Planinski vestnik: Valentin Stanič: Cerovščkov gospod : ob dvestoletnici prihoda v Ročinj, uredil Marko Valentinčič s sodelavci. Nova Gorica : Educa, Melior, 2009
Prvi alpinist Vzhodnih Alp. Ustanovitelj prvega društva proti mučenju živali v tedanjem avstrijskem cesarstvu. Oče prve gluhonemnice na Slovenskem. Vsestranski prosvetitelj. Veliki Slovenec in Evropejec pred svojim časom.
Tako je Valentina Staniča v zajetni monografiji, kar štiristo strani gradiva se je nabralo, poimenoval Janez Bizjak. Monografija s podnaslovom Cerovščkov gospod (tako se je po domače reklo pri Staničevih v Bodrežu pri Kanalu, gospod pa zato, ker je bil ta izraz še do nedavna uporabljan za duhovnika) je nastala pod uredništvom Marka Valentinčiča. Knjiga pokaže vso veličino tega moža in odstira dejstva, ki so večini popolnoma neznana. Valentina Staniča poznamo po Staničevem domu pod Triglavom in morda še po Staničevem zavetišču pod vrhom Triglava. Že manj je tistih, ki poznajo še Staničev vrh v Zeleniških špicah. A vse to so le skromna znamenja, ki nas spominjajo na prvega osvajalca Watzmanna na Bavarskem, Hoch Gölla in Grossglocknerja, najvišjega vrha Avstrije. Na slednjem je bil zaradi spleta okoliščin sicer dan za prvopristopniki, vendar pa je zato prvi samohodec, saj se je na vrh povzpel sam. Vse te vrhove je osvojil leta 1800, leta 1808 pa je bil tudi na Triglavu (štejemo ga za enega prvopristopnikov) in mu izmeril višino.
Sploh je bil Valentin Stanič vsestranski – tudi na Grossglocknerju je meril in tedanje meritve so še za današnji čas zelo natančne. Študiral je v Salzburgu in prav v tistih letih je postal znan v evropskem prostoru – predvsem zaradi svojih alpinističnih podvigov. Tako znan, da ima še danes svoj trg v Münchnu, po njem pa je münchenska sekcija nemškega planinskega društva poimenovala tudi nagrado za humanitarne prispevke in varstvo narave. Res, ko listamo monografijo, kar ne moremo verjeti, kako pomembnega moža je rodila naša dežela.
Po študiju je kot duhovnik prišel iz svetovljanskega in evropskega Salzburga na Banjšice. A se ni dal. V tiste pozabljene kraje je pripeljal tudi tiskarski stroj. Pisal je pesmi, otroke učil celo plavanja (v Soči), kmete je vzgajal za lepše ravnanje z živino (celo voz za prijaznejši prevoz živine je načrtal), v času hude lakote pa je pisal kar samemu avstrijskemu cesarju Jožefu in organiziral javna dela (nekdanji kanalski most je nastal prav v Staničevem času). V vsakem primeru pa je Stanič komaj čakal, da je izginil za nekaj časa v gore. Pri kakšni moči je bil, kažejo njegovi pohodniški podvigi – komaj verjetni še za današnje športnike, spodbujene z izotoniki in ne vem, kakšnimi sredstvi še. Še v času študija je pot med Salzburgom in Kanalom ob Soči večkrat prehodil peš – šest dni za tristo kilometrov poti. Z vsemi prelazi vmes. Neverjetno. Tudi njegova pot na Triglav leta 1808 je za današnje razmere »odtrgana«. Z Banjšic v Bohinjsko Bistrico v enem dnevu, od tam v Celovec spet v enem dnevu, pa nazaj preko Bleda v Bohinj, od koder je »skočil« še na Triglav, mu izmeril nadmorsko višino, pa spet nazaj domov na Banjšice – vse v enem tednu, pri čemer se je v Celovcu zadržal pri grofu Hohenwartu in užival v njegovi bogati knjižnici – očitno se mu je tožilo po svetovljanskih salzburških časih.
Monografija Valentin Stanič vsebuje šest sklopov (Staničev čas, Gornik, Cerovščkov gospod, Dobrotnik, Prosvetitelj in V spominjanju), v vsakem pa je nekaj prispevkov, ki so nabrani z različnih vetrov – od referatov s posvetovanj preko govorov ob dogodkih, povezanih s Staničem, do prav za to izdajo napisanih besedil. Kakovost prispevkov niha, nekateri so lepo zaokroženi, nekateri pa so pač usmerjeni le v določen poudarek Staničevega dela, prilagojeni pa so tudi za priložnost, ob kateri so nastali. Vsebino popestri nekaj dokumentarnih fotografij in skic pa tudi risb učencev osnovne šole Kanal, ki so nastale ob 200-letnici Staničeve izmere nadmorske višine Triglava. Prevode povzetkov posameznih člankov sta naredila Andreja Sabati (za nemški jezik) in Vittorio Porzio (za italijanski jezik). Urednik Marko Valentinčič je naredil veliko delo, saj je na enem mestu zbral številne zapise o Staniču – zato tudi nekaj ponavljanja dejstev.
Gotovo pa tako obsežna knjiga dobro prikaže človeka, o katerem premalo vemo oziroma katerega delo premalo cenimo. Bil je Evropejec, svetovljan, napreden človek – in izjemno delaven in dejaven na mnogih področjih. Ko je služboval v Ročinju, je svojim šolarjem napisal pesem Na moje lube šolarje in šolerce. V njej beremo tudi tole: »S`cer se bomo zapustili, / en od druiga se ločili. / Al moj nauk ostan` per vas!« Njegov nauk in spomin sta ostala, živa sta tudi po dvesto letih, odkar je Valentin Stanič zapisal te stihe. Živa tudi v tej monografiji.
Marjan Bradeško