimo po grebenu, nato pa pot zavije dokaj strmo navzdol. Precej pozornosti je treba, čeprav pot ni izpostavljena. Toda vsak napačen korak na teh skalah in pesku lahko pokvari veselje in onemogoči pot naprej. Zbrano sestopamo in potem se zopet vzpenjamo proti vrhu Vogla. Pot se vije okoli te plečate gore, za tiste, ki radi poiščejo prehode sami, pa je dovoljen tudi vzpon kar naravnost na vrh. Tudi del naše skupine se odloči za to avanturo. Pogled proti vrhu ni strašljiv in zdi se, da bo lahko najti prehode. Sprva je res tako, kasneje pa je malce težje. Vsaj za nas, začetnike. Pazimo, da stopamo na kamen, ki ne bo majav. Toda kar je tiste trdne skale težko najti, hoče strah zlesti v kosti. Premagujemo meter za metrom, malo po skalah, malo po zelenju in mislim si, da bi bilo hitreje po poti, čeprav gre daleč naokoli. Predvsem pa enostavneje. Toda višje, kot smo, več je samozavesti in ko smo na uhojeni poti, katere velik del smo presekali, je do vrha le še nekaj korakov. Veselje je še toliko večje, ker smo šli po brezpotju, ker smo sami iskali stopinje, oprijemalne kamne, prehode. Avantura je uspela! Na vrhu si vzamemo čas; sonca in oblakov je ravno prav, vreme je kot naročeno.
Zapeljive stranpoti
Pred nami je le še pot do hotela; toda tudi ta je prava avantura! Na križišču planinskih poti se odločimo za tisto, ki sicer ni označena, je pa dobro uhojena in kaže, da gre naravnost k hotelu, ki ga tam v daljavi tudi že vidimo. Toda po nekaj deset metrih poti zmanjka in obrnemo se nazaj. Malce naprej pa je markirana pot - res, da so markacije že precej obledele - toda očitno pelje v dolino. Ne gremo nazaj na Orlovo glavo, presekali bomo pot in jo tako skrajšali. Pa smo se malce ušteli. Pot je šla navzdol in potem močno navzgor, in ko smo se že zbali, da ne vemo točno, kje smo, hotela pa ni bilo več videti, smo le prišli do končne postaje enosedežnice. Le do štirih popoldne vozi, ker pa smo imeli povratne karte, nas je njihov uslužbenec, ki je bil slučajno tam z avtom, peljal do hotela. Vožnja po tako strmem smučišču, da smo morali poiskati oporo na steni poltovornjaka, s katerim smo se peljali, je bila še ena od avantur tega dne. Presenečenj tu res ne zmanjka!
Na račun starih govoric, da v okolici Bohinja ljudje izginjajo, češ da so tam neke posebne sile, smo zaključili, da v teh krajih ni težko izginiti, še zlasti ne ob pomanjkljivo vzdrževanih stranskih planinskih poteh, ob ne dovolj jasno označenih križiščih in ob premajhnem številu informacij, saj je ponavadi označena le postaja, kot na primer Ukanc, ki je že v dolini ob jezeru; skozi katere točke na planini pa še pelje ta pot, pa ne. Verjetno bi bila dobrodošla za vse, še zlasti pa za tujce, ki jih je tu veliko, informacija, ali pot pelje do enosedežnice ali do hotela! Toda, to ni naša stvar, nas so vabile stranpoti.
Prijazna Štajerka
Ko smo se pripeljali do hotela, smo bili zelo zadovoljni in tudi pomanjkljivosti, ki smo jih zaznavali, so bile pozabljene. Prisrčno nas je sprejela natakarica v lokalu ob gondoli, saj pravi, da ta čas le redko sreča slovenske turiste. Poročena je v Bohinjski Bistrici, sicer pa je doma nekje na sredi med Slovenskimi Konjicami in Slovensko Bistrico. Ni se dala speljati z vprašanji, govorila je o svojem delu, o ljudeh, ki jih srečuje. Kot smo ugotovili tudi mi, je največ Angležev in Čehov, veliko je Judov in tudi Italijanov. Poslovimo se od prijazne Štajerke, in ko se peljemo v dolino, mislimo le še na pico, na kateri je tudi zaseka in bohinjski sir. Do te smo zlahka našli pot, čeprav ni bilo nobene oznake!
Lidija Jež